Kako sta dve babi svoje poslanstvo našli v zeliščih

To je zgodba o babi.  O dveh babah, pravzaprav. In zeliščih, ki tako omamno dišijo z vrta za katedralo v Gornjem gradu v Zadrečki oz. Zgornje Savinjski dolini. To je zgodba, ki jo z njimi pišeta Amanda Kladnik in Maja Žerovnik, dveh posebnih dekletih, ki sta se preselili, vrnili in se našli v tem kraju, sprevideli vse lepote in danosti narave ter ustvarili vizijo, ki jo uresničujeta pod imenom Babave.

Imeli sta idejo in govorili o tem, kako bosta kuhali čaj. In sta začeli. Amanda pripoveduje, da so jo zelišča že od nekdaj zanimala. Ogromno jo je o njih na svojem vrtu poučila babica. »Ves čas so me spremljala, kamorkoli sem se obrnila, sem bila v zeliščih.«

Tako sta na vrtu za katedralo sv. Mohorja in Fortunata, ki velja za največjo cerkev v Sloveniji in tudi za osrednjo značilnost kraja, odkrili zeliščni vrt in se dogovorili za najem. »Ta je bil tam že v času benediktinskega samostana, pred 880 leti.

Benediktinci so bili znani po svojih zeliščnih vrtovih,« pove Amanda, ki je svojo ljubezen in zanimanje za zelišča nadgradila tudi z izobraževanjem na akademiji v Avstriji iz nesnovne kulturne dediščine.

Da si vzameš čas zase in čas za čaj.

Z vrta pod spomeniškim varstvom

Ureditev vrta ni bil lahek zalogaj in je projekt, ki še traja. Zahteva posebno obravnavo, saj je pod spomeniškim varstvom, tam pa gojita zelišča, značilna za ta konec Slovenije. »Premalo se zavedamo, v kakšni biotski raznolikosti živimo, koliko različnih rastlinskih vrst raste pri nas. Ne zagovarjava dejstva, da se v naravi in hribih na veliko pleni ta zelišča. Najin namen je, da jih tukaj gojiva in uprizoriva, morda pa si vsak potem uredi svoj nasad za svoje potrebe doma,« poudarjata.

Posebej značilen za to dolino je rožni koren – »rožnburc«. »Po naših hribih ga dejansko več ni, ker so ga ljudje izropali. Znan je po velikih zdravilnih učinkovinah. A korenina potrebuje štiri leta, da zraste do neke uporabne velikosti. Ljudje ga izkopavajo in ko vidijo, da ni korenine, ga vržejo stran. Pri nas raste na vrtu, a ne z namenom, da bi ga prodajali in uživali, temveč da z njim tudi opozarjava na te stvari.«

Zelišča pozabljena ali prezrta, kako jih lahko uporabljamo vsakdan? Zeliščarki iz Gornjega grada sta previdni in ne želita preveč izpostavljati zdravilnih učinkovin. Glavno sporočilo njune zgodbe o zeliščih je namreč v osnovi drugačno: »Da si vzameš čas zase in čas za čaj.« »Naši starši in stari starši so ta zelišča uporabljali vsakodnevno. Jih nabrali na vrtu ali v okolici. Gre za znanja, ki so še vedno v nas, le spomniti se jih moramo. V času današnje množične potrošnje in globalizacije imamo na trgu ogromno nekih izdelkov, superživil, uvozimo vse mogoče, hkrati pa pozabljamo, da imamo vse okoli nas pravo bogastvo, ki ga sploh ne znamo ceniti,« pove Maja.

