Demokratična šola: kjer se otroci učijo le tega, kar jih zares zanima (pojasnjuje Špela Falatov)

V tem času, ko je šolanje v času koronavirusa postalo svojevrsten izziv tako za učence, učitelje in starše, se je najbrž marsikdo precej bolj poglobil v sistem javnega izobraževanja, njegove prednosti in slabosti. Vedno je dobro vsaj malo pogledati tudi izven ustaljenih okvirov in spoznati kakšen drug koncept.

V Sloveniji namreč tudi vzgojno izobraževalni zavod Learning Adventures School – zasebna, mednarodna šola, ki je zasnovana na pedagoškem načelu t.i. demokratične šole po Sudbury Valley modelu. Gre za način izobraževanja, ki se popolnoma prilagodi učenčevemu zanimanju in sledi njegovim interesom.

»V nasprotju z ustaljenim, vnaprej začrtanim učnim načrtom javnih šol, naš model izobraževanja temelji na prepričanju, da se otrok uči, kar ga pristno zanima, ne kar mu preko učnega načrta zastavijo drugi. Ko otrok sledi svojemu zanimanju, je učenje hitro, zabavno, in pogosto prodre globlje, kot bi posamezni tematiki pozornosti namenil učni načrt,« pravi idejna snovalka Špela Falatov in poudarja, da se tako poleg akademskih tem, ki so sicer pogosto predmet zanimanj, razvijajo tudi druge veščine: raziskovanje, povezovanje različnih tem v osrednje interesne osi, skupinsko povezovanje in poizvedovanje, razlaganje svojih interesov in učenje vrstnikov, spoznavanje interesov drugih in tako dalje.

V Sloveniji je to za zdaj prva in edina šola, ki temelji na tovrstnih izobraževalnih načelih, v svetu pa jih je precej. V Evropi okoli sto, prve tovrstne šole pa so v Angliji delovale že celo v 20. letih prejšnjega stoletja.

Kako na vaši šoli poteka poučevanje in organizacija pouka: na podlagi česa se učenci odločijo, kaj jih zanima? Obstajajo neke teme, ki jim jih predstavite in se nato lahko odločijo po svoje? 

Celoten pedagoški proces temelji na iskanju »iskric zanimanja« in iskanju načinov, kako te iskrice razplamteti v ogenj.

Celoten pedagoški proces temelji na iskanju »iskric zanimanja« in iskanju načinov, kako te iskrice razplamteti v ogenj. Otrokovo zanimanje bo določilo, kako globoko in kako dolgo se bo z določeno temo ukvarjal. V vmesnem obdobju pa otrok raziskuje svet okoli sebe in išče, kaj ga bo pritegnilo. Ta vmesna obdobja so stvar trenutkov, medtem ko so obdobja raziskovanja zelo različno dolga. 

Šolski čas otroci in učiteljice preživijo v različnih okoljih. Veliko časa preživijo zunaj, saj se podajo na »learning adventures« - učne avanture. Glede na interese učencev, organiziramo ekskurzije in šole v naravi. Lansko leto smo se lotili obširne teme različnih ekosistemov in kako preživeti v naravi. Zato smo se podali na precej izletov, na katerih smo spoznavali različne ekosisteme in se odpravili tudi na 4-dnevno bivanje v Blejskem kampu, kjer smo »preživetje v naravi« in izvlečke raziskovalnega dela tudi praktično preizkusili. 

Teme, ki otroke zanimajo, so tako široke in različne, da je skoraj nemogoče pričakovati, da bi jih vnaprej zastavljen kurikulum lahko zajel. Poleg pisanja dogodivščin in pustolovske knjige v španskem jeziku, smo denimo raziskovali vlogo specifične korale v oceanih, zgradili senčne lutke, zanje spisali scenarij in izvedli predstavo, spoznavali proces oblikovanja oblačil, zašili celo modno predstavo, iz gline oblikovati različne kiparske umetnine … V raziskovanje smo vpletli različne koncepte iz sveta znanosti, ker so sovpadali s tematiko in jih je bilo mogoče smiselno vplesti v aktivnosti. Tematike, ki otroke zanimajo, postanejo nekakšne platforme, na temelju katerih lahko raziskujemo in spoznavamo druge teme, ki so bolj akademske narave in bolj podobne tistim iz šolskih učnih načrtov. Le da so te vpete v dejansko aktivnost in pomagajo razviti aktivnost do ravni, ki jo otrok želi.

