Naredi sama: Preproste igrače za spodbujanje fine motorike (VIDEO)

Igrače so postale tako dostopne, da jih ima veliko otrok preveč in zanje več ne vedo natančno, kje sploh so. Kar je iz več vidikov narobe, če začnemo z okoljem in zaključimo z razvijanjem ustvarjalnosti ... Zato je še kako smiselno, da se starši pri kupovanju igrač držijo načela, manj je več.

O tem govorijo številni strokovnjaki, med katerimi je tudi Anita Gorišek, ki se kot delovna terapevtka v zdravstvenem domu Črnuče vsakodnevno srečuje z otroki in njihovimi starši.

Z njo smo govorili o tem, zakaj je bolje, da je igrač manj. Katere igrače so najbolj primerne za majhne otroke in kdaj so otroci dovolj veliki, da v roke primejo barvico. Razkrila nam je tudi, čemu starši danes posvečajo premalo pozornosti.

Na eni izmed delovnih terapij ste poudarili, da je zelo pomembno, da otrok nima okoli sebe preveč igrač. Bi lahko pojasnili, zakaj?

Zato, ker menim, da je včasih manj več. Otrokova glavna dejavnost je igra, ki je ključnega pomena za njegov razvoj. Otrok se mora igrati! Otrok se v določenih obdobjih, glede na njegove sposobnosti manipuliranja z igračami kot tudi z izkušnjami, ki mu jih določena igrača nudi, sreča z vrsto različnimi igračami in pripomočki za učenje veščin na vseh področjih delovanja. Vsaka igrača posebej otroku nudi in mu prinaša možnosti in priložnosti za ustvarjanje, zato je pomembno, da se otroku ponudi ta možnost, da posamezno igračo razišče, jo pretipa s svojimi drobnimi rokami, da si jo nese v usta in jo razišče tudi, če gre za navadno gumijasto žogo. Ob tem bi rada poudarila, da morajo biti igrače res varne in starosti primerne.

Manj igrač pomeni za otroka več časa za raziskovanje s tistimi igračami, ki jih ima na razpolago. Otrok bo bolj ustvarjalen ter si na ta način krepil pozornost in koncentracijo, znal si bo prilagoditi igro, sam bo razvijal možnosti za igro, si reševal nastale težave ter krepil socialne veščine, ki so še tako zelo pomembne za nadaljnji razvoj ter postajal vedno bolj samostojen.

Sama sem osebno spoznala delo gospe Gorišek in na njeni terapiji videla preproste igrače, s katerimi spodbujamo otrokovo fino motoriko. V uredništvu Mične smo s snemalko Sonjo Ravbar naredile video, v katerem najdete nekaj idej za izdelavo res preprostih igrač, ki pa pri otroku (preverjeno!) vzbudijo veliko zanimanja.

V poplavi ponudbe najrazličnejših igrač me zanima, kako starši izberejo tisto pravo? Na kaj bi morali biti pozorni pri izbiri?

Kot sem že omenila, igrače so različne glede na otrokovo starost oziroma bolj kot na starost, je pomembna otrokova sposobnost. Nekateri otroci razvijejo spretnosti hitreje od drugih, nekateri procesirajo informacije in vse dražljaje, ki mu jih igrača nudi, hitreje kot drugi, nekateri so preobčutljivi na določene dražljaje, nekateri otroci pa intenzivneje iščejo dražljaje.

Pomembno je, da se usmerimo na to, kaj otrok zmore in česa je sposoben. Otrok bo igračo, ki mu je prelahka oziroma jo obvlada hitro želel zamenjati ali pa jo bo zavrgel, prav tako v primeru, da bo igrača zanj prezahtevna. Otrok se ob takih igračah ne bo igral dolgo in ne bo vsega raziskal. Tudi, če starši že kupijo otroku neko igračo ali jo dobi za darilo, naj ne bodo žalostni, ker ga ne zanima, ampak naj jo za mesec ali dva pospravijo in nato ponudijo. Takrat bo dovolj zrel za igro z njo.

Staršem tudi svetujem, naj pospravijo igrače, ko je teh naenkrat preveč. Recimo v času praznovanj in obdarovanj. Otrok si tudi med letom zasluži kakšno igračo in starši jo bodo tako imeli na zalogi.

