Žgečkljivi spomini Ljubljane (ideja za izlet, ki vam bo za vedno spremenil pogled na naše glavno mesto)

Zbirno mesto za vse, ki smo tistega sončnega, a ledenega februarja hoteli slišati kaj več o "drugi preteklosti" Ljubljane, je bilo pri Herkulovem vodnjaku na Starem trgu, ki ga pozimi žal prekriva prikupen cof, zato v njegovi lepoti tokrat nismo uživali, zato pa smo z dr. Plutom takoj vstopili v drug zgodovinski čas.

Čas, ko se je družabno življenje meščanov odvijalo na Gornjem trgu okoli lipe in verjetno še kakšnega drevesa, čas, ko je Urška še plesala, preden jo je zgrabil Povodni mož in sta za vedno izginila, čas, ko je bilo v Ljubljani življenjsko pomembno, da je vodi primešano nekaj procentov alkohola, da je bila sploh pitna, sicer ste zaradi umazanije takoj lahko staknili grižo ali katero drugo bolezen in hitro umrli.

Dva do trije odstotki alkohola so bili dovolj, da bakterije v vodi niso preživele, kar je za meščane posledično pomenilo daljšo življenjsko dobo.

Morda od tod pregovor, da voda še za v čevelj ni dobra, ki ga nekateri še dandanes radi ponavljajo, čeprav bo ta kmalu dražja od alkohola, vsekakor pa so bile težave s pitno vodo in kanalizacijo nekaj, s čimer so se meščani ubadali še ne tako zelo dolgo nazaj.

Herkulov vodnjak je bil izjema, saj je iz njega pritekala čista voda izpod Golovca, katere izvir je presahnil, ko so izkopali Grubarjev kanal, zato ni čudno, da so po mestu v 19. stoletju rasle številne beznice, imenovane šnopsarije, kjer so stregli vse kaj drugega kot vodo.

To so bili kraji, kamor so zahajali najbolj revni in najbolj preprosti meščani, ker je bil šnops takrat najcenejši glede na to, koliko ste ga morali spiti, da je dosegel svoj učinek.

Šnopsarije so imele blatna tla, ljudje so večinoma stali, zanimivo pa je, da so morali ljudje, ki so stregli za šankom, poslati svojo sliko, preden so jih vzeli v službo, tako da lahko rečemo, da je bil videz že takrat (preveč) pomemben.

Za najbolj ugledne meščane so obstajale kavarne z udobnimi fotelji, za tiste nekje v sredini, pa gostilne s preprostimi mizami in klopmi, in na ta način je bilo razslojeno družabno življenje.

Ena najbolj priljubljenih šnopsarij je stala na Starem trgu, od koder navzdol ob boku Akademije za glasbo teče stranska ulica, nekoč najbolj umazana in smrdljiva ulica v Ljubljani, saj so se vsi, ki so ga tam pili, hodili odtiščat v ulico (javnih stranišč še ni bilo), ali pa celo še nekoliko nižje, v Ljubljanico, ki je bila v tistih časih nekoliko drugačna – predvsem je imela na tem mestu nižji breg, zato se je marsikateri meščan med opravljanjem potrebe zvrnil v Ljubljanico, od koder so ga reševali, če je sploh imel to srečo.

Reka je bila zaradi lovljenja rib zelo pomembna, saj so bile ribe bolj pogosto na krožniku kot meso, zgovoren je tudi podatek, da je bilo pri popisu meščanov, ki so takrat šteli 7000 ljudi, kar 161 poklicnih ribičev, Ljubljana je imela tudi svojo ribiško vas.


Kako rešiti utopljenca – nasveti iz Kmetijskih in rokodelskih novic

Standardna metoda v tistem času je bila, da je treba utopljenca, potem ko ste ga potegnili iz vode, najprej oživljati tako, da ga primete za noge in stresate, Kmetijske in rokodelske novice pa so to odsvetovale in postregle z bolj modernim pristopom.

To je pomenilo, da je bilo treba utopljenca takoj sleči, ga osušiti in zdrgniti z alkoholom, dovoljen je celo požirek alkohola, mu vpiti na uho, in če vse to ne deluje, vzeti pero in ga žgečkati, dokler ne pokaže znakov življenja.

V skrajni sili, če res nič ne pomaga, je nasvet veleval, da zgrabite palico in začnite tolči po utopljencu. Podobni nasveti so veljali tudi v primeru udara strele, vsekakor je bilo bolje, da se vam nič od naštetega ne zgodi.

Niso pa takrat v Ljubljani delovale samo beznice in gostilne, ampak tudi javna hiša, postavljena na Zemljemerski ulici, o kateri danes ni več ne duha ne sluha, odprli pa so jo leta 1895.

Dekletom, ki so bila tam zaposlena, so ob prihodu v bordel zasegli dokumente, jim vzeli njihovo obleko in jim dali obleko za delo, kar se v današnjih časih imenuje trgovna z belim blagom, pa tudi takrat to početje ni bilo neopaženo.

Poklicali so višjega inšpektorja, da bi stvar uredil, a je bil v tako tesnih odnosih z lastnico hiše, da uspeha ni bilo, dokler njega niso odpustili, nje pa poslali v zapor.

Čeprav so prostitucijo z nastankom kraljevine SHS uradno prepovedali, se ve, da je bila glavna javna hiša še nekaj časa na Gornjem trgu s številko 13, ki so jo kasneje sneli in nadomestili z drugo številko, da potencialne stranke hiše niso več mogle najti. No, tisti, ki so hoteli, torej stalna klientela, je vedno našla svojo pot.