Vseeno pa določen del osnovne izobrazbe (pisanje, računanje) vendarle morajo osvojiti?

Zelo zmotno je prepričanje, da se otroci ne želijo učiti oziroma da v učenju ne uživajo. Ali pa, da jih zanimajo samo stvari in tematike, ki jih sicer šola in družba jemlje za nepomembne. Človeška narava, še posebej v obdobju otroštva, nas vleče v svet raziskovanja in učenja vseh mogočih stvari. Otroke zanima zelo širok spekter stvari in te stvari v njihovih glavah niso opredeljene kot koristne ali nekoristne, niti ne umešča glede na predvideno stopnjo koristnosti za prihodnost. Ko se otrok spusti v raziskovanje neke teme, se popolnoma preda procesu, ki je zanimiv, navdušujoč in zabaven. Zato tudi v njem vztraja toliko časa, kot ta proces ostaja zanimiv, navdušujoč in zabaven, ga povsem prevzame. Zato je nemogoče vnaprej predvideti, kdaj in za kako dolgo bo določenega otroka prevzela določena tema. Vemo pa, da izbrana tema na nekem nivoju resonira z otrokom in ravno zato je učenje tako globoko, hitro in nenehno. Raven, do katere se bo otrok spustil z določeno temo, je lahko veliko globlja, kot bi jo za otroka predvidel učni načrt. Seveda pa so teme, ki otroke prevzamejo neprimerno širše, kot jih zajema učni načrt. 

Zelo zmotno je prepričanje, da se otroci ne želijo učiti oziroma da v učenju ne uživajo. 

Omenjate pisanje in računanje. Te veščine so tako zelo osnovne, da brez njih otroci ne bi mogli izvajati aktivnosti, ki jih sicer izvajajo. Ker je želja in motivacija za določen projekt tako močna, so tovrstne tematike le vmesne točke za doseganje zadanega cilja. Tako je 9-letna učenka napisala pustolovsko knjigo v španščini, ki je obsegala precej poglavij in 25 strani. Verjamem, da tovrstni projekt ni del učnega načrta 3. razreda, vendar je to ni ustavilo, da bi knjigo napisala, jo uredila v programu za urejanje teksta, jo ilustrirala, jo natisnila in sestavila. Razmišljala je, kaj je naslednji korak in kako se ga bo lotila. Vsak od korakov jo je tako navduševal, da je aktivnosti počela tudi v po šolskem času, od jutra do večera, dokler ni imela občutka, da je projekt zaključen in prešla na drugega. 

Raje, kot da jim povemo, da se morajo naučiti poštevanko, jim predstavimo situacije, v katerih ugotovijo, da je znanje poštevanke ključ do rešitve in potem skupaj sestavimo igro, preko katere se poštevanko naučimo precej hitro, saj je zabavno in sproti spoznavajo, kako se je olajšalo iskanje določenih rešitev na dejanske izzive potem, ko aritmetične veščine postanejo hitrejše. 

V vašem zavodu sta trenutno dve učiteljici, obe govorita tekoče angleško in špansko. Kako pa lahko sledita tem različnim interesom in kakšna je njuna vloga?

Vloga učitelja je, da spozna učence in jih nenehno spoznava. Spremlja njihov razvoj in sledi njihovim interesnim temam. Pomaga jim iskati odgovore na vprašanja. Kot sem že omenila, pedagoški proces temelji na iskanju »iskric zanimanja, otrok sam pa se bo lahko s temo ukvarjal, kolikor dolgo časa bo želel.

