Posilstvo je eden najbolj grobih posegov v človekovo telo #nisisama

Pred kratkim so izpovedi o spolnem nadlegovanju razburkale slovensko javnost, zato smo se na Mični pogovarjali z direktorico Inštituta 8. marec, Niko Kovač, ki nam je pojasnila, zakaj je potrebno spremeniti zakonodajo ter zaščititi žrtve spolnega nadlegovanja in nasilja.

Slovenska igralka Mia Skrbinac je s svojim priznanjem, da jo je med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo dve leti spolno nadlegoval znani igralec in profesor igre, prekinila dolgoletni molk žrtev spolnega nadlegovanja. To je bilo zanjo zagotovo težko, a je s svojim pogumnim priznanjem zaščitila prihodnje generacije.

Njena izpoved pa med drugim opozarja, da je nekatere stvari na družbeni ravni nujno potrebno spremeniti, da žrtev ne bi bilo strah spregovoriti o spolnem nadlegovanju in posilstvih ter da bi bili postopki za prijavo nadlegovanja in nasilja jasni, transparentni, hitri.

Peticija za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva

Inštitut 8. marec, kjer so v zadnjih letih prejeli veliko pričevanj o spolnem nadlegovanju, je v državni zbor vložil pobudo za zbiranje 5000 podpisov državljanov v podporo predlogu redefinicije kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja. Trenutno se namreč v Sloveniji zakon posilstva definira na podlagi tega, kako močno se je žrtev borila proti temu, da bi bila posiljena.

Leta 2019 je Slovenijo pretresla sodba koprskega sodišča, ki je oprostilo posilstva moškega, ki je opito znanko spolno napadel, medtem ko je spala. Sodišče je presodilo, da ni šlo za posilstvo, temveč za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe. Toda žrtev se ni mogla upirati, ker je spala, storilcu pa zaradi tega ni bilo treba uporabiti sile.

Mia Skrbinac je v svojem pričevanju omenila, da je med spolnim nadlegovanjem in nasiljem svojega profesorja otrpnila. To ni redkost, to se, kot ugotavljajo v švedski študiji, zgodi kar 70 procentov žrtvam spolnega nadlegovanja in nasilja

''Kot odziv na to razsodbo, smo v Inštitutu 8. marec januarja 2019 najprej lansirali peticijo za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in zbrali več kot 6.000 podpisov podpore. Peticija je dobila pozitiven odziv od takratne ministrice za pravosodje, a do obravnave konkretnih sistemskih predlogov ni prišlo niti pod prejšnjo niti pod trenutno vlado. Od lansiranja peticije in javne pobude torej minevata že dve leti, spremenilo pa se ni še nič, zato smo se odločili, da predlog spremembe Kazenskega zakonika, ki bi skladno z modelom ''Samo ja pomeni ja'', ki kot posilstvo definira spolni odnos, pri katerem ni soglasja udeležencev, po najboljših zgledih iz tujine, pripravimo sami in ga v odločanje poslancem in poslankam damo s 5000 podpisi državljank in državljanov,'' pojasnjuje Nika Kovač.

Samo ja pomeni ja

''Za spolni odnos je preprosto potreben predhoden svoboden pristanek vseh vanj udeleženih oseb. Razlika v položaju žrtve je občutna, saj model ''samo ja pomeni ja'' žrtev ščiti in ji neposredno odvzema vse občutke krivde, da se ni upirala dovolj, da bi bilo to prepoznano kot spolno nasilje in da si je torej na nek način sama kriva. Povedano z drugimi besedami: Mia Skrbinac je v svojem pričevanju v Tedniku omenila, da je med spolnim nadlegovanjem in nasiljem svojega profesorja otrpnila. To ni redkost, to se, kot ugotavljajo v švedski študiji, zgodi kar 70 procentov žrtvam spolnega nadlegovanja in nasilja. Naša trenutna zakonodaja teh žrtev ne varuje - predlog ''samo ja pomeni ja'', pa jih. Ob tem model ''samo ja pomeni ja'' s tem, da temelji na predhodno izraženem pristanku, tudi na simbolni ravni sporoča, da je telo vsake osebe absolutno nedotakljivo in se vanj ne sme posegati brez njenega izrecnega pristanka,'' pravi direktorica Inštituta 8. marec.

Podatki Agencije EU za temeljne človekove pravice kažejo, da se v EU povprečno prijavi 14 odstotkov posilstev. ''Ta alarmanten podatek priča, kako velik problem imamo v naših družbah s spolnim nasiljem. Pravična definicija kaznivega dejanja posilstva iz izkušenj držav, ki so jo uvedle, dokazano pozitivno vpliva na večje število samih prijav. Poleg redefinicije kaznivega dejanja posilstva po modelu ''samo ja pomeni ja'', je potrebno vzpostaviti še boljše programe podpore žrtvam in izboljšati postopke na vseh ravneh. Kot družba pa moramo imeti ničelno toleranco do spolnega nadlegovanja in nasilja ter žrtvam nuditi podporo: v pričevanjih iz kampanje #jaztudi se je okolica kar v 27% primerov na dejanje spolnega nasilja ali nadlegovanja odzvala z molkom, v 16 % pa celo z obsodbo žrtve. Takšni nesprejemljivi odzivi so še posebej pogosti, ko je storilec iz ožje družine. Poglede stran mora zamenjati podpora žrtvam in ničelna toleranca do takih dejanj,'' poudarja Nika Kovač, ki je v okviru kampanje #jaztudi slišala pretresljive zgodbe žrtev spolnega nadlegovanja in posilstev.