Pozorni naj bodo tudi na to, da je igrača varna in iz ustreznih materialov.

Otrok mora imeti svobodo za raziskovanje, zato naj ne bo omejen v kakšnem pripomočku

Včasih se zgodi, da otroka igrače pravzaprav sploh ne zanimajo in so mu najbolj zanimive tiste stvari, ki so mu prepovedane. Zakaj?

Zato, ker otrok raziskuje. V prvih mesecih otrok opazuje in posluša dogajanje okoli sebe, nato z razvojem grobe motorike razvija tudi igro. Veščine krepi tudi s predmeti, ki niso ravno igrače. Otrok mora imeti svobodo za raziskovanje, zato naj ne bo omejen v kakšnem pripomočku, ker se bo le tako lahko razvijal in krepil vse veščine za delovanje.

Okolje mora biti spodbujajoče in omogočiti mu je potrebno, da spreminja svet okoli sebe. Pomembno pa je tudi, da je to okolje, v katerem raziskuje, varno. Starši naj ga tako tudi uredijo in prilagodijo. Seveda ne mislim, da zaradi tega spremenijo celotno stanovanje ali premaknejo pohištvo. Morda bo dovolj že, če prilagodijo kakšen kos pohištva.

Kar se tiče igre, bi še dodala, da otroci v igro vključujejo tako znane kot neznane predmete ter tako sami nadzirajo potek igre in na tak način preizkušajo svoje zmožnosti in sposobnosti.

Je prav, da starši otrok, ki ves čas odpirajo predale, te predale zaščitijo tako, da se jih ne da več odpreti.

Otroci radi raziskujejo, se učijo in preizkušajo nove stvari, zato je še toliko bolj zanimivo odpirati in zapirati predale, stvari metati ven, nameščati nazaj, prelagati iz enega predala v drugega. V predalih se običajno nahajajo stvari, ki niso igrače in zato je pogosto bolj zabavna igra z pokrovkami, plastičnimi posodami, makaroni v vrečki ...

Odločitev, ali bodo otroku pustili to igro, prepuščam njim. Nekateri starši ne vidijo radi, da otroci to počnejo, saj bodo isto počeli tudi, ko bodo šli kam na obisk, nekateri pa so proti temu zato, ker imajo v predalih tudi kozarce, krožnike ali druge predmete, s katerimi bi se otrok lahko poškodoval. Kakorkoli že, v prvi vrsti je otrokova varnost, za katero moramo poskrbeti.

Staršem, ki ne vidijo radi, da njihov otrok odpira predale, svetujem, da otroku ponudijo kakšno škatlo s pokrovom (na primer škatlo, v kateri so kupili čevlje) ter v njo namestijo predmete, ki se nahajajo v kuhinji, kot na primer plastična posoda s pokrovom in notri dajo makarone, leseno kuhalnico, žlico, kakšen lonec ... Nekaj varnega in tako se bo otrok zamotil, medtem ko bosta starša kuhala. Enako velja za omare v dnevni sobi, otroški sobi in spalnici. Posebej pozorni pa moramo biti na predale v kopalnici. Predale, v katerih so čistila, praški in mehčalci naj zavarujejo z varovali ali pa jih namestijo na visoke police, da jih otrok nikakor ne bo mogel doseči. V kopalniško škatlo s predmeti lahko starši dajo tudi kakšen glavnik, tubo zobne paste, nogavice, krpe ... Na tak način otroku ponudimo igro, v kateri se bo zamotil in ustvarjal.

Pri svojem delu se gotovo srečujete z najrazličnejšimi primeri. Razvoju katerih spretnosti bi morali starši posvetiti več pozornosti?

 Na otrokov razvoj gledamo kot na individualen razvoj, vsak je drugačen. Otroci so si različni in nekateri osvojijo spretnosti prej, drugi kasneje.

A vseeno bi omenila razvoj fine motorike, saj je pogosto samoumevna in ji starši ne posvečajo posebne pozornosti. Veliko otrok ima ročne spretnosti zelo okorne. Zaradi vsakodnevne uporabe se starši ne zavedajo kompleksnosti finih gibov. Držanje svinčnika, pribora, zapenjanje gumbov, zadrge ali zavezovanje vezalk niso spretnosti, ki bi bile samoumevne.