Poleg tega so učitelji kot najstarejši člani šolske skupnosti glavni skrbniki in vzorniki. S svojo prisotnostjo pomagajo otrokom pri projektih, hkrati pa jim dajejo zgled, kako skrbeti za mlajše, kako reševati nesoglasja, kako graditi okolje navdušenja in zanimanja za druge, kako spodbujati kreativnost, različne interese in kako pomagati razumeti drugačna mnenja, želje in potrebe in ob tem iskati rešitve, ki najbolj pomagajo vsakemu posamezniku in celotni skupnosti.

Se otroci (od 3. leta starosti dalje) že »znajo« odločiti, za nekaj, kar bi jih zanimalo tudi pozneje? Kakšna starost je optimalna, da najdejo interese, ki jim lahko sledijo skozi celo življenje? Kako pogosto sledijo tej niti interesov, ali si pozneje pogosto premislijo? 

Menim, da se otrok v vsakem starostnem obdobju »zna« odločiti, kaj ga zanima. Vse, kar jih zanima, jih zares zanima. Če imajo podporo v iskanju in sledenju zvojih zanimanj, bodo ta rasla v vse večje tematike, ki jim bodo lahko namenjali vse več pozornosti in energije. 

Da nas neka stvar, kateri se posvetimo, izpopolnjuje in osrečuje, ni pomembno da je ena in edina v življenju.

Pomembno je razumeti, da nas zares osrečuje in izpopolnjuje le nekaj, kar nas zanima — to pa ni nujno pogojeno le z iskanjem in najdenjem enega samega področja za vse življenje. 

Vzemimo za primer Jureta Franka. Po uspešni smučarski karieri, ga je pritegnil svet glasbe, kateremu se je posvetil. Glasbena kariera je močno vplivala na njegovo življenje, z njo pa je obogatil tudi naša življenja, saj lahko uživamo sadove njegovega dela. Če bi zdaj našel novo področje, ki bi ga povsem potegnilo vase, ne bi mogli reči, da je zgrešil z glasbeno kariero, samo zato ker ni edina stvar, ki jo je počel v življenju. Da nas neka stvar, kateri se posvetimo, izpopolnjuje in osrečuje, ni pomembno da je ena in edina v življenju, pomembno je, da se znamo v življenju posvetiti tematikam, ki nas zanimajo, nas pritegnejo. S tem imamo priložnost obogatiti svoja življenja in prav tako življenja ljudi okoli nas, saj s svojim doprinosom temu področju zanimanja obogatimo tudi svet, ki nas obkroža.

Ali so kdaj vseeno omejeni za izbor tem, ki bi jih morda zanimale, morda že zaradi same organizacije pouka?

Izbor tem, ki nas zanimajo, je praktično neomejen. Omejena je količina tem, ki jih lahko podrobneje raziskujemo, ker pač v določenem trenutku lahko delamo samo določeno število stvari. Pomembno je, da delamo, kar nas zanima in kar je v nas vzbudilo dovolj veliko mero radovednosti, da tematiko raziščemo globlje. To zgradi idealnejše pogoje za učenje. Glavni element motivacije za učenje je zanimanje, ki ga v nas določena stvar vzbudi. Ravno v tem tiči problem kurikuluma, saj ta predvideva, da bo učenje enako učinkovito tudi ob pomanjkanju zanimanja. Posledica pa je pogosto, da človek tudi po zaključenem osnovnošolskem (če ne tudi srednješolskem) šolanju še vedno ne najde tiste svoje stvari, ne ve katero področje ga zanima dovolj, da bi mu posvetil nadaljevanje izobraževanja. Saj morda ni imel dovolj priložnosti raziskati tematike, ki mi ga lahko zanimale. 

Naš model izobraževanja ne predpisuje kurikuluma, ker je le ta odvisen od interesov vsakega posameznega učenca. Zelo pogosto se otroci učijo preko spraševanja in vrtanja v globine določene teme. Tako ima učitelj priložnost spoznati, kaj otroka zanima in na kakšen način se je lotil raziskovanja zadane teme. Pri tem se, glede na situacijo, učitelj lahko upre na različne cilje in jih vplete v proces raziskovanja in učenja. Na primer, če učenec izrazi zanimanje za življenjski cikel konja, mu poleg raziskovanja o samem življenjskem ciklu konja, lahko predlagamo tudi, da novo pridobljeno znanje uporabi v svoji knjigi, ki jo je začel pisati in mu tako pomagamo, da združi več aktivnosti: raziskovanje,  pripovedovanje ali pisanje. Ali pa življenjski cikel konja primerjamo tudi z drugimi živalmi, najdemo množico živali s podobnostmi v življenjskem ciklu in množico razlik v življenjskih ciklih.

