Tako v resnici zgleda oddajanje stanovanja prek Airbnb v Ljubljani (resnična zgodba Slovenke)

Znašla se je na cesti, sicer z odprtim s.p.-jem, a v času ekonomske krize po letu 2008 v njeni branži ni bilo moč najti zaposlitev oziroma kakšen projekt. In ko ga je našla, ji naročniki niso plačali. Nobene kontrole, nobenega zagotovila. A banka ne čaka. Čaka tri mesece, potem vzame.

Prvi korak, ki ga je naredila, je bila prošnja za moratorij. Odobrena, na srečo, kar je pomenilo zamrznitev kredita za šest mesecev. Seveda so se potem pogoji spremenili, a ko je edina rešitev, razen prodaje stanovanja, takšna, jo človek sprejme.

»Vsi so me svarili, vsi znanci in prijatelji naj bom previdna, naj raje stanovanje prodam. In sem pomislila tudi na to možnost, povprašala naokoli in bi zanj dobila skoraj polovico manj. Ko je kriza, je kriza.

Prijateljica mi je prijazno ponudila delo v svojem podjetju, pomoč, dokler ne splavam. Odselila sem se na obalo in začela delati v novi branži, kar moje življenje popolnoma obrnilo na glavo. A bila sem zadovoljna,« pove sogovornica Nastja iz Ljubljane.

Zadovoljna, dokler ni ugotovila, da bo šest mesecev kmalu minilo, da stanovanje v Ljubljani ostaja prazno in neizkoriščeno, računi pa se samo nabirajo. Kako je v tistem času lahko ostala razumna in pomislila na nove rešitve, vprašam.

»Pomislila sem na vse mogoče in tako mi je uho prišla tudi možnost oddaje stanovanja na krajši rok, ne stalnim najemnikom. Dela je sicer občutno več, a delo sem rabila.

Znesek pa je bistveno višji z oddajo na kratki rok. Priznam, ni bilo enostavno odpreti vrat tujcem, saj sem kot zanalašč slišala same negativne zgodbe. Da bodo vse polomili, nič pazili, da mi bodo ukradli ves pribor, krožnike in še huje, vse slike.

Čeprav bi največjo morali potegniti z žerjavom, me razumete? Ker sreča spremlja pogumne, sem dodala na seznam svojih opravil samostojnega podjetništva še dve dejavnosti in začela. Danes, ko se ozrem nazaj, vem, da sem se odločila pravilno.«

Vsak začetek je težak

Stanovanje je spraznila, pobrala vse okraske, slike in odvečno posodo. Počistila vse do pikice natančno. Dodala nove zavese in mini tepih, saj je šel perzijski z njo na Primorsko.

»Za popolno generalko sem potrebovala dober vikend, da se je po zaključku vse svetilo, kot se za posel mora. V življenju sem veliko prepotovala, videla skoraj polovico sveta od Amerike, Kitajske, Tajske, Afrike do Avstralije in skoraj vse Evrope. Kar mi je pomagalo, saj sem vedela, kaj popotnik potrebuje. In to je prijazen sprejem, čist apartma in pomoč pri izbiri restavracij in doživetij, ki jih ponuja naša Slovenija.«

Glede na to, da živi v centru že več let, je dodobra spoznala kulinarično ponudbo mesta, ve, kje je moč dobiti avtentične slovenske spominke, ki jih ponujajo majhne trgovinice skrite v ulicah Stare Ljubljane. In se je začelo.

Izbrala je ime, ki se sliši zelo internacionalno. Nastja se zasmeje, da je tako želela, da si tujci ne polomijo jezika že pri sami izgovorjavi imena. Nato je naredila splošen mini opis, dodala par fotografij in določila ceno. Kakšno je postavila?

»Pri tem nisem imela nobenih težav. Malce nižjo od konkurence, ki je bila velika. Čeprav sem čez čas ugotovila, da sem ravno prav ujela vrednost – »value for monney«, saj je stanovanje majhno in ni luksuzno opremljeno, kot so po navadi stanovanja v prestolnici.  

A za dva, ki prenočita par noči, je idealno. Tik pod grajskim vznožjem ponuja utrip mesta takoj, ko ga turist zaklene. In to je vsem zelo všeč.«

Takoj so se mi na primer iz Los Angelesa oglasili in mi pomagali, ko sem bila v dilemi in nisem vedela, kaj storiti.

