Prešernovo gledališče vabi na premiero družinske drame Meja sneženja

Meja sneženja je trpka in pretresljiva drama o zastrupljenih družinskih odnosih, ki sprva delujejo povsem vsakdanje in običajno. Je neusmiljena drama o razkrivanju potlačenih travm, nestrpnosti do tujcev in krivde, ki s prihodom tujke Leile (Živa Selan) v odnosih med Očetom (Borut Veselko), sinom Ivanom (Primož Forte) in hčerko Ido (Nikla Petruška Panizon) prikažejo ostarelega avtoritarnega Očeta v vsej strašljivi zadrtosti in navidezni nemoči.

Ko potlačena krivda iz preteklosti privre na plan, se v družini razprejo boleče silnice in nikoli zaceljene rane, s katerimi se soočijo gospodovalni Oče, nikoli odrasli Ivan in samaritanska Ida ob spoznanju, da krivde iz preteklosti ni mogoče izbrisati, pa tudi sovraštva ne.

»Presežek drame je v večplastnosti dramskih likov in njihovi človeškosti, v kateri Marko Sosič neizprosno išče izvorne korenine nacionalizma in ksenofobije. Te korenine so globoke in segajo v najbolj intimne in skrite kotičke oseb te drame,« poudarja dramaturginja Marinka Poštrak in dodaja, da je Meja sneženja igra o prikrivanju, zgodba o nestrpnosti do tujcev, ki korenini v globokih družinskih travmah in se prenaša iz generacije v generacijo, a tudi zgodba o nemogoči ljubezni in končno tudi o odpuščanju in empatiji, ki je ključ do bolj humanega sveta.

Kot pravi režiser Goran Vojnović v besedilu Meja sneženja prihaja bolečina na površje zelo počasi, skoraj neopazno, a ko naposled privre, se razlije čez vse, zato se mora v predstavi razliti ne le po odru, marveč tudi v prostor pod njim.

»Meja sneženja je predvsem igralska predstava in vesel sem, da igralci v igranju te predstave tako zelo uživajo in da so tako izjemni. Vesel sem, da je občinstvo v Trstu predstavo zelo lepo sprejelo in tudi čustveno zelo močno doživelo. Vesel sem, da smo se s to predstavo poklonili našemu dragemu Marku Sosiču in da so nam mnogi gledalci povedali, da iz naše predstave veje njegov duh. Vesel sem, da bomo kmalu zaigrali pred kranjskim občinstvom,« je izjavil Vojnović pred premiero v Kranju.

Koprodukcijska uprizoritev, ki je poklon lani umrlemu pisatelju, dramatiku in režiserju Marku Sosiču, je bila konec januarja namreč premierno že uprizorjena v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer je doživela lepe odzive.

Igralci so zbrali svoje vtise o nastajanju predstave:

BORUT VESELKO (Oče)
Prebral sem romane Marka Sosiča in ko sem dobil ta tekst v roke, sem spoznal novo plat, ki je nisem znal predvideti ali čutiti. Gre za skrite vsebine, zaradi katerih je moral avtor verjetno najti poseben pogum, da je lahko nekaj takega dal iz sebe na papir.

Stvar, ki me v gledališču najbolj zanima, je doživljati stvari, s katerimi v svojem življenju ne bi želel imeti izkušenj. Vsaj premišljevanje o teh stvareh pa je nujno, da bi človek dosegel neko čustveno, bolj kot racionalno ali intelektualno širino. Zanimajo me liki, ki so od mene drugačni. Glede lika, ki ga odigram v tej predstavi, bi rekel, da je odraz neke šibkosti, mogoče celo bolečine, iz katere izhajata nestrpnost in agresivnost.

Vsakič ko se nam zgodi nekaj slabega, se znajdemo na razpotju: ali se odločimo za stvar, ki bo nam in drugim olajšala življenje, ali pa skušamo samo sebi olajšati življenje na račun nekoga drugega. V prvem primeru potrebujemo seveda malo več truda, energije. Pomembno je to, da bi ljudje, ki se najdejo na takih križiščih, imeli vzorce, po katerih bi razumeli, da se ne smejo odločati za to smer.

NIKLA PETRUŠKA PANIZON (Ida)
Meja sneženja odraža čisto Markov stil in poetiko, z zelo prepoznavnimi elementi. V tem tekstu mu je uspelo zgostiti na pinterjevski način dramaturško efektivno poetično žilico, ki je drugje bolj izrazito zaznamovala njegova dela.

Lahko bi rekli, da tukaj najdemo manj besed, presenetljivo pa celo več poetike. Moj lik, Ida, je starejša sestra, ki dejansko že v otroštvu prevzame vlogo mame v tej družini.

Spoznamo jo v življenjski fazi, ko se ji ne dogajajo pozitivne stvari, ko ponovno zavrti »film« matere in njene žalosti. Na tem precepu, ko opazuje tudi očetovo senilnost in je kot ptica, ujeta med lastnim in družinskim življenjem, se mora končno odločiti, kaj storiti s svojim življenjem in željami.

PRIMOŽ FORTE (Ivan)

Vprašanje migracij, odnosi v družini, gradnja mostov med različnimi ljudmi in nenehno prespraševanje o lastnem obstoju in njegovi umestitvi v okolje so motivi, ki so bili stalnica v Markovem ustvarjanju. Deloma je te motive črpal tudi iz lastnega življenja in izkušenj. Tako je tudi pri tem tekstu. Tako da po vsebinski plati drama vsekakor sledi njegovi poetiki in odraža njegovo osebnost.

V predstavi igram lik Ivana, sina, ki v sebi skriva neomadeževano srce in se želi odseliti od tiranskega očeta ter zaživeti po svoje, toda zaznamovanost z družinsko tragedijo v otroštvu mu preprečuje, da bi se zares osamosvojil.

Goran Vojnović, režiser moje generacije, ki se na svoji ustvarjalni poti ukvarja s podobnimi dilemami kot avtor, le da črpa iz rahlo drugačnega okolja, je te svoje izkušnje in poglede uporabil pri režiji te predstave. S svojo ekipo je odlično ponotranjil avtorjevo sporočilo in upam, da bo Marko ponosen na nas.
  
ŽIVA SELAN (Leila)

Imamo veliko srečo, da sta tako dramaturginja Marinka kot režiser Goran velika poznavalca Markovega opusa. Temeljito sta nam predstavila avtorja kot osebo, saj sta ga tudi osebno poznala. Tako smo veliko stvari lažje in globlje razumeli.

Marinka nam je predlagala, naj preberemo tudi odlomke iz drugih Markovih del, predvsem iz romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Ukvarjali smo se s celotnim Sosičevim opusom, ker je s svojimi glavnimi motivi sežet v tem tekstu.

Tako smo tudi lažje razumeli in povezovali pomen vsakega elementa znotraj drame. Liki so čudoviti, originalni, zelo človeški, polni napak in lepih lastnosti, nikoli enoznačni. Najbolj so me presunili zato, ker mi je ljuba tematika težavnih družin.

Koliko bolečine je skrite v nesrečnem odraščanju in družinski strukturi! Ksenofobni del se mi ne zdi najpomembnejši del tega besedila. Zanima me, kako se lahko razsuti odnosi znotraj ene družine selijo na drugo družino, kako zaradi ene toksične osebe nastradajo še sorodniki. Meja sneženja je zelo močna, človeška pripoved.

Preberite si še intervju s Tino Vrbnjak: Igralski poklic sem si predstavljala dosti bolj romantično