Naš model izobraževanja ne predpisuje kurikuluma, ker je le ta odvisen od interesov vsakega posameznega učenca.

Kako pa je z ocenjevanjem?

Razlog za obstoj ocenjevanja v šolah vidim predvsem v tem, da učitelj ve, kaj so učenci že osvojili in kje jim razumevanje snovi še dela težave. Te ocene dajo torej učitelju iztočnico, kaj je učence že naučil in česa še niso osvojili, in se po tem ravna. V naši šoli pa za razumevanje napredovanja in osvojitve veščin ne potrebujemo ocen iz več razlogov. Ker so ravni znanja očitne in ker se pojavijo situacije, ki otroku nudijo priložnost za osvojitev novih znanj in veščin. Tako da ocene v tipičnem smislu niso potrebne. 

Ker šola deluje kot tesna skupnost, so starši ves čas vključeni v dogajanje in učiteljici sproti podajata mnenje o tekočem dogajanju, napredkih otrok in reševanju težav, zapletov in izzivov. Ob zaključenem šolskem letu pa otroci prejmejo tudi povzetek dogajanja v preteklem šolskem letu in vtise, ki jih učiteljici delita v tem poročilu. Poročilo o preteklem šolskem letu napišejo tudi otroci. V njem delijo svoja mnenja o dogodkih preteklega leta, o svojih izkušnjah, izzivih in težavah in ključnih izkušnjah/vtisih, ki so oblikovali preteklo šolsko leto. 

Je takšen model bolj spodbuden za tiste, ki denimo v javni šoli, težko sedijo za knjigami in se neradi učijo? Kako pristopate do takšnih, ki jih je težko motivirati za karkoli?

Naš celotni pristop temelji na prepričanju, da se vsi radi učimo. Tako otroci kot odrasli. Če pogledamo svoja življenja, se vsi poglobimo v teme, ki nas zanimajo in jih raziskujemo, ker nas to navdaja z občutkom dobrobitja in nas izpolnjuje. 

Če nekdo težko sedi za knjigo, nima izpolnjenega enega ali več elementov, ki so potrebni za učenje. Ko najdemo izvorno težavo, se ukvarjamo z njo, da nazaj vzpostavimo stanje, v katerem bo imel učenec zagotovljene vse potrebe. Morda ga ta knjiga ne zanima dovolj, ne želi sedeti za njo, morda je lačen, žejen ali pa se mora gibati v naravi, lahko da je nervozen, ker je v nekem konfliktu z nekom ali kar koli drugega. Tipične šole so pogosto precej toge, ko pride do ureditve pouka in od otrok zahtevajo ogromno mero prilagajanja. Včasih celo več, kot so se sposobni prilagoditi. To pa lahko precej negativno vpliva na pogoje, ki jih zahteva učenje in grajenje možganskih fakultet. Za uspešno napredovanje, učenje in razvoj možganov je ključno, da učitelj prepozna elemente, s katerimi bo pomagal učencu zgraditi idealno okolje za učenje, raziskovanje in razvoj.

Glede na dolgoletno tradicijo vašega modela šole: kako učencem ta način šolanja koristi pozneje v življenju?

Tovrsten pristop ima globok vpliv na način razmišljanja, učencem daje možnost, da niso ukalupljeni ali obsojani zaradi izbranih tem raziskovanja. Nudi jim možnost, da pridejo do lastnih mnenj prek raziskovanja področij in tem, ki niso kvalitativno rangirana. Delujejo in obstajajo v skupnosti, kjer so mnenja pomembna, ker so prosto deljena in slišana s strani vseh. Zaradi narave funkcioniranja šolske skupnosti, ki temelji na skrbi za drug drugega in spoštovanju drug drugega se razvijejo socialne veščine, ki temeljijo na teh istih načelih, saj učencem šolska skupnost predstavlja model družbe. 

