8.9.2021 ob 5:20 | Foto: Marko Feist
Pravi, da je v računalništvo zašla po naključju. Pa vendar se zdi, da je njena pot zakoreninjena tudi v dogodku iz osnovne šole, ko se je želela priključiti računalniškemu krožku, pa so jo zavrnili, češ, da to ni za dekleta. Te družbene okove je odvrgla šele v času študija matematike, ko je, kot pravi, doživela razsvetljenje in začela razumevati programiranje, ki odtlej predstavlja njen vsakdan.
Jasna Hengović je danes razvijalka programske opreme v podjetju Cosylab, ki se med drugim ukvarja z razvojem programske opreme za protonsko terapijo, ki omogoča bolj učinkovito zdravljenje raka, z manjšim negativnim vplivom na organizem kot z obstoječim obsevanjem. »S svojim radovednim in pogumnim duhom ter notranjo močjo, da prisluhne sebi, mladim predstavlja zgled in navdih,« so o njej zapisali v obrazložitvi ob prejemu naziva inženirka leta 2020. Kot pravi, želi v tej vlogi z zgledom opogumljati, da bi to pot ubralo še več deklet.
Menda vas v osnovni šoli niso sprejeli v računalniški krožek.
Ja, s tem moja pot v računalništvo ni začela, ampak bi se skoraj končala. Pravzaprav smo imeli dva krožka, eden je bil nek tak osnovni, kjer smo večinoma igrali igrice, malo risali v slikarju. Tja je lahko šel vsak. V tisti bolj napreden krožek, v katerem so se tudi že učili osnov programiranja, pa si moral biti povabljen. In za dekleta tam ni bilo prostora. Bil je le za izbrane. Izkazala sem željo, da bi šla, saj so me te stvari zanimale, pa me niso hoteli. Rekli so mi, da to ni za dekleta. Bilo je celo tako, da pa je učitelju vseeno bil všeč moj način razmišljanja in je zato v krožek povabil mojega mlajšega brata. Toda moj brat ni takšen kot jaz in na koncu se je ta računalniški krožek zameril obema.
Rekli so mi, da to ni za dekleta. Bilo je celo tako, da pa je temu učitelju vseeno bil všeč moj način razmišljanja in je zato v krožek povabil mojega mlajšega brata.
To je bil 5. razred osnovne šole, stara sem bila 11 let. Tedaj se šele učiš, kakšen je svet okoli tebe. Nisi izoblikovana osebnost, da bi lahko rekel, da nekaj ni pravično, temveč nekatere stvari sprejmeš, da takšne pač so, še posebej, če v bližini nimaš zgleda, ki bi ti pokazal drugače. Tako sem tudi to sprejela kot neko splošno družbeno dejstvo.
Sliši se, kot iz nekih drugih časov. In nekega drugega sveta.
Tega je 20 let. Vem, da danes na tisti osnovni šoli ni več tako. Potem ko sem bila izbrana za inženirko leta, sem se nekajkrat pogovarjala z ravnateljico te šole, tudi o tem dogodku.
Je bil za vašo pot kaj kriva tudi ta drugačna družbena obravnava ali vas je spodbudilo kaj drugega?
Ne, pravzaprav moja zgodba ni tako navdihujoča. Rekla bi, da sem bolj po nesreči prišla v računalništvo. Šla sem na ekonomsko gimnazijo, kjer fizike sploh nismo imeli, sicer pa kar solidno informatiko. Moj oče je gradbenik in po posvetovanju z njim sem se odločila za vpis na arhitekturo, vendar pa tja nisem bila sprejeta. Pod drugo možnost sem pri vpisu napisala matematiko, ki mi je od nekdaj šla dobro. Tam nikdar ni bilo omejitve za vpis in rekla sem si, da bom tam zagotovo sprejeta. Tako sem tja prišla po naključju. Sploh si nisem predstavljala, da je v tem študiju toliko programiranja. Šele na fakulteti sem to ugotovila in tam šele programiranje tudi spoznala.
Dejali ste, da ste morali najprej izgubiti strah pred programiranjem. Zakaj? Imam občutek, da veliko ljudi podobno gleda na to - kot nekaj, kar nikoli ne bi razumeli.
Ta izkušnja iz osnovne šole je ostala z mano in programiranja me je bilo dejansko strah.
Tudi sama sem točno tako razmišljala. Da je to samo za tiste najbolj inteligentne, nekaj kar je za fante. Ta izkušnja iz osnovne šole je ostala z mano in programiranja me je bilo dejansko strah. Ko zdaj gledam za nazaj, vidim, da sem bila tako omejena s svojimi strahovi, da sploh nisem mogla normalno študirati. Ves čas sem imela v glavi le to, kako je programiranje grozno in kako ga nikoli ne bom razumela. Se pa prav spomnim trenutka, ko sem doživela razsvetljenje. Imeli smo nalogo, da naredimo program, ki bo z rekurzivnim risanjem ustvaril sliko. Bila sem v temi in mislila, da je to nemogoče. Matematika mi je šla dobro, razumela sem jo, poskusila sem to formulo zapisati še v programskem jeziku, da jo je razumel računalnik in prikazali so se vzorci. Odprl se mi je svet. Dojela sem, da je vse skupaj zelo preprosto. Samo poveš računalniku, kaj naj naredi in naredil bo. Nič več kot to. Ni nobena visoka znanost, samo računalniku moraš znati povedati, kaj želiš. Kot bi se naučil še en jezik.