Starši se ne zavedajo, kako kompleksno je zapenjanje gumbov ali vezanje vezalk

Kakšne vaje ali igrače bi priporočili staršem za razvoj fine motorike?

Fina motorika vključuje uporabo manjših mišic rok, kot so mišice v zapestju in prstih. Mišice skupaj z možgani nadzorujejo in usklajujejo gibanje dlani in prstov, ki jih uporabljamo pri različnih dejavnostih (pisanje, barvanje, lepljenje in striženje, umivanje in ščetkanje zob, uporaba jedilnega pribora, zavezovanje čevljev, zapiranje zadrge in gumbov ...).

Ključni mejnik je okoli enega leta starosti, ko postane otrok spreten pri pobiranju drobnih predmetov s pincetnim prijemom.

Igrače oziroma vaje, ki jih svetujem, so največkrat dejavnosti, ki vključujejo predmete iz vsakodnevnega življenja. Starši naj otroku ponujajo igro, ki vključuje različne materiale, kot je na primer igra s plastelinom, s prstnimi barvami. Ustvarjajo naj v igri s testom, ko delajo kroglice, gnetejo, oblikujejo kačice. Starši naj jim v kepo testa skrijejo kako igračo, otrok pa jo mora nato izbrskati ven. Pri igri z različnimi materiali sta pomembni le ustvarjalnost in domišljija. Pri igri naj uporabijo ščipalko, s katero mora otrok pobirati cofe ali pa obesiti svoje nogavice na vrvico, otrok naj trga in mečka papir, cufa robčke ali papirnate brisače, aluminjasto folijo, razne reklame, otroci naj nizajo perlice in si izdelujejo zapestnice in verižice, lahko tudi z narezanimi kosi slamice ali makaronov na vrvici. Za krepitev fine motorike svetujem tudi igro z gumbi, ki jih dajejo  v hranilnik, naj se igrajo šivanje, igro z raznimi lesenimi vstavljankami, razne natikanke in še bi lahko naštevala.

Kdaj je otrok dovolj velik, da se začne igrati z nalepkami, barvicami ali drugim ustvarjalnim materialom.

Okoli enega leta starosti je otrok že sposoben samostojnega sedenja, prav tako ima lahko že dobro razvito koordinacijo oči – roke. Če mu ponudimo barvico, bo lahko že čečkal po listu papirja. Drža barvice morda še ne bo pravilna, zato ga popravljamo, barvice pa otroku ne dajemo direktno v levo ali desno roko ampak na sredino pred njega. Otrok se bo sam odločil, s katero roko bo posegel po barvici. V začetku svetujem debelejše barvice ali voščenke, saj bo otrok te lažje prijemal in z njimi ustvarjal. Torej otroku lahko barvico ponudimo od enega do drugega leta starosti.

Prav tako velja za igro z nalepkami ter drugim ustvarjalnim materialom. Po enem letu lahko že pokažejo zanimanje za to igro, je pa res, da bo morda ta igra kratkotrajna in ob vzpodbudi ter vodenjem staršev. Starši naj bodo še posebej pozorni, če otrok še vedno nosi stvari v usta.

Nalepke naj bodo ob prvem stiku otroka večje, da bo lažje odlepil in prilepil in nato stopnjujemo aktivnost k bolj zahtevnejši. Naj bodo dejavnosti vedno najprej lažje, nato pa jih glede na sposobnosti in razvoja spretnosti otroka stopnjujemo.

Igra s prstnimi barvami je zelo priljubljena v času dopustov na plaži, ko otroci barvajo kamenčke, rokice, delajo odtise in barvo pa lahko nato sperejo kar v vodi. Enako velja za igre s plastelinom, peskom ali mivko itd.

Naj za konec povem še to, da otroku nudimo čim več izkušenj in ga vključujemo v vsa gospodinjska in druga opravila, seveda starosti primerne dejavnosti ter skozi igro. Na ta način krepimo samostojnost tudi v aktivnostih kot so oblačenje, slačenje, umivanje in hranjenje.

Preberite še: Štirje odzivi Marka Juhanta na situacije, ki se nam pri vzgoji dogajajo vsak dan

Morda vas zanima tudi: Nadležno vprašanje, ki bi ga mamice najraje preslišale