Triki pri varčevanju, da bo denar delal za vas in ne vi za njega

Ljudje veliko sanjamo in si veliko želimo. Ločimo se po tem, da nekateri svoje sanje in želje uresničijo (ali jih vsaj skušajo uresničiti), drugi pa o njih samo govorijo. Mnogokrat tudi zato, ker ne vedo, kako se zadeve lotiti, drugič, ker se nam zdi njihovo uresničevanje enostavno nemogoče. S strokovnjakom za osebne finance Mitjo Vezoviškom, iz družbe Vezovišek & Partnerji, smo se pogovarjali, kako se lotiti varčevanja, kateri produkt izbrati in kaj so največje napake, ki jih zagrešimo pred in med varčevanjem.

Kdaj začeti varčevati

»Prej kot začnemo, bolje je,« pojasni Vezovišek. Mnogi se denimo lotijo varčevanja takrat, ko se jim rodi otrok. A to je po njegovem mnenju že nekoliko pozno: »Pravilno bi bilo, da začnemo varčevati, ko začnemo načrtovati otroka. Seveda se včasih zgodi, da do tega pride bolj spontano, ampak najkasneje ko se zavemo, da bomo imeli otroka, je smiselno začeti varčevati zanj, torej še pred rojstvom.« Vezovišek izpostavlja, da tu ne misli samo na varčevanje za dolgoročne cilje, kot so štipendija za otroka, osamosvojitev ali pomoč pri tem, prvi avto, ampak tudi za te, bolj sprotne kratkoročne cilje: »Tudi sam sem starš in vem, da ko pride otrok, se poraba zviša. Kar naenkrat je treba kupiti sobo za otroka, kakšen voziček in nastanejo enkratni stroški. Zato je smiselno, da že ob načrtovanju otroka tudi takoj začnemo varčevati zanj.« (Bodočim) staršem svetuje, da oblikujejo nekakšen sklad, babice, dedki in drugi sorodniki, pa lahko namesto plišastih igrač, ki se jih otrok tako ali tako ne zaveda, raje prispevajo sredstva.

Zakaj je smiselno oblikovati nekakšen sklad, ki nam zagotavlja ustrezno visok donos na naša sredstva, Vezovišek pojasni s sledečim primerom: »Ko govorimo bolj o dolgoročnih ciljih, denimo za štipendijo, prvi avto, polog za stanovanje ali podobno, takrat lahko začnete s 50 evri mesečno. Izračuni pokažejo naslednje: če 18 let varčujemo 50 evrov mesečno in to dajemo v nek ustrezno razpršen globalni delniški sklad, bomo imeli toliko denarja, da bomo lahko za pet let financirali otrokovo šolanje z neko štipendijo, v višini do 300 evrov.« Če tega izdatka ne boste načrtovali vnaprej, ampak boste to financirali s kreditom in ga najeli pri otrokovih 18 letih, potem bi, tako Vezovišek, 18 let odplačevali kar 150 evrov kredita. To pomeni, da vas takšno financiranje stane trikrat toliko kot ustrezno varčevanje, kar je izredno pomemben podatek.

"Pravilo 80-10-10 pomeni, da največ 80 odstotkov mesečnih prihodkov namenimo za tekočo porabo, torej s tem financiramo življenje. Najmanj 10 odstotkov (lahko tudi več!) mesečnih prihodkov za dolgoročne cilje, in vsaj 10 odstotkov za kratkoročne cilje, kot so naslednji dopust, registracija vozila in podobno." Mitja Vezovišek

Dva uporabna modela varčevanja

Predpostavimo, da vaši prihodki presegajo odhodke, torej, da lahko varčujete. Enega od modelov, ki jih priporočajo pri Vezovišek & Partnerjih, je pravilo 80-10-10: »To pomeni, da največ 80 odstotkov mesečnih prihodkov namenimo za tekočo porabo, torej s tem financiramo življenje. Najmanj 10 odstotkov (lahko tudi več!) mesečnih prihodkov za dolgoročne cilje, in vsaj 10 odstotkov za kratkoročne cilje, kot so naslednji dopust, registracija vozila in podobno. To je najbolj splošno pravilo, zaradi katerega bi nam, če bi se ga držali od prve plače naprej, vse funkcioniralo.« Težava je, da za ljudi, ki začnejo s tem načinom varčevanja nekoliko pozneje, ko imajo za seboj že nekaj let delovne dobe, tudi nekaj let napak, utegne biti deset odstotkov za dolgoročne cilje premalo in je treba ta odstotek dvigniti. Če želimo to narediti in tudi spoštovati postavljena pravila, pomeni, da moramo zmanjšati porabo.

