Zaradi koronavirusa sem rodila čisto sama (izkušnja Slovenke)

Ko se je v medijih začelo govoriti o koronavirusu, konec decembra, mu prav velike pozornosti nisem posvečala. Tako kot verjetno mnogi, sem si mislila ''ah, to se dogaja na Kitajskem, do nas že ne bo prišlo''. Najin dan D pa je bil še daleč, 18. marec.

Tudi mesec pred predvidenim datumom poroda, ko se je virus že razširil v Evropo, sem mislila enako. Kar naenkrat pa se je vse spremenilo. Iz dneva v dan se je stanje spreminjalo, karantena pri sosedih, prvi oboleli pri nas. Tudi takrat sem virus še podcenjevala in se ga nisem ustrašila. Moj datum je bil že precej blizu, ostrih omejevalnih ukrepov pa v tako kratkem času pri nas nisem pričakovala. A sem se motila.

Točno en teden pred mojim rokom so prisotnost partnerja pri porodu prepovedali v ljubljanski porodnišnici. Res mi je bilo hudo, seveda tudi mojemu fantu. Oba sva njegovo prisotnost pri porodu jemala kot nekaj samoumevnega. Nato pa tik preden bi se moralo zgoditi, takšen ukrep.

Ko sva se spomnila, da bi lahko preverila, ali so takšen ukrep sprejeli tudi v drugih porodnišnicah, sva se oddahnila. Lahko greva v Kranj ali Postojno! Odlično, pomirjena sva.

Pričakovala sva drugega otroka, ena izkušnja iz porodnišnice je že za nama in vedela sem, koliko mi je njegova podpora v porodni sobi pomenila. Točno je vedel, kaj sem v določenem trenutku potrebovala. Da niti ne govorim, kako naju je ta lepa izkušnja še bolj povezala.  

In tako precej pomirjena čakam svojega dojenčka, ko me spet šokira. Prepoved prisotnosti v vseh slovenskih porodnišnicah. Solz nisem mogla zadržati. Takrat me je postalo res strah. V meni vrtiljak čustev – žalost, nemir, zaskrbljenost. Ali bo vse v redu? Kako bom to sploh zmogla? Kdo me bo bodril, ko bo najtežje?

Rodila sem en dan po roku v porodnišnici Kranj. Brez partnerja. V solzah sva se poslovila pred porodnišnico. Zdelo se je kar neverjetno – skupaj sva se pripeljala pred vhod, jaz sem šla rodit, partner pa je moral domov. In sina bo lahko spoznal šele čez več dni. Tako kot v starih časih, tako kot so nas rojevale mame.

Zdelo se je kar neverjetno – skupaj sva se pripeljala pred vhod, jaz sem šla rodit, partner pa je moral domov.

Med porodom sem partnerja seveda pogrešala. Ni šlo hitro, trajalo je kar osem ur in vmes sem se velikokrat spomnila nanj, kako bi mi bilo lažje, če bi bil tu in me držal za roko.

A imela sem tudi srečo, ob meni je bila ves čas čudovita babica, ki me je vodila in bodrila skozi celoten porod. Vem, da mi je bilo zaradi nje lažje in za to ji bom vedno hvaležna.

Če zdaj, en teden po tej življenjski izkušnji, potegnem črto, lahko rečem, da česa takšnega ne privoščim nobenemu paru. A vendar se da in zahvaljujoč strokovni ekipi je na koncu vse v redu. Če pomislim, mi je zdaj bolj kot zame, hudo za fanta, ki je bil prikrajšan lepe in neponovljive izkušnje. Porod je potekal lepo, brez zapletov in vzdušje je bilo izjemno umirjeno, intimno in sproščeno.

In prvo srečanje očija in sinčka je bilo toliko bolj pričakovano in čustveno.

Vsem, ki vas v prihodnjih tednih čaka porod in boste najverjetneje same, svetujem, da popolnoma zaupajo babicam, zdravnikom in osebju. Ti res vedo, kaj delajo, razumejo naše strahove, hkrati pa so izjemno srčni ljudje. Zaupanje rodi pomirjenost, umirjenost pa je ključna za lep porod.