Nina Pušlar: Poskrbel je, da se je prebudil moj materinski čut

Uspeh za uspehom, uspešnica za uspešnico, razprodane dvorane. Na strehi nad Ljubljano smo se novinarji pred kratkim z Nino Pušlar družili ob proslavitvi priznanja za najbolj predvajano slovensko glasbeno izvajalko in najbolj predvajano skladbo leta 2022.

Nekdaj je raje pela kot govorila, pravi, danes je drugače, kar dokazuje tudi intervju, v katerem se je spomnila težjih obdobij svojega življenja in povedala, česa se poslovno in zasebno v prihodnosti veseli.

Vedno govorite, da morajo stvari dozoreti, da se zgodijo, ko je čas za to. Zakaj se torej na veliki koncert v Stožice podajate prav leta 2023 in ne kdaj prej ali poz­neje?

Res bi se lahko tudi prej ali pozneje, sem pa želela pred tem izpolniti še določene žel­je. Z novim letom je v meni dozorela želja po koncertu v Stožicah, z ekipo pa smo morali glede na okoliščine, v katerih smo se znašli v zadnjih letih, sprejeti hitro odločitev.

Vedela sem, da bo to zaznamovalo moje leto 2023 in da me čaka veliko priprav. Vsi moji koncerti, ki so se letos že zgodili in se do 16. decembra še bodo, so pravzaprav pot do Stožic. Preprosto sem začutila, da je čas za to.

Nikakor pa vam niso tuji najrazličnejši domači odri, vas poleg tistega v Stožicah vabi še kakšen?

Res smo nastopali že na mnogih odrih, tudi na odru Stožic, a ne s svojim koncertom in svojo spremljevalno ekipo. Ta želja je bila gotovo največja in zdaj je čas, da jo izpolnim. Upam, da mi uspe.

Nedavno ste v intervjuju dejali, da na odru zdaj med pesmimi vse več govorite. Zakaj? Želite občinstvu poleg glasbe povedati še kaj?

Z leti postane lažje in bolj sproščeno. Od nekdaj sem raje pela kot govorila, najbolj vesela sem bila, če sem lahko samo pela, želela sem, da glasba govori zase. Tudi zdaj se ne pripravljam veliko, kaj bom povedala na koncertih, zgodi se, kar se zgodi. Včasih o kakšni pesmi ne povem nič, drugič govorim minuto ali dve. Nerada se omejujem, občinstvu se želim predstaviti čim bolj spontano, tudi s kakšno napako.

Ste imeli kdaj občutek, da se javnosti niste mogli predstaviti, kot ste želeli, da ste bili potisnjeni v kakšno vlogo, ki vam ni ustrezala? Malce starejši glasbeniki pravijo, da so morali z mediji na začetku igrati igro daj-dam, danes zaradi družbenih omrežij to ni več nujno, vaša generacija je glede tega ujeta nekje vmes.

Tega nisem občutila, sem pa z leti postajala vse bolj odprta, tudi na odru, pred kamero in pred mikrofonom si lahko ti. V rosnih letih sem bila gotovo bolj zadržana. Spomnim se trenutka, ko sem dobila vabilo v muzikal Cvetje v jeseni. Takrat sem prvič imela občutek, da bom delala nekaj, v čemer nisem domača.

Ko sem pomislila na predstave, sta me popadla strah in trema. Ko smo se začeli pripravljati in vse do premiere v Križankah, pa sem spoznala, da je to nekaj, kar mi je nepopisno blizu, počutila sem domače, bosa na odru, to sem bila jaz, našla sem Nino iz otroštva.

Takrat sem videla, kaj pomeni biti zares sproščen in se dobro počutiti v svoji koži na odru. Ta občutek sproščenosti sem želela prenesti tudi na svoje koncerte.

Zakaj ste to začutili ravno takrat?

Zaradi vloge in improvizacijskih vaj. Najprej sem se tem vajam kar malo izogibala, a ko sem se sprostila in podala v to, sem se kot oseba zelo odprla.

Vas vabijo še v kak muzikal? Bi si to želeli?

Po vlogi Mete sem dobila še nekaj povabil za različna sodelovanja, vendar se mora po­klopiti več stvari. V prihodnje si želim še kakšnega sodelovanja v tem žanru, če te priložnosti ne bo, pa sem z muzikalom Cvetje v jeseni zagotovo na odru izživela svoje sanje.

V svetu glasbe in šovbiznisa je morda za žensko težje, če je ona tista, ki nadzira svojo pot, ki »narekuje«, kaj, kdaj in kako. Po drugi strani pa imamo ženske določene lastnosti, zaradi katerih to delamo lažje. Morda rečemo nekaj tako, da deluje pomirjujoče, pozitivno, da motivira ekipo. Bolj po žensko in bolj »na mehko«.