Zapor je bil predrag, kazni slikovite

Razuzdanost v mestu je obvladoval preiskovalni sodnik, ki je imel svoje prostore Pod trančo, in tam zagotovo niste hoteli pristati, ker so bile kazni brez milosti, če vemo, da je gospod sodnik pri svojem delu uporabljal natezalnico, da je prišel resnici do dna.

V strahu, da bi natezalnica slabo vplivala na tiste, ki končajo na njej, so jo dali v presojo zdravniku, ki je odločil, da je varna za uporabo, in potem je tako tudi bilo.

Če ste bili obosojeni za manjše zadeve, ste morali plačati denarno kazen, zelo hitro ste bili tudi ob nos, jezik, uhlje, roko, kar je pač bilo na vrsti, ker je bil zapor preprosto predrag.

Zapor je pomenil hrano in streho nad glavo, to pa v tistih časih ni bilo tako samoumevno za vse ljudi, zato so bili na prestajanje zaporne kazni večinoma obsojeni premožni, ki so si to lahko privoščili (Erazem Predjamski je bil že eden izmed njih).

V Ljubljani so bili v 19. stoletju zapori na Ljubljanskem gradu, pred tem so tam ljudi zapirali bolj izjemoma.

Leta 1821 se je v Ljubljani zgodil, kot bi temu rekli danes, političen dogodek na najvišji ravni, kongres Svete alianse, torej srečanje avstrijskega in ruskega cesarja, prisotni pa so bili še številni drugi politični veljaki, na primer neapeljski kralj, angleški veleposlanik ...

Vsega skupaj je prišlo v Ljubljano, ki je tedaj štela okoli 10 tisoč ljudi, kar 500 gostov, ki jih je bilo treba primerno nastaniti, tako da so tudi meščani odpirali vrata svojih hiš in nudili gostoljubje.

Mesto so hoteli prikazati v najlepši luči, kar je bil problem, saj javne razsvetljave sploh ni bilo do druge polovice 19. stoletja, tako da so tudi s tem, ne samo s prostorom in opremo, improvizirali.

Mesta uprava se je ukvarjala z vprašanjem, kdo bo čistil ulice ob tej priložnosti, navadno so to počeli zaporniki, ki pa bi lahko goste na Kongresu zmotili s rožljanjem verig, tako da so raje najeli meščane. Na tisti čas nas spominjajo tudi imena, kot so Cesta dveh cesarjev, Pri ruskem carju in druga.

Alkohol, izgredi in seks na javnem mestu

V 19. stoletju je bila poraba alkohola v mestu neverjetna. Če je v Ljubljani takrat živelo med 25 in 30 tisoč ljudi, so lahko obiskali 11 kavarn, 160 gostiln in 18 šnopsarij, ali drugače povedano – na 181 meščanov je prišel en lokal, kar pomeni, da se ga je pilo, in to zares, to pa je bil problem.

Izgredi, pretepi in druge svinjarije so bili na dnevnem redu, pijani ljudje so si metali pepelnike v glavo, pivske krigle so frčale po zraku, čreva na plot pa je bila parola dneva.

Pa niso bili samo moški tisti, ki so delali zgago, tudi ženske so imele kar nekaj masla na glavi, če omenimo samo en ekstremen primer, ko so v jami na gradbišču na Vodovodni ulici zalotili par pri seksu: otroci so vanju metali kamenje, moški je zbežal, žensko pa so prijeli in zaslišali. Trdila je, da jo je moški tako dolgo časa spolno nadlegoval, da se mu je morala vdati.

Poznamo tudi zgodbico o tem, kako so se v Kazini (na zgornji fotografiji), ki je bila leta 1872 prva kavarna v mestu, pošteno napili pisatelj Fran Levstik, ilustrator Hinko Smrekar, nek pravnik in še kdo, ter pod vplivom alkohola blodili proti železniški postaji, se sabljali z dežniki in z njimi razbijali naokoli.

Nekdo je v tej silni pijanosti že vlekel iz žepa samokres, da bo streljal, ko jih je na srečo ustavil policaj in preprečil kakšno morebitno tragedijo, kot je na primer, da bi v skarjnem primeru Slovenci lahko ostali brez Martina Krpana.

Druga preteklost mesta Ljubljane

Seveda je to le delček zgodb in zgodovine, ki ga boste slišali, če se odločite za Ljubljana Wicked Tour, saj je zgodovinar dr. Boštjan Plut duhovita in očarljiva zakladnica anekdot, podatkov in spominov na mesto, ki jih natrese med uro in pol dolgim sprehodom od Herkulovega vodnjaka, kjer se potovanje začne, do Adamič Lundrovega nabrežja, kjer ga zaključi.

Pred vašimi očmi bodo oživeli meščani, ki so se s trudom, muko in, seveda, z alkoholom počasi prebijali do tega, čemur danes pravimo Ljubljana, najlepše mesto na svetu, in vam pričarali nepozaben vpogled v njegovo pikantno zgodovino. Priporočamo!

Avtorica: Katja Golob
Fotografije: Katja Golob in Thinkstock

Preberite še: Ideja za izlet s puncami: 5 prestolnic, kjer boste noro uživale ali pa Zagreb: 3 najlepši lokali za kavo, prigrizek ali gintonik (ideja za izlet)

Priporočamo tudi: Pozabite Beograd, poglejte si teh pet lepot Srbije (ideja za nepozaben vikend izlet)