Farbarela: Tista Katarina, ki je v Ljubljano pripeljala prave barve

V središču Ljubljane od konca letošnjega poletja stoji Farbarela, trgovinica, kjer najdete ljubke stvari za dom, nov val navdiha za njegovo osvežitev in nasvete iz prve roke, kako se tega lotiti. Katarina Žunič je Farbarelino zgodbo pred dvema letoma začela pisati v Novem mestu, splet okoliščin pa jo je zdaj pripeljal v Ljubljano.

Mična jo je obiskala v trgovini in z njo poklepetala o poslovni poti, slovenskih domovih, dekorju, pianinu, ki je kriv za projekt kredne barve, a jih sam na koncu (še) ni dočakal, pa o ljubezni do ustvarjanja in še čem.

Preden pokukamo v trgovino, nam povejte malo o sebi, kako bi se predstavili tistim, ki še niso srečali Katarine? 

Po izobrazbi sem komunikologinja, delala sem v piarju, a sem raje sledila svoji strasti, kot pa slepo vztrajala v svoji izobrazbi. Vedno sem bila samozaposlena in tako iskala nove stvari. Prišlo je tako, da sem imela po prvi porodniški in med različnimi projekti malo več časa in sem se odločila za prenovo doma. Med drugim sem želela pobarvati svoj pianino. Ta pianino še vedno igramo, sicer redko, ampak ga in ker je instrument, ga ne moreš kar tako pobarvati, ne da bi ta črn lesk najprej vsaj pobrusil. Tako sem na Pinterestu slučajno naletela na čudovito fotko zelenega pianina. To je bila fotke neke blogerke, ki je svoj pianino prebarvala z Annie Sloan krednimi barvami in res mi je padel v oči. A te barve imajo svojo posebnost, na primer to, da ne zahtevajo veliko dela, zato sem jih poiskala. V Sloveniji jih še ni bilo, sama sem jih naročala iz Avstrije, a je vse skupaj trajalo … V te barve sem se zaljubila in povsem noro je bilo, da tega pri nas sploh še ni. Zato sem se odločila, da jih bom pripeljala jaz.

Tako je Farbarela dobila ime, po barvah?

Tako je. Pisala sem Annie in dobila njene pogoje. Preden pristanejo na sodelovanje, med drugim zahtevajo tudi, da moraš imeti fizično trgovino, kjer lahko njene barve prodajaš. Nisem takoj skočila v to, sem pa prisluhnila sama sebi in nekako se je vse skupaj poklopilo. Od nekdaj sem oboževala interier in rada ustvarjala, bila sem zasitena dela z računalnikom in na koncu sem prišla do tega, da bo treba odpreti trgovino, da sploh lahko začnem z barvami. 

Čeprav na prvi pogled trgovina nima veliko skupnega s komunikologijo in piarjem, pa verjetno ta znanja pridejo prav pri vodenju? 

Na koncu vse skupaj niti približno ni nepovezano. Zdaj se spet več ali manj ukvarjam z marketingom. Sicer čisto v neki drugi veji in z drugimi cilji in občinstvom, a orodja so enaka.

Prvo Farbarelo, trgovinico z dodatki za dom ste leta 2015 odprli v Novem mestu, danes vas že zadnja dva meseca najdemo v Ljubljani. Kaj vse se je spremenilo od takrat?

Najbolj to, da imamo že tretji naslov. Začela sem kot čista novinka v maloprodaji, v vodah, ki jih nisem poznala, zato sem šla v to previdno. Začela sem v Novem mestu na malo bolj odmaknjeni lokaciji, kjer smo bili kakšno leto. Nato pa smo šli bolj v središče mesta. A vedno je bila ideja, da bomo šli enkrat v Ljubljano. Predvsem zaradi barv, želela sem, da so dostopne vsem, saj smo zaenkrat edini, ki jih imamo. Po spletu okoliščin smo to naredili malo prej, kot sem mislila. Imam veliko ciljev in več strategij, ki jih prilagajam glede na trenutno stanje. Bi pa v prihodnosti rada izpeljala več projektov, več barvala in ustvarjala.

Če pogledava v slovenske domove. Menite, da dajemo na notranjost prostorov toliko kot na zunanje fasade? 

Načeloma mislim, da Slovenci dajemo veliko na svoje domove in okolico, a imamo precej različne okuse. Večinoma so domovi do konca izdelani, hiš brez fasad res ne vidiš veliko, a tudi notranjost si ljudje uredijo, v kakršnemkoli stilu že. Od tega, da obesimo slike, postavimo rože, dekoracije in dodatke. Mislim, da na to damo veliko, a pogledi na to, kaj je lepo, so zelo različni.