Začetniške napake

Ko jo povprašam po začetniških napakah, se zasmeje in prikima, da so bile. A z gosti se je v več kot 95 odstotkih odlično ujela vse do sedaj in ni imela problemov.

»Na začetku je bil največji problem ta, da nimam avta, a sem se morala iz Primorske za vsak obisk gostov, pripeljati v Ljubljano. Najprej sem imela pomoč pri čiščenju in sprejemanju gostov, ki pa se zaradi neustaljenih urah prihodov gostov ni izkazala kot najboljša.

Poleg tega sem dobivala ocene tri, tudi dvojko pri ocenah, ki jih gostje pustijo. S tem nikakor nisem mogla biti zadovoljna, saj sem navajena na petice. Poleg tega sem si želela takoj dobiti status Superhosta – super gostitelja, ki prinaša več ugodnosti.

Od boljše vidljivosti na spletu do hitrejše pomoči uporabniku. Kar sem kasneje res cenila. Takoj so se mi na primer iz Los Angelesa oglasili in mi pomagali, ko sem bila v dilemi in nisem vedela, kaj storiti. Gostja je izgubila ključ, ki je skoraj še najbolj vredna stvar v stanovanju in me je zanimalo, kdo krije stroške. Na srečo ga je takoj potem našla, a četudi ga ne bi, bi dobila denarno nadomestilo.«

So bili gostje, ko je prevzela tudi vodenje zadovoljni, vprašam.

»Bili, saj sem vsem povedala, da sem začetnica in rabim njihovo mnenje. Kaj naj spremenim. In so mi svetovali od tega, na primer naj vprašam ali jim je v redu eno veliko pokrivalo za oba, ali bi raje želela dva.

Saj sta prišla dva prijatelja, jaz pa sem predvidevala da sta par in jima dala skupno rjuho za pokriti. Uf. Napaka! Kako smo se smejali, ko sem jima razložila zakaj in se opravičila. Takrat sem se tudi naučila, ničesar ne predvidevaj.«

Ljubiteljica živali

Kot velika ljubiteljica živali ji je bilo povsem razumljivo, da je njen apartma dobrodošel vsem, tudi hišnim ljubljenčkom. Čeprav je imela potem več dela s čiščenjem, ni računala nič dodatno. Nič, saj kako naj majhnemu kužku ali muci zaračuna bivanje, se je spraševala.

»Očitna začetniška napaka. Po treh mesecih sem nehala biti prijazna do živali in sedaj v stanovanju žal niso dobrodošli. Prav tako se ne sme kaditi in imeti glasne zabave. Glede ostalega pa sem izredno fleksibilna. Če kdo pride sam, dovolim obiske.

Vsakemu, ko vstopi, rečem, da je to sedaj njegov dom in naj ravna tako kot doma. Zgodilo se je namreč, da je gospa sicer napisala, da pride s štirinožnimi prijatelji, ni pa napisala številke. In jaz sem si naivno predstavljala, da ima dva mini kužka v košari, prišla pa je s štirimi ogromnimi dolgolasimi psi, pripravljenimi na razstavo.

Revčki so bili v takem stresu, prav spomnim se. Zunaj je deževalo, teden dni prej pa sem dobila nov bel kavč v dnevni sobi. Oni pa hop hop z blatnimi tačkami nanj. To bi že preživela, nisem pa mogla pozabiti prizora, ko sem stopila v stanovanje, ko so po parih dneh odšli.

Čakala me je prava grozljivka, saj je bilo povsod polulano, visoko po stenah tudi, … takrat sem si rekla dovolj. Prišel je pleskar, stanovanje sem spet sčistila do pikice in nehala s prijaznostjo.«

Kako je danes, po toliko letih?

Danes je hvaležna, saj je uspela obdržati nepremičnino in ustvariti nov posel, ki je sicer sezonski, a ima tudi čez leto vsak mesec nekaj turistov.

»Koronski leti sta bili izjemno težki, saj ni bilo niti enega gosta. Šele letos spomladi je spet zacvetelo in so poletni meseci popolnoma zasedeni. September še, potem pa spet nič. Držim pesti, da bo zdravstvena slika v Sloveniji dobra in da se meje ne bodo spet zaprle.«

Preberite tudi: Pet znakov, da sta pripravljena za skupni dom.

Morda vas zanima še: Obupan zaljubljenec: »Dekletova mama pričakuje, da bo živela z nama«.