Koliko nam pravzaprav znanje programiranja prav pride v vsakdanjem življenju?
Prav znanje programiranja niti ne. Ker to pač pomeni, da znaš napisati program, ki bo nekaj naredil. Bolj kot samo programiranje kot tako je pomembna digitalna pismenost, o kateri veliko govori tudi Emilija Stojmenova Duh. Da se znajdeš na računalniku, na spletu. Da si toliko računalniško pismen, da si sposoben sam na e-upravi oddati kakšno vlogo, da si recimo sposoben sam poiskati, kaj potrebuješ za vpis otroka v vrtec in to urediš prek spleta. Morda bi bilo dobro poznati te osnove, kako deluje spletna stran.
Ravno na spletu se ljudje srečujejo s programiranjem, veliko ljudi ima svoje bloge in tam so lahko uporabne neke kode za urejanje besedil in podobno. Gre za osnove spletnih strani, za katere bi bilo dobro, da bi jih vključili že v osnovnošolski program. Spomnim se, da smo imeli predmet Spoznavanje narave in družbe. Danes je splet velik del nas in našega sveta.
Menda je ta digitalna pismenost pri nas zelo slaba. Zakaj?
Pokazalo se je, koliko moraš biti računalniško pismen, če želiš dobro funkcionirati v teh časih. In v prihodnosti bo to še večjega pomena.
Odgovor je enostaven: ker premalo vlagamo v to. To, da se vsak od nas izobrazi na tem področju, bi nam moralo že biti samoumevno. Vse je preveč prepuščeno samoiniciativi. To bi moral biti v šoli obvezen predmet. Naši otroci bodo sploh živeli v svetu, kjer boš brez teh znanj bos. Danes še zmoremo nekaj na pol, toda epidemija je v tem pogledu prestavila v peto prestavo. Ta prepad je zato tudi toliko bolj viden. Pokazalo se je, koliko moraš biti računalniško pismen, če želiš dobro funkcionirati v teh časih. In v prihodnosti bo to še večjega pomena.
Če so starši računalniško nepismeni, bodo otroci depriviligirani, saj jih starši tega ne bodo mogli naučiti. Danes je pogosto tako, da otroci učijo starše, kar pa ni ravno dobro. Eno je, če to znanje dobijo v šoli, drugo, če raziskujejo sami. A tu je tudi velika nevarnost, da se na spletu izgubijo v neumnostih.
Tudi tega bi se morali učiti v šoli, kako se držati stran od neumnosti.
Stalno se moraš izobraževati, sicer te čas povozi.
To je žal na starših, saj naš šolski sistem ne uči otrok, kako bi lahko tehnologijo uporabljali v koristne in izobraževalne namene. Tako morajo starši biti dovolj pismeni, da poskrbijo za to.
Omenili sva samoiniciativnost. Pri računalniškem znanju je veliko odvisno od vsakega posameznika, koliko ga kaj zanima. Kako je to tudi pri vas, tehnologija se ves čas spreminja, najbrž je treba biti ves čas na preži in se izobraževati?
Pri znanju programiranja se ne konča, stalno se moraš izobraževati, sicer te čas povozi. Tega je veliko. Pri nas na Cosylabu imamo tedensko organizirana predavanja, na katerih si sodelavci predajamo znanje. Veliko pa se moraš naučiti sam, če želiš ostali v stiku s časom. Na dnevni ravni. Ampak, saj vlagaš vase.
Zlasti v teh časih se je pokazalo, da računalniške stroke zelo manjka. Kakšen je vaš občutek? Je tudi to razlog, da je to lahko tudi dobro plačan poklic?
Ne samo na področju računalništva, na celotnem področju inženirskih poklicev se gospodarstvo sooča s pomanjkanjem kadra. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj je nastal projekt Inženirke in inženirji bomo. V prihodnosti, ki bo vsekakor tehnološka, bo potreba po inženirkah in inženirjih še večja kot danes. Plačila pa so v Sloveniji vseeno v primerjavi s tujino precej nizka. Menim pa da se bo v prihodnosti tudi to spremenilo, saj bo z večjim povpraševanjem po inženirskih poklicih naravno zrasla tudi plača, nekako po osnovnih zakonih ekonomije, kjer ceno določa razmerje med povpraševanjem in ponudbo.
Razvijate programsko opremo za protonsko terapijo, ki omogoča boljše zdravljenje raka. Za kaj točno gre in kako deluje protonska terapija?