Čajanka za ustvarjanje spominov

A vendarle opažata, da se zanimanje za ta posebna, lokalno pridelana zelišča vrača, zlasti v vrhunski kulinariki jim dajejo vse večji pomen. »A bilo bi dobro, da bi bila ta zelišča dostopna vsem, zlasti domačinom. Dober turistični produkt ni le v tem, da privabi ljudi, najboljši del tega je, da to postane tvoj način življenja. K temu si prizadevava vsak dan. Uporabljava domače proizvode lokalnih kmetij. Zakaj ne bi tudi sami sebi privoščili dobro, najboljše, in ne le gostu, ki pride k nam v zeliščarno?«

Za lepe spomine ne potrebuješ objavljene fotografije, temveč te morajo zanje le prevzeti dobri občutki

Tako v prvi vrsti ponujata doživetja, delavnice, čajanke. Kako izgledajo? »Gre za prijetno druženje. Poskušava na nek subtilen način privabiti ljudi, da se samo malo ustavijo, se družijo in prepustijo dobrim občutkom. Da odmislijo vsakdanje tegobe in stres, prekinejo ta hiter način življenja in si samo vzamejo čas za čaj.« Gre za preprost obred, ob katerem spomnimo čutila, kako pripravimo čaj, ob tem Amanda in Maja pripovedujeta lokalne zgodbe, ljudje dobijo vpogled v življenje in dediščino v kraju. Današnja »instant« turistična ponudba je na drugi strani osredotočena na to, da moraš nekaj doživeti s sliko za na instagram, to pa je vse. Toda za lepe spomine ne potrebuješ objavljene fotografije, pravita, temveč te morajo zanje le prevzeti dobri občutki – in za to lahko dejansko poskrbi že samo skodelica čaja.

In kakšna je zgodba o babi? In imenu Babave – kaj sploh pomeni? »Dolgo sva iskali ime. Zares sva se poglobili v to, kaj sva, od kod izhajava in želeli vse skupaj celovito zapakirati tudi v ime najine zgodbe, ki zajema zeliščarno in zeliščni vrt. Gre za iskreno in pristno zgodbo,« pripovedujeta o nastanku imena, o katerem sta sicer zelo intenzivno razmišljali tudi v sklopu podjetniškega inkubatorja. Nekako tako gre zgodba:

Sicer pa dekleti poleg zelišč močno povezuje tudi že omenjena zeliščarna. Zanimivo, da sta obe močno povezani s prostorom, sta notranja oblikovalka in arhitektka. Govorita svojo zgodbo tudi skozi prostor? »Prostor te predstavlja, kaj in kako delaš. Ko sva se lotili zelišč, nama je bilo skupno to, da si želiva ustvarjati v nekem zdravem okolju, ki te spodbuja tudi k osebni rasti,« pravita.

K naravnim materialom in lokalnim mojstrom

Zeliščarna je nastala v prostorih nekdanje pošte. »Dobili sva prazen prostor, na tleh so bile samo ploščice – gre za eno prvih serij, ki jih je začelo izdelovati Gorenje Keramika, ki pridobiva keramičarsko glino z bližnjega Homa. Tako bolj lokalno ne bi mogli začeti. Pogledali sva naokrog, kakšne naravne materiale imamo na voljo v okolici in jih dodajali v prostor. To je bilo kar zahtevno delo. Najti mojstre ni več tako enostavno, sploh tiste, ki so pripravljeni narediti še korak dlje in upoštevajo, da je vse skupaj pridelano in obdelano čim bolj v skladu z naravo,« pripovedujeta.

Tako denimo za skodelice, iz katerih pijejo čaj, sodelujeta s keramičarko, ki za svoje lončene izdelke nabira izključno le glino po Sloveniji. Veseli sta, da sva našli kamnosekinjo, ki vse dela ročno. Posebej sta ponosni na dodatke iz »filca«, gre za izdelke iz polstene volne, ki izvirajo iz bližnje Solčave. Luči v objemu filca so v zeliščarni pravi hit. Vsak jih opazi, vsak, ki pride povpraša in izve o tej tradiciji iz doline. »To kar sva uporabili v prostoru, je plod dela lokalnih obrtnikov, ta prostor je reklama zanje. Pridejo obiskovalci in zanimajo jih stvari, ki jih vidijo, želijo jih kupiti. Spodbuditi želiva celo verigo izdelovalcev. Imamo izjemne naravne in materialne danosti, najina velika želja, da bi kdo v okolici opogumil in začel izdelovati kaj avtentičnega.«

