»Imela sem popolno telo, a sem ga sovražila« (iskrena izpoved)

Večji del moje mladosti so me vrstniki zasmehovali zaradi moje vitkosti. Kot najstnica, ko so se moje vrstnice začete razvijati in dobivati obline, sem ostala precej vitka.

To je vplivalo na mojo samozavest.

Ukvarjanje s telesno težo me je nekega poletnega dne začelo zelo obremenjevati, ko sem se odločila obleči kratke hlače, česar si prej nikoli nisem upala, ker sem bila preveč nesamozavestna.

Dva moška sta name vpila z druge strani ulice: »Sleci te kratke hlače; preveč si suha za to!«

Bila sem ponižana.

Seveda, poskušala sem se nasmejati, toda nič ni bilo smešnega v tem, kako sem se počutila. Po tistem dnevu sem si zadala, da nikoli več ne oblečem kratkih hlač ali kratkega krila.

Biti »preveč suh« se morda sliši kot težava, za katero bi večina žensk dala vse, vendar je bila moja resničnost drugačna.

Izhajam iz kulture, ki daje večji poudarek oblinam. Nikoli se nisem držala standarda lepote: biti vitka. Ampak sem kljub temu bila. 

Nisem se niti zavedala ironije svojega problema, dokler nekaj let kasneje nisem začela delati v pisarni z ženskami, ki so hotele biti vitke, medtem ko sem si sama še vedno želela pridobiti težo.

Večina žensk, s katerimi sem delala, je bila obsedena z vadbo in dietami. Čudno mi je bilo; vse te ženske so se borile za telo, kot je moje, a ko sem jih pogledala, sem si po tihem želela, da bi bila takšna kot one.

Zdele so se mi lepe in privlačne; ne predebele in ne preveč vitke. Pogovarjale smo se o telesni teži in bila sem presenečena nad popolnoma različnim dojemanjem tega, kakšna je »sprejemljiva« konfekcijska številka.

Bilo je neverjetno, kako različni so bili naši telesni ideali - in kaj vse smo počele, da bi jih dosegle.

In sploh nismo odraščale v različnih državah. Vse smo Američanke, ki smo gledale iste filme, brale iste revije in nam je bila celo všeč podobna moda. Toda glede predstav o idealnem telesu smo se razlikovale. 

Počasi se mi je posvetilo, kako močan vpliv ima lahko kultura na posameznika in na naše dojemanje lepote – in kako bi bilo, če bi bila rojena v drugi kulturi, saj najbrž nikoli ne bi izkusila vseh teh telesnih negotovosti med odraščanjem.

Kot ste morda uganili, so tisti fantje, ki so me zasmehovali, da sem v svojih kratkih hlačah videti preveč vitka, izhajali iz podobne kulture kot jaz.

To ne pomeni, da je vsak posameznik ujetnik kulture, v kateri je odraščal, vendar je težko oporekati ideji, da kulturna dediščina močno vpliva na to, kaj se nam zdi privlačno.

Smešno je, kako sem se lahko vsa ta leta počutila tako nesamozavestno samo zato, ker sem verjela ideji nekoga drugega o lepoti.

In medtem ko se kulture razlikujejo glede lepotnih idealov, imajo eno skupno pomanjkljivost: pritisk, da smo ženske videti popolne, ne glede na to, kako popolne že smo, kar prispeva k nizki samozavesti. Resničnost je taka, da bi si morala vsaka ženska prizadevati za zdravje, ne glede na to, kakšno je njeno telo.

Vsaka ženska je drugačna in lepa na svoj način, zakaj bi se torej vse trudile izgledati enako?

V svojem telesu se nisem počutila udobno vse do svojih poznih dvajsetih let in to iskreno obžalujem. Želim si, da bi se prej naučila ljubiti svoje telo.

Dva otroka in desetletje po tem, ko sem se prvič začela zavedati svojega telesa, sem končno spoznala, kako lepa sem – in kako lepo je moje telo.

Najbrž nikoli ne bom imela tako velike zadnjice kot J. Lo in moje sodelavke morda nikoli ne bodo izjemno vitke, a obstaja stvar, ki jo lahko dosežemo vsi - to je sprejemanje samih sebe, kar je najlepša lastnost.

Prirejeno po Your Tango

Preberite še: Kako opraviti s slabo vestjo, ker ste postavili meje

Morda vas zanima tudi: Patricia Pangeršič: »Še danes prejemam zahvalna sporočila, ker sem o tem spregovorila«