Zabavna knjiga za začetek leta: Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼

Kaj je lahko boljšega, kot novo leto začeti z dobro in hkrati zabavno knjigo? Pri Mladinski knjigi je izšel Skrivni dnevnik Hendrika Groena, ki vas bo s zabavnimi prigodami starčka pritegnila vse od 1. januarja do zadnje strani knjige. Dnevnik zapisuje Hendrik Groen, prebivalec doma upokojencev, ki je prepričan, da je mogoče na stara leta še vedno uživati. Da bi s sotrpini (vsaj za hip) ubežali starostnim tegobam in životarjenju v domu, ustanovijo društvo Starine, ne pa crkovine.

Hendrik Groen, nizozemski avtor pod psevdonimom, je s svojim Dnevnikom, v katerem trpke resnice staranja prepleta s hudomušnimi domislicami neupogljivih starčkov, v hipu osvojil srca bralcev. Pridružite se Starinam pri njihovih dogodivščinah in se prepričajte, da za smeh ni nikoli prepozno.

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼ je najboljši roman leta 2016 po izboru bralcev na Nizozemskem (izšel je že leta 2014) in uspešnica po celem svetu. Groen o svojem romanu pravi: »Noben stavek ni zlagan, ni pa vsaka beseda resnična.«

S klikom na fotografijo, se bo ta povečala.

Knjige ne moreta prehvaliti niti svetovno znana avtorja. »Hendrik Groen je kralj. Moja mama, stara oseminsedemdeset let, ima demenco. Časopisov in revij ne bere več, samo albumi s starimi fotografijami še pritegnejo njeno pozornost za več kot pet minut. Pri Hendriku Groenu pa se je na glas smejala in ga gotovo brala pol ure,« je povedal Kluun.

John Boyne, avtor uspešnice Deček v črtasti pižami pa pravi: »Ta knjiga je strašno zabavna, vendar nikakor ni zgolj komedija. Pripoveduje o prijateljstvu, nesebičnosti in ponosu, ki zaznamujejo vsako človeško izkušnjo. Ko bom star, hočem biti Hendrik Groen.«

In naj vam za občutek, kako zabavno je pisanje starčka Hendrika, izdamo odlomek iz knjige:

Prvega januarja:

Tudi letos mi je za starčke eno figo mar. Vse to podrsavanje za hojico, ta neumestna nepotrpežljivost, to večno jamranje, pa piškoti pri čaju, pa stalno vzdihovanje in stokanje. Sam sem star triinosemdeset let in četrt.

2. januarja

… Natanko eno leto bom necenzurirano popisoval življenje v domu upokojencev v severnem Amsterdamu. Lahko se sicer zgodi, da me še pred koncem leta pobere, ampak to bo pač višja sila. Za ta primer bom prosil prijatelja Everta Duikerja, da bi na pogrebu prebral venček mojih dnevniških zapisov. Ko bom ležal na parah v mali dvorani krematorija Obzorje, lično napravljen, bo nelagodno tišino pretrgal Evertov raskavi glas in ogorčenemu občinstvu prebral nekaj prijaznih odlomkov. Samo nekaj me skrbi: kaj če Everta pobere pred mano? To res ne bi bilo lepo od njega, sploh ker imam jaz precej več križev in težav kot on. Najboljši prijatelji so tudi zato, da se nanje človek lahko zanese, ko jih rabi. Se bova pogovorila.

3. januarja

Evert je bil nad idejo navdušen, a mi ni hotel zajamčiti, da me bo preživel. Imel je tudi nekaj pomislekov. Prvi je bil ta, da si bo po nastopu z mojim dnevnikom verjetno moral poiskati drugo oskrbovano stanovanje. Drugi pomislek je letel na stanje njegovega umetnega zobovja, ki ga je zakrivil Vermeternov nepazljivi udarec pri biljardu. Odkar ima Vermeteren na desnem očesu mreno, mu je treba pomagati ciljati. Evert, vedno na uslugo, je stal za njim in ga usmerjal, z nosom v višini palice. »Malo v levo, pa malo bolj močno, pa …« in preden je končal, ga je Vermeteren s koncem palice naravnost v protezo.

Avtor: Da. M. 
Foto: Shutterstock in naslovnica knjige