Tara: Ko sem utišala kritika v sebi, sem se ocenila z dobro

Tara Henigman je tisto dekle, ki nas je v eni od preteklih oddaj Slovenija ima talent navdušila z izjemnim glasom in prikovala pred televizijske zaslone. Ko je zapela, so mnogi ostali brez besed, v šoku je bila tudi žirija Slovenija ima talent. Še večje zanimanje in občudovanje pa je 27-letna Tara v nas vzbudila, ko je začela naštevati, kaj vse je v svojem mladem življenju do sedaj dosegla in s čim vse se ukvarja. Povabili smo jo na kavo (in čaj), kjer nam je razkrila, kako ji vse skupaj uspeva.

Si žena in mamica dveh fantkov, specializantka psihoterapije, ustanoviteljica Čustvene priprave na porod, pevka in če se ne motim se ukvarjaš tudi s slikanjem?

Ja, tudi slikam. Sem nekdo, ki zelo rad ukvarja s tem, kar te napolni s strastjo v življenju. Sledim vsemu, kar me potegne. Ne glede na to, ali sem to že kdaj preizkusila ali ne.

Kako vse skupaj sploh uskladiš?

Dandanes smo ustvarili občutek, da se ne da, zato, ker imamo zelo razgibane službe. A v resnici, če imaš nek cilj in si nečesa želimo, se vse da. Je pa res, da imam doma precej podpore, sploh ob otrocih, brez moža zagotovo ne bi šlo.

Aja, sem mislila, da ima mogoče tvoj dan več ur kot moj. Koliko časa pa spiš?

Ne, nima ... Spimo povsem normalno. Zbujamo se okoli pol devetih. Sem bolj popoldanski tip človeka. Spat grem malo kasneje, po dvanajsti uri.

Ko takole pogledava vse, kar si do zdaj v življenju ustvarila, se marsikdo res začudi temu, da šteješ le 27 let. Si imela tako začrtano svojo življenjsko pot ali so se stvari odvijale nepričakovano?

Ah, kje! Veliko stvari se je zgodilo nepričakovano. Sem človek, ki gre s tokom. Nisem tako obremenjena s tem, koliko že poznam področje, da bi se ga sploh lotila. Jaz kar poskusim in začnem. Na tak način sem gradila znanje na vseh področjih. Tudi na pripravah na porod. Marsikdo bi mi rekel: »Uau, šele toliko si prebrala, pa si že upaš narediti skupino«. In ja, verjetno je bila prva skupina res slaba, ampak tretja, je že bila kar OK. In tako sem vsakič znova nadgrajevala znanje in naredila nekaj, kar je sedaj precej kvalitetno.

Kdaj si ustvarila skupino, v kateri bodočim mamicam pomagaš pri pripravi na porod?

Po mojem drugem porodu. Že pri prvem sem začutila, da je nekaj na tem, da imamo vpliv, kako se stvari razpletajo, pri drugem pa sem imela izkušnjo, ki mi je dala konkreten razlog, razumevanje in potrditev tega.

Si imela slabo izkušnjo?

Ne. Zelo dobro, zelo lepo. Bil je dolg porod, 17 ur, a povsem naraven, brez vsakih protibolečinskih sredstev. Takrat sem videla, kaj zmore žensko telo. To me je tako navduševalo. In spoznanje, kaj vse zmorem, mi je omogočilo, da se preizkusim še na drugih področjih. Takrat sem si rekla: »Uau, tudi, če je zelo stresno, če zelo boli in ti verjameš v to in greš korak za korakom, je dosegljivo vse.«

Ti je to spoznanje pomagalo tudi do tega, da si se upala tako izpostaviti na Slovenija ima talent? V oddaji si rekla, da prej nisi upala, nisi zbrala poguma.

Imela sem velike težave z nastopanjem. Tudi prve pol leta, ko sem pričela peti pri Perpetuum Jazzile, sem bila kar naprej na antibiotikih. Ker sem bila pod takšnim stresom, imunski sistem ni zdržal tega pritiska. To izpostavljanje in vedenje, da te nekdo ocenjuje in posluša kar naprej, mi je bilo tako stresno, da sem tresla. Bilo mi je res grozno.