Prva ideja o tem se je pojavila že v 50. letih prejšnjega stoletja. Danes je že tako daleč, da se na Kitajskem ti centri gradijo masovno, prav tako v ZDA, tudi v Evropi jih je že nekaj. Gre za to, da se namesto z elektroni, obseva s protoni. Ti imajo težo, so večji. Da pospešiš elektrone, potrebuješ le linearni pospeševalnik LINAC, ki ga ima vsaka bolnišnica – to je rentgen. Za protonsko terapijo moraš pospešiti protone in zanje potrebuješ večji, krožni pospeševalnik - sinhrotron. Pospešiti pa jih je treba skoraj do svetlobne hitrosti. Nekoč so bili ti pospeševalniki zelo veliki, danes pa je tehnologija napredovala do te mere, da najsodobnejši superprevodni merijo okoli 10 metrov v premeru in se že lahko množično nameščajo v bolnišnicah.
Glavna razlika v obsevanju z elektroni in protoni je v teži delcev. Elektroni potujejo skozi celoten objekt, skozi naše telo. Protoni pa imajo težo in se ob trku z objekti upočasnjujejo, nimajo več dovolj energije, se ustavijo in na tistem mestu sprostijo največ energije – lahko bi rekli da nekako eksplodirajo in tam povzročijo največ škode. Vsako obsevanje povzroča škodo na celicah. Navadno obsevanje enako poškoduje vso tkivo, protonsko pa je lahko bolj usmerjeno le na tumor, ostalih delov pa ne poškoduje oz. jih manj. Bolj natančno lahko obstreljuješ tumor, ta terapija ima zato veliko manj stranskih učinkov, manj sekundarnih rakov. Predvsem je to izjemnega pomena za kakšne možganske tumorje ter tumorje na očeh in vratu, predvsem pa pri otrocih. Samo za primer, otroške kosti lahko zaradi obsevanja nehajo rasti, medtem ko kosti odraslih za obsevanje sploh niso občutljive.
Gre za zelo drage projekte, se pa Cosylab dogovarja z ministrstvom za zdravje in onkološkim inštitutom, da bi center za protonsko terapijo postavili tudi v Sloveniji.
Dejali ste, da ste se podjetju pridružili, ker ste želeli početi nekaj bolj pomenljivega. Kako je s kariernimi cilji v programiranju – ste ga s protonsko terapijo že dosegli? Kaj si še želite?
S samim programiranjem se večinoma konča vse skupaj, sploh na slovenskem trgu. Programiranje je nekaj kar obvladam, lahko se sproti izobražujem in še več vem. Bolj imam cilj, da še naprej vodim projekte, se več ukvarjam s strankami, predvem pa bi rada to znanje predajala tudi mlajšim. To je nekaj kar si želim.
Kako je naziv inženirka leta spremenil vaš pogled na vaš poklic, na družbo in prisotnost deklet v tehnologiji? Kaj vam pomeni?
Pet let nisem dobila povišanja, ker je delodajalec vedel, da se trudim zanositi.
Zdaj slišim veliko zgodb deklet in nekatere so bile na svoji poti zares diskriminirane. Sama sem imela v tem pogledu kar srečo. Na fakulteti tega podcenjevanja nikdar nisem čutila, prav tako ne pri sodelavcih, pri strankah se to že kdaj zgodi. Še zlasti pri tistih, ki radi uveljavljajo svoj položaj oz. avtoriteto. Pri nekdanjem delodajalcu pa prav tako mislim, da sem bila drugače obravnavana, ker sem ženska in da zaradi tega tudi nisem prišla do napredovanja. Pet let nisem dobila povišanja, ker je delodajalec vedel, da se trudim zanositi.
Nisem si predstavljala, da je to lahko tako velika težava, ne bi si mislila, da je tudi v akademskih vodah tega še vedno veliko, prav tako v javni upravi. Vendar pa ima te težave, ki sem jih jaz imela zaradi napredovanja, tudi veliko drugih žensk, ne glede na to, v katerem poklicu so.
Všeč mi je projekt Inženirka leta, prav tako projekt Inženirke in inženirji bomo, ki pa promovira na splošno inženirske poklice med mladimi, od koder pravzaprav tudi izhaja Inženirka leta. Dodatno želijo spodbuditi dekleta, saj nas je res malo. V naši kadrovski službi sem povprašala, koliko deklet se prijavi na kakšen razpis, ki ga imamo, pa je dejala, da če se ena, smo že veseli. Malo nas je na tem področju, zato pa sem želela biti del tega in pokazati mladim, da se da marsikaj doseči. Tudi če v srednji šoli še ne veš, kaj bi rad v življenju počel. Tudi sama nisem. Če so dobri tudi v naravoslovnih vedah, naj uberejo to pot, saj jim bo zagotovo veliko vrnila.
Morda vas zanima tudi: Maja Kosi, ustvarjalka pasje mode: Obleka ne naredi samo človeka, temveč tudi psa
oddajte komentar