Ustvarajmo z otroki: Lučke za martinovo

Ob godu sv. Martina 11. novembra se tradicionalno klanjamo vinu, praznik pa ima mnogo širši pomen in bogato zgodovinsko ozadje. Korenine ima namreč najverjetneje v keltskem prazniku, ko so se zahvaljevali dobri letini ter rodovitni zemlji, samega svetnika pa nikakor ne gre povezovati samo z vinom.

Sprevod z laternami

Martin se je rodil leta 316 v Panoniji, na ozemlju današnje Madžarske, kmalu po njegovem rojstvu pa se je družina preselila v Italijo. Službovanje v rimski vojski ga je poneslo v Galijo, današnjo Francijo, tam pa je naredil prvi korak do svojega plemenitega poslanstva. V mrzlem jutru naj bi srečal berača in mu odstopil polovico svojega toplega vojaškega plašča. Kmalu zatem se je krstil in opustil vojaško službo. Pozneje so ga izvolili za škofa, a ker je bil tako zelo skromen, je zavrnil položaj in se vernikom skril, toda izdalo ga je gaganje gosi.

To je torej razlog za tradicionalno pernato pojedino, povezave z vinom pa so bolj ohlapne. Verjetno je ključno časovno sovpadanje, ocenjujejo poznavalci, novembra so se namreč naši predniki zahvaljevali za dobro letino, in ker v tem času dozori vino, so svetnika imenovali za zavetnika vinogradnikov. Pa tudi vojakov, konjenikov, orožarjev, kovačev, tkalcev, strojarjev, kovačev, mlinarjev, pastirjev, domačih živali ...

A dandanes mu pripisujemo predvsem vlogo, da 11. novembra blagoslovi novo letino in iz mošta naredi vino, marsikje pa je slavje bistveno drugačno. V Nemčiji, denimo, vsako leto pripravijo Martinove sprevode z lučkami in laternami, ki jih otroci ustvarijo sami, med sprevodom pa sledijo sv. Martinu na konju, ki nosi dolg plašč, in pojejo pesmi, posvečene svetniku. Ponekod otroci s petjem služijo darove, spet drugje pa kurijo Martinove kresove.

Spomin na pomembnega zavetnika lahko torej gojimo še drugače kakor z zdravico, za izobilje se lahko zahvalimo tudi s simbolno lučko. Za to potrebujemo kozarec za vlaganje, škarje, lepilo in različne papirne vzorce ali suho jesensko listje, dva daljša kosa žice ali vrvico in klešče. Čist kozarec premažemo z razredčenim lepilom in nanj lepimo izbrane koščke papirja; odlično se obnesejo čipke, ki bodo pozneje pričarale čarobno svetlobo, letnemu času primerno lahko izberemo tudi umetelno listje, otroka pa spodbudimo, da sam reže in lepi kar se da zanimive vzorce. Ko je kozarec okrašen, kos žice ovijemo okoli vratu kozarca in naredimo zanko, enako naredimo z drugim kosom in naredimo zanko na nasprotnem koncu. Konca žice združimo na vrhu in tesno zavijemo s kleščami, da dobimo ročaj, tega pa lahko izdelamo tudi iz vrvice. V kozarec vstavimo čajno svečko in se odpravimo na večerni sprehod v poklon Martinu.

Svetnika pa seveda počastimo predvsem tako, da posnemamo njegova dobra dela. Pandemija in bližajoči se prazniki nas namreč glasno opominjajo na pomen solidarnosti, o kateri je nujno podučiti ravno najmlajše.

Praznik svetlobe

Čez dober mesec bo god sv. Lucije, katere ime izhaja iz latinske besede lux, ki pomeni luč oziroma svetlobo. Lucija ima zelo pomembno vlogo v švedski kulturi, v kateri jo opevajo kot mlado dekle s krono iz sveč, ki je v noči na 13. december obdarovala otroke s sladkarijami. Klicala naj bi sonce in preganjala temo, zato so ta dan imenovali praznik svetlobe in obnove. S pesmijo in kolački je razveseljevala ljudi okoli sebe, praznik sv. Lucije pa je uvod v božični čas. Laterno, ki jo izdelamo za Martina, lahko torej posvétimo tudi Luciji.

Preberite še: Ustvarjamo z otroki: Možički iz želoda

Morda vas zanima tudi: Ustvarjamo z otroki: Plodovi jeseni za likovni navdih