Če bi danes vstopali na sceno in kot mlado dekle prebirali vse komentarje na družbenih omrežjih, bi zdržali ta pritisk?

Tudi takrat je bilo veliko forumov, na katerih so ljudje komentirali. A jih nisem kaj dosti brala. Osredotočila sem se na lepe komentarje, to počnem tudi danes. (Smeh.) Ljudje znamo biti res kruti, velikokrat ne razmišljamo o posledicah, kaj lahko en sam stavek povzroči nekomu drugemu. Na srečo veliko slabih izkušenj nisem imela.

Ali vaše občinstvo z leti postaja vse bolj žensko? Ko sem pred leti govorila s Severino, je dejala, da se v sporočilih njenih pesmi najdejo predvsem ženske, in vsako leto jih opaža več na svojih koncertih.

Gotovo se ženske najdemo v besedilih drugih žensk. Ogromno žensk mi je v zadnjem času pisalo svoje zgodbe, pa tudi veliko moških, sploh ob zadnji pesmi Malo, malo. Vesela sem, da se pesmi dotaknejo poslušalcev. Prav tako je lepo na koncertih opazovati raznoliko publiko, odvisno od prizorišča, ure nastopa, tako da so si nekateri nastopi med seboj različni in se moj repertoar včasih spreminja od koncerta do koncerta.

In najmlajši? Vemo, da ste vzornica mladim, jim je nerodno pristopiti do vas?

Njim je najmanj nerodno. (Smeh.) Komentarji najmlajših mi res sedejo v srce. Ko jih vprašam, katera je njihova najljubša pesem, in rečejo »Majo, majo«, torej »Malo, malo«. (Smeh.) Ne vedo, o čem govori, samo začutijo nekaj, kar jim je všeč.

Z glasbo, vedenjem in tem, kako živim, sem vzor mladim, tega se zavedam, gotovo je to odgovornost. Je pa lepo, ker odraščamo skupaj. Zadnjič mi je mamica prinesla sliko svoje deklice, ki se je fotografirala z menoj, ko je bila stara tri leta in ko je bila stara dvanajst. To mi je ogromno pomenilo.

Pišete glasbo, tekste redkeje. Kako se vam uspe najti v besedilih, ki jih napišejo drugi, kako veste, da je neki tekst pravi za vas v določenem trenutku? Povedali ste zgodbo o tem, kako vas je ganil eden od tekstov malo po tem, ko ste prezgodaj izgubili mamo.

Gre za pesem Tvoja kri, ki je še vedno moja najbolj osebna pesem. Vse pesmi, ki jih pojem, četudi jih ne napišem v celoti sama, čutim kot svoje. Glasbo ustvarjam z ljudmi, za katere vem, da nas ne povezuje le glasbeno prijateljstvo, temveč nekaj globljega. In čedalje bolj opažam, kako zelo pomembno je to.

Zadnje čase spet zelo veliko sodelujeva z Uršo Vlašič, ki je napisala besedilo za mojo prvo pesem Ni ona pred osemnajstimi leti. Je avtorica kar osmih besedil za mojo zadnjo ploščo. Nisva se veliko pogovarjali, a je začutila, kaj napisati.

Se vi radi usedete pred list papirja in napišete kak tekst?

Ja, to je zame odmik, spros­titev. Veliko pišem, sploh v večernih urah. Glasbo rada ustvarjam, se dogaja spontano, pri besedilih pa se mi vedno zdi, da tega, kar napišem, ne bi želela deliti z drugimi.

Prej sem že omenila vašo mamo, ki ste jo izgubili prezgodaj, a vendar pravite, da vse posledice te težke izkuš­nje niso slabe, so morda celo dobre.

Ko rečem dobre, mislim, da sem zaradi te izkušnje drugačna, boljša, bolj potrpežljiva, razumevajoča oseba. Bolj znam ceniti pomembne stvari v življenju, ker mi je bilo v rosnih letih nekaj odvzeto. Ta izkušnja je zelo vplivala na našo družino. Seveda si želim, da se to ne bi zgodilo, da bi bila mami tu z menoj in bi z njo delila vse, kar se dogaja zdaj. A to je bila šola življenja, ki sem jo morda potrebovala.

Katere vrednote vam je privzgojila? Kdaj v sebi prepoznate njo?

Nekaj najlepšega je bilo to, da je vedno našla dobro v ljudeh. Verjela je, da je to tisto, kar je pri človeku pomembno, znala je izpostaviti lepe stvari. In tudi sama iščem dobre in lepe stvari, sem optimistična, obkrožam se s sončnimi ljudmi, ne zalepim se na negativne reči.

Pravite, da imate stvari pod nadzorom, kar morda za žensko v poslu ni samo­umevno.