In kaj se je zdaj spremenilo?

Konsistentno izpostavljanje enakim faktorjem počasi zmanjša stres in vsakič dobiš potrditev, da mogoče nisi tako slab. Potrebovala sem potrditev, da mi gre boljše, kot sem se slišala sama.

Ti je bilo grozno, če si poslušala samo sebe?

Ja, zelo sem bila kritična. Noro kritična. Vedno sem našla napake. In tak človek zelo težko napreduje. Sam sebe v kali zatiraš. Sama sebi sem morala ponuditi veliko priložnosti.

Se mi zdi, da je veliko ljudi takšnih. Kako bi jim svetovala?

Večina ljudi je takih. Svetujem jim naj nehajo iskati krivca zunaj. Seveda je lahko za kakšno situacijo kriv kdo drug, vendar na koncu smo mi tisti, ki bomo naredili premik naprej ali obstali na mestu. Iskanje zunanjih krivcev in prelaganje odgovornosti, te pogosto ohranja na mestu, če pa jo sprejmeš sam, pa se moraš soočiti s strahovi in narediti spremembo. To je potem tista notranja svoboda, ki jo imaš ali pa je nimaš.

Ti je pri tem pomagal tudi tvoj študij?

Ja, seveda. V okviru faksa moramo obiskovati terapije, tako, da sem bila tudi jaz v individualni terapevtskem procesu šest let in v skupini pa pet let.

Si predelala vse?

Nikakor ne vsega, sem se pa dotaknila nekaj področij, ki so me zaznamovala v življenju.

Kaj pa te je najbolj zaznamovalo?

Primarna družina ima velik vpliv na to, kakšen si. Že samo to, da smo se precej selili. Ko sem bila majhna smo se iz Kanade preselili v Slovenijo. Zdi se mi, da je bil ta kulturni premik name precej vplival. V dobrem in v slabem smislu.

Če se malo vrneva nazaj. Stara si 27 in si mamica dveh otrok. Se ti zdi, da so v družbi kdaj nate gledali drugače, ker si imela otroka bolj zgodaj kot je danes običajno?

Bila sem res zelo ponosna. Zdelo se mi je 'uau, kaj zmorem'. Sicer je to potegnilo zraven še druge stvari, a mislim, da so ostali name gledali kot na pogumno punco. Zato sem imela res dober občutek.

Zakaj pa misliš, da se danes za otroke odločajo ženske kasneje kot običajno?

Ko pravijo, da so trideseta nova dvajseta, v tem primeru drži. Če gledamo, kako se ljudje danes osamosvajajo, kako dolgo so na fakulteti, kako dolgo zorijo kot posamezniki … Večina v dvajsetih ni na stopnji, ko bi bila sposobna nekega zrelega in dobrega starševstva, ker se še sami niso izdelali. Tudi jaz se nisem, a sem bila naenkrat prisiljena v to, da se.
Mislim pa, da bi pred tem morala marsikaj storiti zase, kot žensko, da bi vedela točno kdo sem, kaj sem in zakaj sem. Ampak žal ne moremo tako nadzorovati nekaterih dogodkov.

Kakšne ženske se obračajo nate v okviru priprave na porod?

Pridejo ženske, ki verjamejo v to, da imajo vpliv na dogodke. Lahko rečem, da sta dva širša tipa ljudi. Eden pravi, da gre v to spontano, ker se ne more pripraviti na to, ker ne ve kaj naj pričakuje, drug tip pa misli, da več kot bo vedel, lažje bo vplival na dogodke. To prepričanje, da lahko vplivaš na dogodke potrebuješ, da greš sploh na priprave. Brez tega ne gre.

Si prisotna tudi pri porodu?

Grem tudi na porod, vendar je to zelo težko časovno uskladiti. Do zdaj sem bila prisotna na petih, ampak z ljudmi, ki jih res dobro poznam

Pa se nisi počutila kot nek privesek?

