»Z najboljšo prijateljico sva se zabavali in sanjarili o prihodnosti. Toda potem je umrla« (resnična zgodba)

Z Alison sva bili stari 15 let, ko sva se odločili, da bova pustili šolo. Pri tem naju je spodbujala tista nepremišljena, neustavljiva sila, ki je značilna za najstnike.

Vse pomisleke, ki sva jih morda imeli zaradi pomanjkanja izobrazbe, sva odmislili.

Za naju je bilo najpomembneje, da najdeva pravo ljubezen in uresničiva svojo glamurozno usodo.

O iskanju prave ljubezni in druga o drugi sva pisali komične pesmi, ki so izražale, kako izgubljeni sva bili. Moja mama – učiteljica – je vedela, da je najstnike težko prepričati, naj ravnajo v skladu z razumom.  

Sprejela je modro odločitev, da me obdrži blizu in pusti, da se stvari odvijajo po svoje.

Leta 1989 se je Alison vpisala v dekliško šolo, ki sem jo obiskovala v središču Londona. Nekaj skrivnostnega je bilo na njej, toda ko si jo bolje spoznal, si odkril, da je zelo zabavna in radovedna.

Takoj sva se spoprijateljili. Hrepeneli sva po nočnih klubih in zabavi. V reviji Vogue sva si ogledovali fotografije ljudi, ki so naju navdušili – glasbeniki, modni oblikovalci, filmskih ustvarjalci, manekenke ...

Prvi klub, ki sem ga želela obiskati, se je imenoval Xanadu, vendar s prijateljico Jane nisva imeli nobene možnosti, da vstopiva vanj – zaradi najinih otroških obrazov in ker nisva imeli ponarejenih osebnih dokumentov.

Ko pa sem se tja odpravila z Alison, sva nekako uspeli priti v klub. Morda nama je njen videz (spominjala je na Bianco Jagger) pomagal, da sva bili videti starejši, zato naju ni nihče vprašal za osebno izkaznico. 

Alison je bila bolj pridna kot jaz. Ko je prečkala cesto, je pogledala v obe smeri, nikoli ni kadila ali poskusila drog in skorajda ni pila. Po ločitvi staršev se je odločila živeti z očetom, deloma zato, ker ji je dovolil, da prihaja in odhaja od doma, kadar hoče.

V nekaj mesecih sva postali redni obiskovalki različnih nočnih klubov. Četrtkovi večeri v klubu Wag v Sohu so bili najini najljubši – naslonili sva se na bar, opazovali veselje na obrazih ljudi, in bili na koncu čisto mokri od znoja zaradi divjanja na plesišču.

Spoznali sva, da klubi ne stanejo veliko, zato sva si lahko pogosto privoščili zabavo. Brezplačno sva bili uvrščeni na seznam gostov, kupili sva si eno ali dve vodki (za naju je bilo dovolj vznemirljivo že biti tam) in se odpravili domov z avtobusom.

Po končani srednji šoli sem morala prispevati k gospodinjskim stroškom, zato sem potrebovala denar. Zaposlila sem se v trgovini s čevlji, medtem ko se je Alison vpisala na univerzo.

Delo me ni veselilo, vendar sem imela Alison, nočne klube ter najine sanje o glamuroznem življenju – in to me je navdajalo z upanjem. 

Z Alison sva govorili večkrat na dan, bili sva kot sestri. Toda približno eno leto po začetku najinih dogodivščin, okoli božiča leta 1990, je izginila.

Rekla sem si, da je najbrž srečala starega prijatelja in da bo dolgo spala, zato se mi ni oglasila na telefon, toda po nekaj dneh me je začelo skrbeti.

Kam bi sploh lahko odšla, sem se spraševala.

Po enem tednu je njen brat videl novico na lokalni televiziji o neznani ženski v komi in prepoznal njeno zapestnico, šal in ključe.

Naslednje jutro mi je njen oče sporočil tragično novico. Med prečkanjem nevarnega odseka ceste jo je zbil motor. Do prihoda svoje družine je ležala nezavestna v bolnišnici, nato pa je umrla.

Sanjala sem, da ni zares mrtva. Znova in znova sem poslušala njeno zadnje sporočilo na moji telefonski tajnici, ko niti slutila ni, kaj se bo zgodilo.

Na svoji preprogi sem našla nekaj njenih kodrastih las in jih shranila v svoj dnevnik z najino fotografijo, skupaj z njeno zadnjo pesmijo o meni. Iztrgala sem naslovnico telefonskega imenika, na katero je narisala najine karikature. Nemogoče je bilo pozabiti nanjo. 

Brez nje je sijaj nočnega življenja in skoraj vse ostalo zbledelo. Preplavili so me spomini na najine zabave, sanjarjenje o fantih in bleščeči prihodnosti. 

Na božični dan sem ostala sama doma.

Ko so mi možgani divjali in sem poskušala razumeti razloge za njeno smrt, sem se spraševala, ali je umrla zato, ker tako kot jaz, ni imela točno določenih načrtov. V osamljenih, žalostnih mesecih, ki so sledili, se je v meni prebudil občutek odgovornosti do lastnega življenja – da ne smem več izgubljati časa in živeti le iz dneva v dan.

Zadelo me je kot strela z jasnega: resnično se lahko zanesem samo nase; da nisem nekaj posebnega in da ne bom imela sanjskega življenja, ker nisem lepa kot kakšna manekenka, ki jo bodo odkrili modni agenti, zato sem morala nekaj ukreniti in ne le čakati na nek dogodek, ki mi bo spremenil življenje. 

Vpisala sem se v večerno šolo, kjer sem nadaljevala z izobraževanjem. Toda nikoli ne bom pozabila ali obžalovala svojega in Alisoninega mladostnega odkrivanja svobode, pohajkovanja po nočnem Londonu, obsijanem z lučmi, ko se je zdelo, da je vse še pred nama. 

Prirejeno po Guardian

Preberite še: »Obsedenost z zdravo prehrano me je skoraj ubila« (resnična zgodba)

Morda vas zanima tudi: Ste po horoskopu lev? Leta 2023 se vam nasmiha sreča (poglejte, na katerem področju!)