Z masko ali brez, zdaj vsak išče svojih pet minut slave (Piše Petra Ivetić Cerar)

Tudi sam Cankarjev hlapec Jernej v slovenski književnosti in svojem literarnem življenju išče svojo pravico, kako je ne bi v vsakdanjiku nenehno tudi vsak od nas? V poplavi informacij, norm in zahtev jo je včasih težko najti, saj morda zanjo sploh ne vemo, ali pa je niti nimamo časa najti. Se pa sem ter tja zgodi tudi, pa jo tudi neupravičeno zahtevamo.

Vsak od nas ima svojo prav gotovo svojo unikatno definicijo pravice, SSKJ pa pravi, da je pravica to, kar je v skladu s človekovimi družbenimi predstavami in pravili o (moralnih) vrednotah. Živo se spominjam dneva v osnovni šoli, ko smo na eni od razrednih ur prejeli neko zgibanko o pravicah učenca. Takrat se nam je – prebujajočim se pubertetnikom, ki smo iskali razloge za vsakršen upor avtoriteti – odprl svet. Juhej, osveščanje o tem, kar nam pripada, kar lahko zahtevamo za vsako ceno, kar je brezpogojno naše! Pri poskusih prestavljanja testov, iskanju izgovorov za nenarejene domače naloge smo med seboj tekmovali v tem, kdo bo bolje uporabil sveže znanje o navidezni pravni osveščenosti. Pogosto smo se zapletali v besedne dvoboje z učitelji, ki so imeli dovolj energije za argumentirano debatiranje in polemiziranje z iskalci bližnjic – pa z odgovori nismo bili zadovoljni. Ko pogledam nazaj, spoznavam, zakaj. Tisti seznanitvi s pravicami je nekaj manjkalo.

Juhej, osveščanje o tem, kar nam pripada, kar lahko zahtevamo za vsako ceno, kar je brezpogojno naše!

Nihče nam takrat ni znal razložiti, da ob pravicah paralelno obstajajo tudi dolžnosti, in da pravice brez dolžnosti ne morejo preživeti, nimajo prav nobenega smisla in v realnosti niti ne morejo obstajati. Tako kot ima otrok pravico do šolanja, izobrazbe, ima hkrati tudi dolžnost do rednega izpolnjevanja določenih obveznosti in aktivnega sodelovanja v učnem procesu – in še bi lahko naštevali. Ko sem bila tako sama postavljena v vlogo učiteljice, sem pri poglavju otrokovih in obče človeških pravic v eni sapi hitela razlagati, da je to samo ena plat medalje. Učenci so se najprej ironično posmehovali pravici do šolanja – češ, to je pa res nekaj posebnega, haha. Ko pa so izvedeli, da jih dejstvo, da lahko hodijo v šolo, postavlja v manjšino privilegiranih zemljanov, smo uspeli zaključiti, da je vsakdanjik v šoli kljub neprijetnostim in stresom hkrati tudi praznik – dolžnosti pa ob tem pa nekaj samoumevnega in logičnega, celo nekaj, kar se naredi iz spoštovanja. In še bi lahko naštevali.

Še posebno v teh časih, ki so nas praktično čez noč postavili pred omejitve in ukrepe, ki si jih nismo mogli predstavljati niti v najhujši nočni mori, pa so dnevno še bolj kot sicer na tapeti tudi človekove pravice in svoboščine. So predmet polemik, komentarjev na forumih, gostilniških prepirov, (pre)pogosto žal tudi odraz nizke kulture razpravljanja na vseh nivojih družbe. Pred kratkim sem bila v neki prodajalni priča osebnemu protestu proti nošnji maske in lahko rečem le, da je bilo vse skupaj skrajno neprijetno na več načinov – za druge stranke v prodajalni, še bolj pa za zaposleno osebje v precepu med varovanjem zdravja in tem, kar je njihovo primarno delo. Če se že strinjam s tem, da ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje in protestirati, pa sem odločno proti temu, da je za to primeren vsak trenutek in vsako mesto. Razumem, da je vsak človek vpleten v svoje osebne čustvene zgodbe, ki ga jezijo in tega ne skriva, pa sem hkrati mnenja, da mora vendarle zrel, odrasel človek znati najti pravi način, čas in kraj za kanaliziranje le-teh.

Najverjetneje imaš pravico, da se ne strinjaš s tem ali onim ukrepom, ampak imaš hkrati tudi svobodo, da na kraje, kjer se moraš obnašati ukrepom primerno, ne hodiš.

Iskanje pozornosti in pet minut slave na poceni način je pravzaprav modus operandi trenutnega časa, z njim vred tudi občutek, da si poln znanja, če si prebral tistih nekaj sumljivo strokovnih spletnih strani na temo aktualnih dogodkov. Da – najverjetneje imaš pravico, da se ne strinjaš s tem ali onim ukrepom, ampak imaš hkrati tudi svobodo, da na kraje, kjer se moraš obnašati ukrepom primerno, ne hodiš. Če pa že, pa imajo pravico do zaščite lastnega zdravja tisti, s katerimi se srečaš in je posledično tvoja dolžnost, da se temu primerno obnašaš. Predvsem zato, ker imam sama le zaprašeno in zarjavelo gimnazijsko znanje (mikro)biologije, zaenkrat še zlahka diham pod masko, kjer si jo moram nadeti in pravice ne iščem vsevprek.

Iskanje pravic(e) je včasih boj z mlini na veter, včasih pa rinjenje z glavo skozi zid. Karkoli od tega že je, ne smemo pozabiti, da gre vsaka od njih z roko v roki s pripadajočo dolžnostjo, pa bo volk sit in koza cela.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Otroški prehlad: kdaj na testiranje in kako dolgo ostati doma?

Morda vas zanima tudi: Triki pri varčevanju, da bo denar delal za vas in ne vi za njega