Ja, velikokrat sem se počutila točno tako. Vsakič imaš neko romantično predstavo, kako sodiš v kontekst, a zgodi se, da si v takšni vlogi kot pri otroku, ki se igra v sobi s kockami, pa hoče, da mamica sedi v kotu, a noče, da se igra z njim. Gre za občutek varnosti in mislim, da sem res dostikrat v tej vlogi. Da sedim tam zaradi občutka varnosti, nisem pa aktivna. In zdržati to pasivnost, je bilo zame, ker sem precej hiperaktiven človek, na trenutke zelo naporno.

Trenutno veliko časa posvečaš še eni svoji ljubezni, petju. Omenila si že, da si tudi članica Perpetuum Jazzile. Koliko ur na dan posvetiš temu?

Lansko leto, ko sem se vključevala, sem se med opravljanjem avdicij učila tudi osem ur na dan. Na srečo se je vse dogajalo med počitnicami. Na morju sem si vzela čas, ko sta otroka spala. Morala sem biti vztrajna, note namreč zahtevajo natančnost. Zdaj ni več tako. Zdaj imam dvakrat tedensko vaje. Tu in tam poslušam note. Ampak, ko poznaš glavnino, delaš na kvaliteti, ne na ogromni količini not.

Na avdiciji Slovenija ima talent si dejala, da si petje dala na stran, ker v času, ko si se nekaterim pokazala s petjem nisi dobila potrditve, ki si jo takrat potrebovala. Kaj se je od takrat spremenilo?

Nehala sem zunaj iskati krivce in se obrnila na noter.

So ti te iste osebe po nastopu dale potrditev?

Ja, zdaj sploh ni problem dobiti te potrditve. Takrat, ko sem jo potrebovala pa je ni bilo. Če daš sam sebi potrditev ugotoviš, da je to kaj drugi mislijo povsem nepomembno. Pogosto je težava v tem, da se nam zdi ta potrditev tako noro potrebna.

Kakšni občutki so te obdajali, ko si stala na odru, pred publiko, žirijo in kamerami?

Zelo sem bila živčna. Ko sem prišla dol, se mi je zdelo, da sem sanjala, da to sploh nisem bila jaz. Ko sem prišla na oder, mi je najprej odleglo. Ugotovila sem, da me pred temi štirimi ljudmi ni strah nastopati, potem pa sem sredi petja postala živčna in se začela zavedati, kaj delam. Vsa sem se tresla, a nihče ni vedel, ker znam to skriti. Bi ocenila, da sem bila res kar pod velikim stresom.

Si si nastop ogledala? Si bila zadovoljna?

Ja, sem. Najprej sem morala skriti notranjega kritika, ki mu ni bilo všeč, da sem tako resna in se ne smejim. A sem si dopovedala, da skladba ni takšna, da bi se smejala zraven. Ko sem se s tem notranjim kritikom soočila, sem si rekla, da je bilo za prvič dobro.

Zakaj misliš, da je Marjetka jokala?

Očitno sem jo ganila. Sama je rekla, da ni pričakovala, da bom tako zapela. Zanimivo, prav to je bila moja fantazija. Vem, da znam zadeti energijo pevke Audre Mae. Se mi zdi, da sva bili z Marjetko že prej povezani.

Zdaj se verjetno pripravljaš na polfinalno oddajo. Kakšni so tvoji pevski načrti?

Biti pevec v Sloveniji je izziv, sploh, če ne izvajaš komercialne glasbe. Nisem si zadala, da menjala poklic. Še najprej si želim biti terapevtka, želim si še naprej peti pri Perpetuum Jazzile in želim tudi kakšnega samostojnega nastopa, recimo na poročnih obredih, manjših, intimnejših koncertih in podobnih dogodkih.

Bi posnela tudi kakšno svojo skladbo?

Bi, če bi mi bila všeč, ne bi pa snemala, samo zato, da bi imela svojo skladbo.

Kje vidiš Taro čez 15 let?

Čez 15 let? Joj, to je najhujše vprašanje. Jaz še za tri leta naprej ne vem. Pri 27-letih imam dva otroka in ogromno enih stvari. Kako naj to vem? Morda bi si želela dela v svetu porodništva, biti bolj prepoznavna kot predavateljica. Morda je na prav tem področju še največ mojega fokusa.

Pogovarjala se je Pia Pangos

Foto: Marko Feist in Miro Majcen