Slovenska evrovizijska zmagovalka: Pri 11 letih sem vedela, da je to to

Pri 22-letih se lahko Eva-Nina Kozmus pohvali z izkušnjami, ki jih mnogi glasbeniki nabirajo vse življenje. Ko je štela 16 let, se je sama preselila v Francijo, v Lyon in tam pričela s študijem. Prvi dve leti je živela v študentskem domu in čeprav ni znala jezika, je uspešno opravljala svoje študijske obveznosti. Leta 2010 je kot prva flavtistka zmagala na Evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov  na Dunaju.

Glasbenica še vedno živi v Franciji, a jo že vleče v Nemčijo, ker meni, da jo tam čaka še veliko novih priložnosti. Med kratkim oddihom v Sloveniji si je utrgala trenutek časa za Mično in nam zaupala kakšno je življenje mlade flavtistke.

Kako je videti vaš vsakdan?

Povsem različno, ker dosti potujem. Zadnja dva meseca sem bila vsaka dva do tri dni na vlaku. Tam tudi vadim, tako da berem note. Vse je odvisno od tega ali me povabijo na kakšen komorni festival, v orkester… Če imam prost dan, kot na primer danes, bi se vaje lotila bolj popoldan, ker sem bolj popoldanski tip.

Kaj od vsega tega vas bolj veseli?

Najbolje je, da imam malo vsega, da lahko igram vse. V orkestru in komorna igra sta mi mogoče ljubši, ker spoznaš nove ljudi, s katerimi potem naprej skupaj ustvarjamo.

Da ste danes, kjer ste, ste morali v to vložiti precej truda. V kakšnem spominu imate svoje otroštvo, najstništvo?

Ne vem, če je bilo tako zelo drugačno. Zelo zgodaj sem se odločila, da bi se s tem rada ukvarjala. Razlikovalo se je morda v tem, da sem šla zelo zgodaj v Francijo in v tem, da sem se zelo veliko ukvarjala z glasbo, tako ni bilo drugega prostega časa. Kar se pa truda tiče, ja, vaditi je treba, ampak to mi nikoli bila težava. Morda je zdaj malo bolj težavno, ker je toliko teh potovanj.

Kdaj ste se zavedali, da je to to?

Mislim, da ko sem bila stara 11 let. Sploh, ko sem spoznala svojo takratno profesorico Mileno Lipovšek. Takrat je stekel naraven proces in s časom sem se zavedala, da bi to res rada počela.

--> Preberite še - Anja Jager: Gorenjka, ki polovico leta preživi na valovih

Kako se je po zmagi na evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov leta 2010 spremenilo vaše življenje?

Na tekmovanje sem šla, da bi igrala, zmaga je bila tako veliko presenečenje. Nastop v finalu, na takšnem prizorišču, pred toliko publike je bila super priložnost. Res nisem pričakovala zmage. To mi je odprlo veliko vrat, ker je tekmovanje zelo prepoznavno. Veliko ljudi me je ravno na podlagi tega tekmovanja povabilo k sodelovanju.

Se vam zdi, da vaši vrstniki vlagajo dovolj truda, ali iščejo lažje poti in neke instant rešitve?

Mislim, da je odvisno od posameznikov. Vsi, ki jih jaz poznam, se zelo trudijo, da bi uresničili svoje cilje v življenju. Nekateri se res zavejo tega malo kasneje, kot drugi. Nasploh pa se mi zdi zelo težko, da se moramo tako zgodaj odločiti, kaj bi radi v življenju, a vsi nekako delajo na tem, da bi se jim uresničile sanje. Sicer pa moram priznati, da izven glasbenih krogov ne poznam veliko ljudi.

--> Preberite še: Ko sem utišala kritika v sebi, sem se ocenila z dobro

Se vam zdi, da danes mladi več pozornosti namenjajo samopromociji na raznih družbenih omrežjih, kot razvijanju talentov?

Mislim, da se enako posvečajo tudi razvijanju talentov. V današnjih časih je samopromocija zelo pomembna,  saj smo v takšnih časih, da se vse dogaja preko interneta, zato imajo družbena omrežja tudi veliko vlogo pri tem. Sama sicer nisem pretirano nadarjena za to, vendar se mi zdi tudi zelo pomembno, da te sploh ljudje najdejo, prepoznajo.

Če ne bi bili glasbenica, flavtistka, kaj bi izbrali?

Ko sem bila mlajša, sem govorila, da bi bila arheolog, zdaj pa bi me zanimali tuji jeziki. Zanima me tudi filozofija.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost, se boste vrnili v Slovenijo?

Vedno je super, ko pridem nazaj v Slovenijo. Zelo poseben občutek je igrati pred domačo publiko, ki me spremlja že dlje časa. Tu in tam učim na seminarju, v Lyonu imam tudi enega rednega učenca, bi pa v prihodnje rada še več učila.

Avtor: Pia Pangos
Foto: osebni arhiv