“To je že na meji sovražnega govora!” (Rebeka Dremelj iskreno o napadih, ki jih doživlja)

Ko smo prebrali njen zapis, smo se globoko zamislili ob dejstvu, da je med Slovenci toliko nestrpnosti in sovražne naravnanosti, ki v tokratnem primeru ni uperjena v tujce, ampak v našo zvezdnico.

Rebeka Dremelj se je tokrat razpisala o tem o svojem življenju in o - kot pravi sama - “negativcih, primitivcih in tistih, ki zaradi svojih kompleksov ves čas sodijo druge.”

“Naj začnem pri sebi. Moje življenje razburkan je ocean, kot pojejo Tabujevci. Nekaj določenih mojih sledilcev pa je več kot očitno zmedenih, ker se ne znajo odločiti, ali sem super, carica, kraljica in lepotica, ali sem transvestit, bedak in jim grem na ’kozlanje’,” pravi Rebeka in nadaljuje:

“O, moj bog, kaj vse jaz preberem o sebi. Stavke, besede, ki jih ne privoščim res nikomur, pišejo osebe, ki so v zasebnem življenju mame, babice, očetje, strici … Upam, da vsaj ne opravljajo kakšnega poklica, ki je povezan z vzgojo otrok.

Internet nam je prinesel ogromno dobrega, prav tako facebook, saj prek njega res največ komuniciram s svojimi oboževalci in sledilci. Je pa slaba plat tega, da se počasi izgublja vsa empatija.

Da ti ni treba, ko nekoga pljuvaš, gledati mu v oči. Lepo se zlekneš v svoj fotelj, razdražen(-a), ker je Dremljeva spet ’pokasirala’ nekaj evrov za reklamo ali nastop, se zlovešče nasmeješ in rečeš, zdaj boš pa videla, ti … (in sledijo zmerljivke).”

In ne manjka celo takšnih, ki so že na meji sovražnega govora, pravi Rebeka in razkrije:

“Naj samo omenim enega od komentarjev, ko je neka gospa pod eno od objav zapisala, da bom že videla, ko se mi bo rak vrnil, in da ko se vrne, še 2x bolj boli. Bom že videla! Mislim, da se nas velika večina strinja, da je to že na meji sovražnega govora. Verjemite, da se moja mama, oče, brat, mož, prijateljice ne počutijo prav dobro, ko berejo kaj takšnega.”

Po drugi strani pa pove, da je nekaj povsem drugega, ko na svojem profilu kaj podarja …

“Takrat sem carica marica, lepotička, najboljša na svetu … ;). Tudi ko sem poročala o koncertu za bolnega dečka, ko sem se borila za to, da se je koncert sploh izpeljal, sem bila carica, asica, res oseba s čudovitim srcem, ko pa reklamiram kako stvar, npr. nazadnje Sensilab, sem prodana duša, sram me je lahko in tako dalje. In verjamete ali ne, prav zapomnila sem si imena oseb, ki so v dveh različnih primerih, pisali enkrat v superlativih, drugič pa – kolikor je mogoče, negativno.

In zdaj sledi ekskluzivno razkritje! Da, tudi jaz živim od denarja in ne od ‘lufta’. Aja, niste vedeli? Ste mislili, da je Ronaldo reklamiral Nike zato, ker nima drugega dela? Ste mislili morda, da George Clooney ne bi nosil nobene druge ure na roki, kot le Omega, ste resno mislili, da si Jennifer Lopez brije noge samo z britvicami Venus in nosi zgolj kavbojke Guess?

Naj vam razjasnim, da ste živeli v zmoti. Tem ljudem pravijo v Ameriki ’celebrity’, pri nas pa medijske osebnosti, lahko tudi ’influenserji’, in vsi ti ljudje so, smo za te reklame plačani. Ja, tako kot jaz za marsikaj,” pojasni Rebeka in doda:

“In ko prebiram žaljivke, kot so, da sem kot dedec, da sem prodana duša, da ne delam ničesar drugega, kot se samo nastavljam, se samo nasmehnem in zamahnem z roko. Ker se mi vsi vi, ki pišete take stvari, smilite. Zaradi zaslepljenosti ne vidite dlje od svojega nosu. In to je vaš svet. Če pa boste dovolili, da bo tudi iz strani kdaj pokukal kakšen sončni žarek, mi lahko verjamete, da boste presrečni. Več kot očitno je, da vam ni jasno, kako ta svet deluje.”