Niso vsi domovi takšni, kot so trenutno priljubljeni na Instagramu …

Niso. Pri nas vidim kupce, ki sledijo trendom, predvsem mlajše generacije. Ne vem, če sem sama pri svojih dvajsetih varčevala za takšne stvari. Moja generacije je hodila ven in denar pustila drugje, bolj za zabavo. Pri mlajših generacijah se mi zdi, da dajejo več na to, kako so stvari videti in če je dobro videti na Instagramu. Pa tega sploh ne mislim obtožujoče, me pa fascinira to dejstvo. Konec koncev tudi sama rada dam kaj lepega na Instagram, hkrati pa je tudi odličen kanal za promocijo. Po drugi strani pa posebno zadovoljstvo najdem tudi v tem, da prodajam barve, ki spodbujajo recikliranje in niso tu zato, da bi ljudje kupovali nove stvari in kopičili do onemoglosti.

Barve so torej res velik del Farbareline zgodbe. Kaj je tako posebnega na Annie Sloan krednih barvah? 

Glavno bistvo teh barv je to, da s kosom, ki ga boš barval, prej ne rabiš narediti veliko, razen to, da ga očistiš. Če imaš štiri stole, jih je težko brusiti. Tu jih ni treba. In ko nekaj barvaš, ti vedno nekaj barve ostane. Če imaš na primer barvo za les, jo lahko uporabiš le na lesu. Kredne barve pa lahko uporabiš na vsem! Na kovini, plastiki, betonu, steklu, vsem! Poleg tega je Annie slikarka, torej ima oko za odtenke in ima res lepo barvno paleto. 37 barv, res lepih, sicer pa jih lahko tudi med seboj mešaš in najdeš svojo. Poleg tega so na vodni osnovi in jih spereš s sebe, nimajo vonja in so prijazne do okolja, kar tudi ni zanemarljivo.

V Farbareli organizirate tudi delavnice. Kako so te videti?

Barva je sicer barva. A omogoča še veliko več kot le to, da jo odpremo in nekaj pobarvamo. Lahko jo redčiš in delaš "washe", torej premaze, s katerimi toniraš les. Lahko jo gostiš in se igraš s teksturami, lahko jo na hitro sušiš in dobiš efekt razpok … Tehnik je ogromno, Annie jih je razvila cel kup, potem še njeni uporabniki dodaten kup in na delavnicah predavamo prav o teh tehnikah. Annie namreč od vsakega svojega založnika pričakuje, da pride k njej na izobraževanje.

Torej ste bili na izobraževanju prav pri Annie Sloan?

Prav pri njej. V Oxfordu ima sedež, ima svojo tovarno, tam ima svoj studio, celo ekipo in te naučijo vsega. Barvne tehnike pa predava prav ona. Tako imaš res občutek, da dobivaš znanje iz prve roke in naše delavnice so strukturirane tako, da jih delamo po istem principu po vsem svetu. 

Kaj vse še najdemo v trgovini? 

Zberem tisto, kar mi je res všeč in blizu. Tisto, kar bi imela tudi sama doma. Vedno sem se želela malo odmaknit od tistega, kar je že na trgu. Ni fore, če ponavljaš druge ideje. Trenutno sem zelo v industrijski fazi, se pa kaže tudi moja bohemska plat.

Pred kratkim ste v ponudbo dodali tudi keramiko Sisi, House of Style, še ene ljubiteljice lepega, ki je v Ljubljano pred leti pripeljala marsikaj. Kje se poveže vajina zgodba?

S Silvio se poznava že iz osnovne šole in zanimivo je, kako se življenjske poti srečujejo. Bili sva dobri prijateljici že v otroštvu, potem sva šli vsaka na drugo šolo in sva se malo razšli, pa se potem spet našli. Prvo službo v Ljubljani mi je našla prav Silvia. Potem je odprla znano trgovino Sisi, jaz pa sem svojo odprla ravno, ko jo je ona zaprla in šla v svet.

Kaj se v Farbareli najbolj prodaja? 

Trenutno Sisi! Je čisti hit in res sva veseli. Sicer pa vse po malem, ni kakšnega splošno najbolj opevanega. So ljudje, ki pridejo zaradi barv in ljudje, ki pridejo zaradi pohištva in dodatkov. 

In vaših top 5 kosov, ki jih najdemo v trgovini? 

Uh! Ljubi sta mi okrogli mizici, kjer zdaj pijeva kavo, uokvirjen Indijanec, okrasne blazine, morda set stojal za rastline in barva aubusson blue, ki je trenutno moja obsesija.

Pa je pianino danes že pobarvan? 

Moj pianino je še vedno črn (smeh). Nekako si nisem upala takoj začeti z njim, sem pa najprej prebarvala vse mogoče, od stolov, omaric, kuhinj, dnevnih sob, trenutno barvamo neko gostilno … Pianina pa še nisem uspela, a čaka na svojo svetlo sivo preobrazbo. 

Njegovo poslanstvo je bilo očitno drugačno … 

Mislim, da res. Bil je povod, ki me je spravil v neko raziskovanje in na novo življenjsko pot.

Besedilo in fotografije: Maja Fister