Sadhguru, indijski jogi: Naučiti se moramo živeti z manj

Rodil se je kot Jaggi Vasudev, a je bolj poznan pod vzdevkom Sadhguru, kar v sanskrtu pomeni pravi guru. Po študiju je v južni Indiji začel učiti jogo, pisati knjige, odprl ašram in postal svetovno znan duhovni govorec, borec za ekologijo in boljši planet, čigar videe si na portalu youtube ogleduje milijone ljudi. Predava tudi v živo, trikrat, med drugim letos, je nastopil celo na Svetovnem gospodarskem forumu.

O času po epidemiji razmišlja predvsem z vidika njenih gospodarskih posledic in meni, da največji konflikt predstavlja naš ekonomski sistem, ki narekuje, da vsak od nas otopelo rine naprej, brez krmila v rokah in vedenja, kam sploh gremo. Kljub tehnologiji namreč živimo iz rok v usta, ne da bi se vprašali, kaj je cilj človeštva in narodov, medtem ko nam borzni indeksi vsak dan znova določajo, ali bomo preživeli ali ne.

Priložnosti niso izginile

V predavanju o družbenih spremembah, ki jih doživljamo, pa je najprej izpostavil, da to vendarle ni čas za trpljenje in obup, ampak moramo proslavljati, da smo še živi, medtem ko je veliko ljudi umrlo zaradi korone. »Ne tarnajmo, kaj bo s svetovno ekonomijo. Razumeti moramo, da smo zapravili preveč časa za popravljanje sveta – in ga vmes kljub temu prignali do točke uničenja. Popraviti pomeni nekaj izboljšati, mi pa smo se tega lotili na uničevalen način, in če nadaljujemo enako, se bo najpozneje v 30 letih zgodila velika katastrofa. A tega ne vidimo in delamo cirkus, ker se je ekonomija za dva meseca ustavila, ter mislimo, da bo zato vse izginilo,« poudarja in našo zablodo ponazori s postavljanjem sklede pred ogledalo, zaradi česar vidimo dve skledi, čeprav imamo le eno. Nato odpremo trgovino z dvema skledama in si kupimo še eno ogledalo, nadaljuje. A ko pride nevihta ali virus, odnese 50 naših skled, zaradi česar trpimo, ne da bi se zavedali, da smo vedno imeli le eno samo skledo. »Bogastvo in priložnosti na svetu s korono niso izginili,« pravi, »le mi živimo v oblakih in bogastvo gradimo v zraku. Borza je pokazatelj našega bogastva. Tak ekonomski sistem smo pač zgradili, in ko so ljudje zdaj izgubili denar, je bilo zanje to seveda boleče – pri tem pa ne razumejo, da so le igrali igro in bili poraženi v njej in da so bile delnice ocenjene na pretirano več, kot so vredne. Pa vendar se ni v resnici za te ljudi nič spremenilo, saj so izgubili le številke na računalniku, odsev v zrcalu,« pravi.

»Z vsako svojo željo namreč v umu gradimo povsem nov svet in verjamemo, da je resničen, da obstaja,« dodaja, »naj gre za denar, posel, zdravje ali odnose. Ko propade – zaradi cunamija, korone ali padca borze –, pa smo vznemirjeni, saj je svet, ki smo si ga zgradili v glavi, izginil. Na enak način gradimo svetove kolektivno, ko imajo ljudje iste vizije in se pogovarjajo o njih. Skupaj si ustvarijo celotno novo kreacijo, ki pa je le iluzija, ki se lahko razbije,« pravi.

Drugačna delitev bogastva

»Seveda bomo šli po koroni korak nazaj, če gledamo le na to, v čem vse smo doslej lahko uživali. Toda če pogledamo 10 let nazaj, vidimo, da smo imeli tedaj manj stvari kot danes, čez 10 let pa jih bomo imeli najverjetneje več. A na planetu ne obstajata več in manj, ves čas je na voljo enaka količina dobrin. Ves čas imamo samo eno posodo, vse ostalo so naša ogledala,« opozarja in doda, da ni imel pred stotimi leti nihče toliko kot mi danes, a so bili zadovoljni in kljub temu živeli izpolnjeno življenje. »Zato nam nazadovanje ekonomije prinaša le bolečino prilagajanja, ne pa resničnega pomanjkanja,« izpostavlja. »Šibke ljudi lahko to sicer zlomi, za večino pa ekonomske posledice niso realna skrb.« Hkrati pa je ravno zdaj, ko se je naš ekonomski motor ustavil zaradi korone, pravi čas, da ga popravimo in se reorganiziramo, razmislimo, kako drugače upravljati svet, da ne bo več temeljil na načelu, da je uspešnejši tisti, ki ima več. Potrebo po drugačni delitvi bogastva ilustrira z zgodbo Lao Ceja, ki ga je kralj zaradi njegove modrosti imenoval za ministra. Predenj so pripeljali mladeniča, ki je delal v bogataševi palači in so ga zalotili pri prodaji njegovih draguljev. Nujno je potreboval denar in vzel nakit bogataševe hčerke, ki ga je pustila na vrtu, od koder ga je ptica odnesla v svoje gnezdo, zato je sklepal, da ga je ukradla že ptica, ne on. A Lao Ce je na začudenje vseh presodil, naj bogataš prejme 50 udarcev in prepiše siromaku 10 odstotkov svojega premoženja, z utemeljitvijo, da si je premožni človek toliko nagrabil, da niti opazi ne, da kaj izgine, torej je kradel od vseh in si zasluži tepež. Siromak pa mora dobiti del premoženja kot odškodnino za travme sodnega procesa.