V svojem zapisu se je dotaknila tudi predsodkov …

“Zdaj pa vas vprašam. Koliko stvari v svojem delovnem tednu naredite vsi vi, ki tako zelo pljuvate, BREZPLAČNO? Koliko? Kolikokrat greste v službo samo zato, ker to radi počnete in vam ni mar, če ne bi dobili plačila? Ker vas to izpopolnjuje. Ker veste, da vaš delodajalec potrebuje pomoč? Kolikokrat? Verjamem, da se tu in tam seveda najde kdo, ampak verjamem tudi, da jih ni prav veliko.

No, naj vam povem, da jaz v svojo službo hodim vsaj 30 odstotkov svojega delovnega časa popolnoma brezplačno . Oziroma če sem natančna, velikokrat celo v minus. Vsi humanitarni nastopi, ko rešujemo in zbiramo denarna sredstva za take in drugačne potrebe ljudi, vsi obiski bolnic, pediatrij, vsi nastopi za šolske otroke … Mah, bom kar nehala naštevati. Se ne pritožujem, da ne bo pomote. Rada to delam.

To me izpopolnjuje in odlično se počutim po dobro opravljenem delu. In ko vse to delam zastonj, sem celo carica. Ko pa dobim kakšno stvar plačano, sem seveda prodana duša. Ker vsi vi, ki pljuvate, hodite seveda v svojo službo brezplačno. In verjetno 30 odstotkov svojega časa in denarja namenjate dobrodelnosti. Pohvalno!

Samo v inboxu na facebooku imam minimalno 500 sporočil in v skoraj vsakem bi nekdo nekaj želel od mene. Eden bi samo nasvet, eden bi denar, ker pač misli, da se jaz v njem kopam in da bom pač plačevala račune vsega sveta ter na koncu verjetno tudi rešila svet, spet drugi bi mi rad nekaj prodal … Zelo malokrat se zgodi, da se v inboxu najde kakšno sporočilo z zgolj lepo besedo. Na nekatera sporočila odgovorim, na nekatera ne bom nikoli, nekaterih pa sploh nikoli ne preberem. Ker imam tudi svoje življenje. Ker imam otroke, moža in prijatelje, ki jim moram preprosto nameniti svoj čas.

In za take, ki jim ne odgovorim, sem preprosto važička, ki se pretvarja, ki se dela lepo, potem pa ji napišeš sporočilo, pa niti odgovoriti ne more. Ne da bi vedel, da si 500. v čakalni vrsti. In tukaj zdaj pridemo do predsodkov, s katerimi se srečujem iz dneva v dan.

Sama sebi sem sveto obljubila, da ne bom ocenjevala ljudi kar tako, ne da bi poznala njihove zgodbe, pa se mi še vedno tu in tam zatakne.

Pred kratkim sem srečala osebo, ki je bila videti, kot da ima za seboj 20 lepotnih operacij. Pa kolegica, ki sedi poleg mene, reče: "Ja, Marija pomagaj, kaj je pa ta naredila sama iz sebe." In jaz komentiram: "Ja, nekateri res nimajo mere, ne razumem zdravnikov, da so ji še vedno pripravljeni vbrizgati polnilo v usta, ko pa vidijo, da je videti kot račka."

Resnica pa je mnogo bolj tragična – napadel jo je pes. Raztrgal ji je del obraza. Ni ji preostalo drugega, kot da so jo v roke vzeli lepotni kirurgi.

Še danes me boli duša, da sem bila tako zelo podla in sem sploh karkoli komentirala. Ampak me je izučilo. Vživela sem se v to osebo in si poskušala predstavljati, kako zelo jo takšni komentarji bolijo. Ker so tudi mene. Zdaj me ne več, ker – kot sem povedala na začetku –, nimam več želje ugajati vsem.

Kolikokrat se vam zgodi, da za koga kaj rečete, ker ste slišali – baje, da se drogira, baje, da je to in to –, pa niste prepričani, da je temu res tako.

Zakaj to delamo? Zakaj hudiča smo tako zelo podli, da sodimo ljudi, ne da bi poznali njihovo zgodbo? NE SODI ŽIVLJENJA DRUGEGA, ČE NISI OBUL VSAJ ENKRAT NJEGOVIH ČEVLJEV IN PREHODIL VSAJ KILOMETER. Ta rek še kako drži!”

Objavili smo le del Rebekinega zapisa. V celoti si ga lahko preberete na njeni spletni strani nepremagljiva.si.

Foto: instagram.com/rebekadremelj