Drugi trik, ki se je v zadnjih 20 letih izkazal za izredno dobrega in ga pri njih uporabljajo, je 3VD sistem: »Tri vreče denarja. To pomeni, da moramo ves naš denar razporediti med tri vreče:

• ena je transakcijska za sprotne potrebe, torej za financiranje življenjskih stroškov,
• druga je likvidnostna, to je ta, kjer imamo denar za kratkoročne cilje in za varnostno rezervo, za primere izgube službe, ko nas doleti kakšen nepričakovan izdatek, in
• tretja, najbolj pomembna, kjer so naši cilji in naše želje, naše sanje – to je naložbene vreča, kamor damo ves preostali denar.«

Vezovišek opozarja, da je zelo pomembno imeti v transakcijski vreči natančno toliko denarja, kot je naš mesečni 'budget'. V likvidnostni moramo imeti od 3- do 12-kratnik tega, v naložbeno pa pospravimo vse preostalo. »In tukaj delamo veliko napako, ker imamo ljudje na primer na transakcijskem računu 10.000 evrov, na varčevalnem še 10.000 evrov, 10.000 pa bi jih moralo biti v naložbeni vreči. In ker jih nimamo, se nam denar ne obrestuje in ga izgubljamo.«

Kam odnesti denar in na kaj biti pozoren

Če bomo denar hranili na klasičnem tekočem računu v banki ali ga pospravljali celo v nogavico ali pod žimnico, donosa ne bo. Pri dolgoročnem varčevanju, tako Vezovišek, pa je cilj doseči učinek obrestno obrestnega računa, ki varčevalcu prinese dodaten denar. Za primer izpostavlja ameriške delnice, ki, če govorimo na dolgi rok, prinašajo v povprečju od 9- do 10-odstoten nominalen donos: »Tukaj je nato potrebno upoštevati inflacijo, ki zmanjšuje vrednost denarja, in stroške – indeksa ne moremo kupiti, brez da ob tem nastanejo stroški, ki zmanjšujejo naš donos.«

Na trgu danes vlada poplava varčevalnih produktov, ki obljubljajo različno visoke donose, zato je varčevalec pred precej veliko dilemo, ko želi izbrati enega. Vezovišek svetuje, da smo pri izbiranju pozorni na višino stroškov in likvidnost, torej, kako hitro je mogoče produkt spremeniti nazaj v denar: »Recimo, tipični primer so zavarovalnice, ki ponujajo denimo štipendijska naložbena zavarovanja. Tu imamo navadno težavo z likvidnostjo in tudi stroški so praviloma ogromni, bistveno preveliki, da bi bilo to sploh smotrno.« Bolj smiselna alternativa tej, je po njegovem mnenju, sredstva naložiti v indeksni globalno razpršeni delniški sklad: »To bi bilo idealno. Ampak za to je potrebno odpreti trgovalni račun, ki zopet zahteva nekaj stroškov, pri 50 evrih na mesec pa so ti stroški previsoki, poleg tega to zahteva tudi nekaj znanja upravljanja, kar je za večino pretežko. Za tovrstno varčevanje se največkrat najbolj primerni izkažejo vzajemni skladi, ki niso brez napak – potrebno je dobro pregledati, ali imajo ustrezno strukturo stroškov, in kateri sklad je dobro upravljan, saj obstajajo precejšnje razlike med njimi.«

Za konec še nasvet upravljavca osebnega premoženja Mitje Vezoviška za tiste, ki varčujejo le na tekočem računu: je to smiselno? »Rekel bi, da je oseba prvi korak naredila, ampak jo čaka še drugi korak, ki je še bolj pomemben. Moramo doseči stanje, ko bo denar delal za nas in ne mi za njega. Enkrat se to mora zgoditi, sicer nas na koncu čaka revščina,« je jasen Vezovišek.

Preberite še: Pet modrih načinov varčevanja energije (in znižanja stroškov)

Morda vas zanima tudi: Brez zadrege: Ko so pogovori o denarju smiselni