Zdi se mi prav, da imam nadzor nad svojo potjo oziroma odgovornost zanjo, vendarle je moja, hkrati pa je treba uživati, najti sproščenost, zlasti na koncertih in v studiu. Težko je reči, da se boš dobil ob dveh popoldne in naredil pesem, ker je glasba zame emocija, včasih se najlepše in najboljše stvari zgodijo spontano, ko najmanj pričakuješ in ko je trenutek pravi. Nenačrtovano. Hkrati pa je dobro organiziran urnik nujno potreben, sicer mine leto, ti pa ne narediš ničesar. Zlata sredina.

Ta izkušnja je zelo vplivala na našo družino. Seveda si želim, da se to ne bi zgodilo, da bi bila mami tu z menoj in bi z njo delila vse, kar se dogaja zdaj. A to je bila šola življenja, ki sem jo morda potrebovala.

V svetu glasbe in šovbiznisa je morda za žensko težje, če je ona tista, ki nadzira svojo pot, ki »narekuje«, kaj, kdaj in kako. Po drugi strani pa imamo ženske določene lastnosti, zaradi katerih to delamo lažje. Morda rečemo nekaj tako, da deluje pomirjujoče, pozitivno, da motivira ekipo. Bolj po žensko in bolj »na mehko«.

Danes smo se dobili, da bi proslavili to, da ste dobili priznanji za najbolj predvajano slovensko glasbeno izvajalko in najbolj predvajano skladbo leta 2022. Letos ni prvo leto, ko ste bili tako okronani. Torej imate recept, veste, kako napisati hit?

Receptura žal ne obstaja, zlasti ne v glasbi, ki je polna čustev. Zelo sem vesela obeh letošnjih nagrad, ki sta potrditev našega skupnega dela ekipe, s katero sodelujem pri ustvarjanju. Ekipa je zame zelo pomembna, glede na to, da z nekaterimi ustvarjamo skupaj že vse od mojih začetkov, pa me tudi kot osebo zelo dobro poznajo, razumejo, zato se po vseh teh letih stvari zgodijo, kot se morajo, od glasbe, besedila in aranžmaja do ustvarjanja v studiu oziroma interpretacije.

Ustvarjam v pozitivni klimi in občutek imam, da ko ustvarjamo, vsi skupaj dihamo za isti cilj, za to, da naredimo v danem trenutku karseda najboljše in iskreno, kar lahko.

Na odrih ste že od mladih let. Ste se kdaj bali, da bi izgoreli?

Ne, sem se pa znašla v zelo napornem obdobju leta 2017, koncerti, ustvarjanje glasbe, predstave muzikala Cvetje v jeseni, ogromno dela, vse to je začelo vplivati na moje zdravje, predvsem na glasilke. Glasilke pa so zame najbolj dragocene. Takrat sem ugotovila, da se moram poslušati, saj človek le sam ve, kdaj je dovolj ali pa preveč.

Potrudila sem se urnik urediti tako, da se počutim dobro, da znam uživati v vsem, kar se dogaja, in da so moje glasilke zdrave.

Se bojite, da boste po velikem koncertu v Stožicah občutili praznino?

Ne. Sebe poznam, dvomim, da bi se počutila prazno, prej se bom počutila srečno. In kaj po Stožicah? Še ene Stožice morda. Ali pa Štihova dvorana, mala intimna dvorana Cankarjevega doma. Ne bom se obremenjevala s tem, kaj bo potem, tako velik koncert mora biti dogodek, ki te napolni za vse življenje.

Novinarji vas radi sprašujejo, kdaj si boste ustvarili družino, ravno zadnjič pa sem brala zanimivo kolum­no o tem, kako veliko se morajo s temi vprašanji ukvarjati ženske in kako malo moški. Šele pri 83 letih, kot jih zdaj šteje novopečeni očka Al Pacino, se morda kdo obregne ob njegovo starost, ženske pa morajo najrazličnejše komentarje poslušati ves čas. Kaj menite o tem?

Pač so prišla leta, ko te ljudje začnejo o tem spraševati. V času epidemije, ko smo bili doma, sem prvič začela o tem razmišljati zares, v meni se je prvič zbudila ta želja. Verjamem pa, da se to zgodi, ko ti je namenjeno, nič ne gre na silo. Če se ozrem nazaj, mislim, da sem se prej osredotočala na povsem druge reči.

Poleg koncertov so bile pomembne druge stvari. Skrbela sem za svojo mamo, dedka, babico, potem so prišli še nečaki, najprej dvojčka, potem sem ravno jaz začutila, da bi bil čas zame, pa je prišel še tretji nečak. (Smeh.) Hja, brat me je prehitel, kaj naj rečem. Je pa poskrbel, da se je prebudil tudi moj materinski čut. (Smeh.) Obožujem svoje nečake.

Preberite še: Janja Vidmar: Prišla sem do točke, ko sem ostala sama in s tem nisem znala dobro opraviti

Morda vas zanima tudi: Marjetka Vovk: V naši družini je bil alkohol. Veliko sem preživela.