Spolno nadlegovanje in nasilje se dogajata v varnem in znanem okolju

Pričevanja v okviru kampanje #jaztudi nakazujejo, da se spolno nadlegovanje in nasilje zelo pogosto pojavljata v prostorih, ki se kažejo kot varna, kjer tega ne bi pričakovali in v katerih so prisotna neenaka razmerja moči. ''Doma, v šolskih učilnicah, na inštrukcijah, na vlakih, na delovnem mestu, v uglednih kulturnih in političnih ustanovah, zdravniških ambulantah ... Nasilje najpogosteje prihaja s strani oseb na pozicijah moči, ki nemalokrat uživajo javno zaupanje in ugled. S tem se, kot pričajo prejete zgodbe, ustvarja tudi občutek nedotakljivosti storilca, zaradi katerega žrtve navadno ostanejo tiho, saj jih je strah, da jim ne bo nihče verjel. Pričevanja razkrivajo tudi molk ljudi, ki vedo, da se to dogaja, a ostajajo tiho, zamahnejo z roko, češ, to ni nič takega, ali pa iz različnih razlogov pogledajo stran. Zgodbe torej razkrivajo sistemsko neenakost ter podrejanje, ki takšne nesprejemljive prakse omogočata,'' pravi direktorica Inštituta 8. marec.

Eden izmed najpogostejših predsodkov o spolnem nadlegovanju in nasilju je, da se dogaja v skrivnostnih, temnih ulicah s strani neznancev in neznank. Toda vse analize in podatki ter tudi pričevanja kampanje #jaztudi kažejo, da temu ni tako: do spolnega nadlegovanja in nasilja prihaja v varnih in poznanih okolji.

''Storilci so pogosto nosilci simbolne avtoritete, žrtev pa je od njih na različne načine odvisna. Še več: storilci so bili pogosto tisti, ki bi morali za žrtev poskrbeti in ji nuditi varnost, od staršev in starih staršev, do učiteljev in zdravnikov. Pomembno se je zavedati, da pri spolnem nadlegovanju in nasilju vedno govorimo o razmerjih moči in da je lahko žrtev spolnega nadlegovanja vsak – dejstvo, da je med njimi več žensk pa je še en kazalnik razmerij moči v naši družbi,'' pojasnjuje Nika Kovač.

Zelo pogosto se družba postavi na stran storilca

''Posilstvo je eden najbolj grobih posegov v človekovo telo, žrtve po tej travmatični izkušnji doživljajo velike stiske, strah, občutke sramu, krivde. Zelo pomembno za opolnomočenje žrtev na način, da lahko o spolnem nasilju sploh spregovorijo, je, kako se kot družba na takšne izpovedi odzivamo. Zelo pogosto se družba namreč postavi na stran storilca in stigmo tako nosijo žrtve. Prav tako pogosto žrtve spolnega nasilja krivimo, da so nasilje s svojim obnašanjem, oblačenjem in videzom izzvale same, ali pa naj si to interpretirajo kot laskavo poželenje drugega. Kot kažejo pričevanja, zbrana v okviru kampanje #jaztudi, žrtve nimajo občutka, da bo njihova prijava imela pozitiven učinek, sodni procesi in stiki s policisti pa bodo nova travmatična izkušnja. Žrtve v pričevanjih pogosto zapišejo, da imajo občutek, da prijava ne bo spremenila ničesar,'' pravi direktorica Inštituta 8. marec, ki poudarja, kako pomembno je, da se žrtev ne boji odzivov okolice in da zaupa v sodni sistem.

''Da žrtev spregovori, mora zaupati v to, da ji bo s tem nekako lažje, da bo okolica prepoznala njeno stisko, ji nudila pomoč in obsodila storilca, tudi zato, da se to ne bo zgodilo še komu. Enako velja za podajanje kazenske ovadbe. Žrtev mora imeti občutek zaupanja v sodni sistem, da sodniki sodijo v imenu ljudstva zato, da jo bodo pred takšnim nasiljem zaščitili in ga v prihodnosti preprečili. Model prisile, ki velja danes, pa žrtvi sporoča, da si je za nasilje kriva sama, ker se pač ni upirala dovolj.''

Nisi sama

Po razkritju spolnih napadov filmskega producenta Harveyja Weinsteina, ki je bila mejnik za gibanje #MeToo, je nastalo kar nekaj filmov o spolnem nadlegovanju, kot so Asistentka, One so bombe, Obetavna mlada ženska in serij, kot sta Lahko te uničim in Učiteljica.

Nika Kovač pravi, da vidnost teme omogoča žrtvam, da ugotovijo, da v svoji izkušnji niso same ter lahko pripomore k rahljanju določenih predsodkov in stereotipov. ''Eno izmed naših pričevalk je kot majhno deklico posiljeval dedek. Njegovih obiskov v otroški sobi se je zelo bala, povzročala so ji veliko nelagodje. Ker je živela v tradicionalnem okolju, ki o spolnosti ni govorilo, staršem ni znala povedati, kaj se ponoči dogaja. Nekega dne pa je na televiziji ujela film o spolnem nadlegovanju in nasilju. Takrat se je prvič zavedala, kaj se ji celo otroštvo dogaja. Spoznala je, da ni edina, ki doživlja tovrstno izkušnjo. Njeno pričevanje je jasen kazalnik, kako pomembno je, da se o spolnem nadlegovanju in nasilju govori tudi v popularni kulturi.''

Preberite še: Pretresljiva izpoved Paris Hilton: V internatu sem bila vsakodnevno deležna duševnih, čustvenih in fizičnih zlorab

Morda vas zanima tudi: Kaj nam ignoranca do serije Lahko te uničim pove o Hollywoodu