Sem 32-letna devica, a ne po lastni izbiri (resnična izpoved)

Kako sem postala 32-letna devica? Nimam pretirano sentimentalnih iluzij, da bom čakala na posebnega moškega, ki me bo povsem očaral in bom z njim izgubila nedolžnost.

Temveč sem introvertirana oseba, imam težave s samozavestjo in telesno samopodobo.

Nisem imela razmerij, o katerih bi lahko govorila, preveč sem namreč sramežljiva in negotova, da bi vedela, kako naj sploh nekoga, ki mi je všeč, ogovorim. 

Preveč dvomim vase, da bi sploh razmišljala o zvezi za eno noč, kaj šele, da bi se tega lotila.

Ostalo mi je upanje, da bo nekdo končno spregledal vso to nevrozo in nerodno spogledovanje in videl nekaj, za kar se je vredno potruditi.

Ampak samo opazujem, saj se mi zdi, da so vsi okoli mene to ugotovili.

Z vsakim letom je vse težje in težje, jaz pa sem vedno bolj osamljena. 

Najbrž počnem nekaj narobe.

Mora obstajati neki temeljni del mene, s kateri je nekaj narobe, ker imajo vsi drugi spolne odnose. Še živali to počnejo. Večina prebivalstva to počne.

Otroci, ki sem jim bila nekoč varuška, so trenutno bližje seksu kot jaz.

Kaj je na meni takega, kar je nasprotnemu spolu tako neprivlačno?

Kaj je na meni takega, kar je nasprotnemu spolu tako neprivlačno?

Zagotovo obstaja veliko ljudi, ki so bolj negotovi od mene, bolj sramežljivi od mene in imajo več kilogramov kot jaz, vendar imajo spolne odnose. Z vsakim letom je vedno več stvari, ki jih najverjetneje počnem narobe.

Zagotovo sem kriva jaz, kajne?

Po toliko letih ne morem več reči, ali sta moja negotovost in pomanjkanje samospoštovanja neposredna posledica tega, da sem devica, ali obratno.

Vse je tako prepleteno, da ne morem vedeti, kako sem lahko še vedno nedolžna. Celo svoje odraslo življenje sem preživela, ne da bi si me kdo želel. 

Zmenki, zlasti preko spleta, so neskončno naporni.

Kako naj razložim drugim, da sem dosegla vrhunec spolnosti v srednji šoli?

Čeprav imam veliko seksualnih pripomočkov, vem, da se to ne more primerjati s seksom. Kajti vsakič, ko jih uporabim, se počutim le malo bolj prazno, ker vem, da nekaj zamujam.

To ni pravi seks. Ni resnično. Kako naj komu povem, da nimam pojma, kako sploh izgleda spolni odnos? Kaj šele, da imam 32 let in sem devica.

V svojem življenju sem imela tri zmenke.

Moj prvi zmenek je potekal bolje, kot sem pričakovala. Ure in ure sva se pogovarjala in v nekem trenutku sva se začela pogovarjati o spolnih izkušnjah. Ne spomnim se natančno, kako sem mu povedala, da sem res devica.

Nato sem mu še razložila, da ne iščem pravega fanta, ampak samo prijaznega.

Bil je razumevajoč in mi je zagotovil, da se mi ni treba ničesar sramovati – da je moja nedolžnost celo seksi. Ker kdorkoli bo prvi spal z mano, bo odkril, kaj mi je všeč in česa ne maram. In za trenutek sem mu celo verjela.

Ure in ure sva se pogovarjala v njegovem avtu na parkirišču (nekaj, kar sem pogrešala v srednji šoli in na fakulteti) in se nato nekajkrat družila, potem pa je vse skupaj izzvenelo.

Zaradi tega nisem bila posebej razburjena. Bolj sem bila žalostna, ker sem zamudila priložnost, da se končno znebim statusa odrasle device, ki je bil zame veliko breme. 

Drugi zmenek je bil s fantom, ki sem ga spoznala preko spleta.

Pošiljala sva si sporočila in na koncu sem mu pred najinim zmenkom zaupala, da sem devica. Mislil je, da je to seksi. (Ni.) Dobila sva se na večerji in v tridesetih sekundah sem vedela: to ne vodi nikamor.

Ne iščem ognjemeta ali filmske ljubezni, vendar potrebujem vsaj kanček zanimanja za tipa, ki sedi nasproti mene za mizo. A tega nisem čutila.

To je bila najbolj neprijetna ura v mojem življenju.

Tretji fant je živel v tujini in več kot mesec dni sva si pošiljala sporočila. Enkrat sva si celo pošiljala vroča sporočila. Vedel je za moj status device in ni bilo videti, da bi ga to motilo. Na koncu sva šla na večerjo in sprva sem mislila, da bo morda prespal pri meni.

Toda kmalu mi je postalo jasno, da zmenek ne vodi nikamor. Nič ni bilo narobe z njim, samo čutila nisem ničesar. Z njim bi morda lahko izgubila nedolžnost. A namesto tega sva se poslovila z nerodnim objemom.

In kljub temu, kar dobronamerni prijatelji pravijo o moji nedolžnosti, ni v redu. Zaradi tega nisem »bolj posebna«.

In ne, nisem samo izbirčna. Nobena od tistih dobronamernih stvari, ki jih pravijo moji prijatelji, ni resnična.

Resnica je: osamljena sem.

Trudim se, da ne bi bila zagrenjena zaradi te stvari - instinktivnega dejanja, ki ga vsi jemljejo za samoumevnega.

A vsak dan je težje. In z vsakim letom – z vsakim dnem – se počutim nekoliko bolj pomirjena z dejstvom, da se to morda nikoli ne bo zgodilo.

Da ne more vsak izkusiti ljubezni, intimnosti in seksa.

In trudim se, da se ne sprašujem, zakaj je tako. Zakaj se ne počutim zaželeno in ljubljeno? Ker zaradi takšnih vprašanj ne bom nič manj osamljena. 

Prirejeno po Your Tango

Preberite še: Odpustila sem ti, ampak ne morem pozabiti (kako ta stavek vpliva na vaše življenje)

Morda vas zanima tudi: »Imela sem popolno telo, a sem ga sovražila« (iskrena izpoved)