Ne pogum, norost

Babave je tako zgodba o skodelici čaja, a hkrati veliko več kot to. Je tudi zgodba o vračanju – v domači kraj, v naravo, kulturno zapuščino in tradicijo. V vračanju k stvarem, ki so nam od nekdaj dane, a smo zanje, zlasti mladi, postali slepi. Pripovedujeta zgodbo, da se da najti neko novo pot. »Želeli sva delati v domačem kraju, kar je redkost, a tudi veliko bogastvo. Veliko kreativnih služb tu ni. Ljudje se izselijo za boljšimi priložnostmi, gredo karieram naproti. Sami sva hoteli tudi dokazati sebi in drugim, da se da ustvariti nekaj, kar ima smisel in močne temelje,« pove Maja.

Najprej moraš spoznati samega sebe, nato svoje domače okolje, naravne in kulturne danosti, ljudi, izročila. Iz tega lahko šele nastane dobra zgodba.

Kot pravita, se redkokdaj ustavita in ozreta nazaj. Začelo se je s skodelico čaja. Menda sploh še nista imeli svojega prostora, ko sta že hodili po dolini in pripovedovali zgodbe. »Kaj bosta počeli?,« so ju spraševali. »Pili bomo čaj.« In zrasel je zeliščni vrt, pa zeliščarna z doživetji in čajankami, letos tudi spletna trgovina. »Zelišča so širok spekter, z njimi se lahko kuha, barva, uporablja na sto različnih načinov, pri delu z njimi pa potrebujeva različne predmete. Želiva si, da sta spletna stran postane spletišče mladih obrtnikov. Imava skodelice iz gline, kamnite podstavke za kadila, sveče iz čebeljega voska, lesene podstavke… Pri svojem vsakdanjem delu želiva uporabljati čim več naravnih materialov in to ponuditi tudi v spletni trgovini,« še povesta o njuni prav posebni zgodbi, ki jo znamka IFeelSlovenia uvršča med 5-zvezdnična doživetja Slovenia Unique Experiences (SUE). »Pet čutil, dve babi, en zeliščni vrt.«

Priznata pa tudi, za to pot potrebuješ tudi veliko poguma. In prave žilice, da tisto pravo pot sploh najdeš in po njej kreneš. »To je pot, ki ni za vsakogar, ne bi je priporočila vsem. Ja, moraš biti pogumen, a to niti ni dovolj. Rekla bi, da moraš biti kar malo nor,« pravi Amanda. »Midve imava srečo, da imava močno podporo v okolju in pri domačih. Zelo dobro sodelujemo z lokalno skupnostjo, stvari so se nama v določeni meri dobro poklopile. A to ni vedno tako, je bolj izjema kot pravilo.« »Na prvi pogled izgleda vse zelo romantično, ko opazuješ od zunaj se zdi vse tako brezskrbno, a v bistvu je zelo garaško delo, v tem si 24 ur na dan. To ti mora biti način življenja.« »Če ne verjameš v to, kar delaš, se na dolgi rok ne bo izšlo. To se vidi tudi na izdelkih, če nisi s srcem pri stvari. Ugotovili sva, da moraš najprej spoznati samega sebe, nato svoje domače okolje, naravne in kulturne danosti, ljudi, izročila. Iz tega lahko šele nastane dobra zgodba. Takšen je najin recept.«

Preberite še:  Gospodična Medična: zvok brenčanja čebel je meditacija, njihovi piki pa zdravilna terapija

Morda vas zanima tudi:  Mojca Bitenc Križaj: Biti zdravnik ali umetnik sta poklica, ki se ne končata po 8 urah, moraš jih živeti