Otroci se v tovrstni šoli naučijo slediti lastnim interesom, jih iskati in razvijati. Pri tem pa so po eni strani veliko bolj podvrženi možnosti, da najdejo področja, ki jih globoko prevzamejo, po drugi strani pa občutijo, kakšen vpliv ima iskanje in raziskovanje teh tem na njihove občutke, življenje in kako s svojim delovanjem vplivajo na svet okoli sebe. 

Tovrsten pristop ima globok vpliv na način razmišljanja, učencem daje možnost, da niso ukalupljeni ali obsojani zaradi  izbranih tem raziskovanja.

Pričevanja otrok, vključenih v tovrstne šole, kažejo na to, kaj se je zdelo posameznikom pomembno. Nekaterim so se v spomin globoko vtisnili pogovori z vrstniki in odraslimi o temah, ki so jim bile tisti hip pomembne, drugi omenijo, kako jih je prevzela določena tema ali projekt in kako krasno je bilo, da so imeli priložnost, zmožnost in sposobnost pri tem projektu ostati toliko časa, kot so želeli, in kakšni presenetljivi »stranski učinki« so se rodili iz teh projektov. Med pričevanji se večkrat pojavi mnenje, da so se prave vrednosti izbranega načina šolanja zavedali šele kasneje, na univerzi ali pa še kasneje v življenju, ko so ugotovili, da jim je ravno ta način šolanja omogočil čustveno stabilnost in nevukalupljen način razmišljanja, kontemplacijo drugačnega mnenja brez potrebe po obsojanju le tega.

V čem vidite, glavno slabost sistema javnih šol, v smislu širokega izbora tem, ki jih je treba enako obvladati. Je po vašem mnenju sistem javnih šol prenasičen s količino informacij, tem in stvari, ki jih mora obvladati šolar?

Glavnega problema trenutno obstoječega sistema v javnih šola ne vidim toliko v količini znanja in informacij, ki jih od otrok zahteva. Če že kaj, je izbor tem preozek. Količina znanja, ki ga človek lahko absorbira je tako velika, da je za zdaj še ne znamo oceniti niti izmeriti. Poglavitne težave trenutnega šolskega sistema, pa po mojem mnenju, izhajajo iz nerazumevanja, ali pa slabega razumevanja, namena in cilja šolanja. Kaj želimo s šolanjem doseči? Iz načina šolanja javnih šol se zdi, da je namen nejasen ali pa, da je namen šolanja pridobivanje točno določenega znanja pogojenega in predpisanega s strani ministrstva z učnim načrtom in določenim predmetnikom. 

Obdobje šolanja časovno sovpada z obdobjem razvoja človeka - razvoja možganov in vseh plasti človekove osebe, zato je pomembno, da proces šolanja temu sledi oziroma ta proces še dodatno obogati. 

Mi razumemo svoje poslanstvo in osrednji namen izobraževalnega procesa, vključitev učencev v proces raziskovanja in grajenja samih sebe, spoznavanja in razkrivanja svojih zanimanj, talentov, sposobnosti in zmožnosti tako, da lahko zrastemo v najboljše verzije samih sebe in živimo življenje, ki nas izpolnjuje — življenje, ki nekaj pomeni nam in celotni družbi okoli nas. Ko ljudje zrastemo v najboljšo različico samih sebe in v tem procesu odkrijemo svoj »element«, bo to bogatilo naše življenje, obenem pa bomo tako še bolj koristno prispevali in vplivali na okolico in družbo.

Obdobje šolanja časovno sovpada z obdobjem razvoja človeka - razvoja možganov in vseh plasti človekove osebe, zato je pomembno, da proces šolanja temu sledi oziroma ta proces še dodatno obogati. 

Preberite še: Spet doma? Eksperimenti, ki bodo navdušili otroke in starše (VIDEO)

Morda vas zanima tudi: Kakšnega učitelja si želim za naše otroke? (Piše Goga)