Nazadovanje ekonomije nam prinaša le bolečino prilagajanja, ne pa resničnega pomanjkanja

Zato je to tudi čas za prilagoditve, ko se vprašamo, kaj res potrebujemo in česa ne, kako lahko živimo z manj. Toda spremembe morajo priti iz nas, da bodo uspele, ne od zunaj, tako kot v primeru komunizma, ki je po njegovem mnenju v čisti obliki plemenita ideja, dobra za ljudi, ki pa se je sprevrgla v svoje nasprotje in s tem potegnila za sabo ogromno trpljenja. »Sijajna ideja je bila uvedena z napačnega zornega kota in vodila v katastrofo,« pravi, »ker je Karl Marx veliko vedel o ekonomiji, nič pa o človeški naravi. Mislil je namreč, da bodo najbogatejše države na svetu postale komunistične in delile z vsemi ostalimi. Pa vendar so se gibanju pridružili najrevnejši, ne pa najbogatejši. To je jasno pokazalo, da tisti, ki imajo, nočejo delili. Tisti, ki nimajo nič, pa bi radi delili,« razmišlja.

Zdravje in okolje

Ekologija je zanj eden ključnih problemov našega časa. Opozarja, da se pritožujemo nad karanteno, a ne opazimo, da je ozračje zaradi nje čistejše. »Če zagotoviš prebivalcem nekega mesta svež zrak in čisto vodo, jim bo popolnoma vseeno za preostanek sveta, saj se le odstotek do dva človeštva zavedata, kaj se dogaja in kakšno škodo delamo planetu. Drugi tega ne vedo ali pa jim je vseeno, ker jih ne zadeva neposredno. Kljub temu pa imamo odgovornost, da pustimo okolje ob smrti vsaj približno takšno, kot je bilo ob našem rojstvu. In s poti v polom lahko stopimo le, če se vsak zaveda, katerih pet stvari za ohranjanje narave bi se moralo in katere tri se nikoli ne bi smele zgoditi v njegovi državi. Samo tako bo to postala tema tudi na volitvah in se bodo na globalni ravni začeli sprejemati okoljski zakoni. Demokratične vlade namreč nočejo vlagati v ekologijo, saj se bodo rezultati pokazali šele čez 20 let, njih pa skrbi samo lastna ponovna izvolitev v roku štirih let. Zato bodo v to vlagali, le če bo pri tem vztrajala glavnina ljudi.« Doda, da je pomembno vedeti, da je s tem povezano naše zdravje, saj prihaja do okvare genov zaradi okoljskih dejavnikov. Raziskave pa so pokazale tudi, da je v mestih, kot je New York, izginilo 30 odstotkov mikrobioma, genetskih informacij ljudi, kar je povezano s kroničnimi boleznimi in prezgodnjim staranjem.

Virus in način življenja

Za to, da je lahko mali virus obrnil na glavo življenja milijone ljudi, je po njegovem mnenju kriva tehnologija, z internetom in globalno povezanostjo na čelu. »Bolezni sicer niti opazili ne bi. Nekaj ljudi na omejenem področju bi zbolelo in umrlo, življenje pa bi šlo naprej, kot že tisočkrat prej na planetu. Zdaj pa to vidimo vsi, saj nam internet vse približa in poveča. Večja koncentracija prebivalstva in transport, ki omogočata, da smo v enem dnevu na drugem koncu sveta, pa sta pripomogla k širjenju virusa. Zato ne smemo zanikati, da je pandemija povezana tudi z našim načinom življenja in da na njegovo širjenje vpliva tudi vedenje ljudi,« zaključuje.