Poljub, Ula: Zadnje dni sem najslabše in naboljše obenem

Zbujam se z zagonom, s čistim srcem in glavo, z voljo za delo, ustvarjanje, za druženja. Potem pa me dan ali večer lahko storbulira in izžame bolj kot kadar koli prej.

Opazujem se. In opazujem svojo okolico, ki je težka, konkretna, specifična. Daje ogromno, zahteva in želi še več. Poslušam, nalagam vase, reagiram. To kar s(m)o, odzvanjam – na noter in pošiljam, mečem, valovim – nazaj.

Morda tudi preveč analiziram. Mogoče predolgo poštrlim v trenutku pred sabo in ga predaleč in preveč zares pregnetem. Kako je bil videti, slišati, kako občutiti, v kakšnem dramaturškem loku čustvovanja sem šla čezenj, in kako se zdaj, ko je pred mano ta vsakodnevni aftermath – počutim. Kaj lahko odnesem, zase?

Racionalno mi je precej jasno, kje tičijo impulzi, ki me ganejo, komu in čemu ni več vredno namenjati razmisleka, energije in dodatnega kroga v mislih. Emocionalno pa kdaj tega ne zmorem in nisem še čisto “tam”.

Pri prepuščanju, zaupanju v življenje in bivanju, brez slabe vesti.

Precej ultimativno je. Okrog mene in v meni. Ob strani poskušam puščati vse, kar se ne sklada z mojim notranjim svetom. Ne želim si več agresivnih konfrontacij, ne želim si več ljudi brez občutka za sočloveka, osebni prostor in “celo sliko”.

Hrepenim po čustveni inteligenci in manj nasilnem/objestnem energijskem bazenu. Za prepoznavanje in hitro, prvožogno ocenjevanje ljudi, izzivov, odnosov in poslovnih projektov intenzivno uporabljam predvsem še svoje telo in intuicijo.

V življenju bi se namreč rada le počutila. Počutila v redu, nepobezljano, brez pospešenega srčnega utripa, brez hektike, brez izčrpavanja.

Želim si prečistiti svojo notranjost v neko harmonično sobivanje s sabo, kjer bom v prihodnjih stikih z idejami in posameznikih zen in ne na preži, kjer se bom figurativno v lastni glavi in telesu - počutila kot doma, v varnem zavetju svoje dekice, dobre knjige in kavča, z umirjenim dihanjem, enakomernim srčnim utripom, v ovoju človeške topline, ki se razliva po telesu.

Rada bi se počutila osvobojeno. Preteklih stisk, negativnih odnosov, lastnih čustvovalnih in vedenjskih vzorcev, ki so s seboj vedno znali pritovoriti še nemir. Rada bi se počutila svobodno.

Čeprav smo lahko kdaj nasilni tudi z njo. Z vsem, kar ti gre povedati v obraz, zahtevati, se počutiti upravičeno.

Nasilni smo s to objestnostjo hitrosti življenja, ko me celo v prostem času v stres žene in napada na primer televizija, kjer še vrhunski šefi že leta kuhajo na štoparico.

Zato me še toliko bolj na rit posedajo in v srce objemajo iskrivi, nepretenciozni ljudje in iskrene pripovedi o življenju brez bullshita.

Navdušujejo me babice brez filtra na jeziku, crkljajo me živali, sprejemajo me mini še neosnovnošolski štrukoleziji, vedno pogosteje me najdejo močni ljudje, predvsem ženske, ki so že.

So že odluščile marsikateri eksistencialni dvom in spotiko, ki cenijo, da ni šundra, so že - tam, kamor si sama želim priti, ali pa so tja namenjene, v istem ritmu, s podobno željo.

Najbolj maham z repom tam in takrat, ko se moja telesna drža iz stanja pripravljenosti po pričakovanjih - odzivnosti, odgovoru, rešitvi, zabavi, nasmehu, produktivnosti, akciji - lahko sključi v prijazno trenirkasto puklico, ko se moja duša lahko nasloni sama vase in si misli, počivam. 

Nazadnje sem v javnosti jokala prav v takem trenutku. Naslonjenosti vase, ko je um počival, srce pa sprejemalo.

Čeprav sem bingljala sredi Nivea dogodka, ko bi si človek lahko rekel, dobro, grem pozdravit, stisnit, prisluhnit, a kaj življenjsko bistvenega se mi ne utegne zgoditi.

Pa se mi je.

Zrla sem v njih, v te ženske, ki so že. Objele življenje in se mu prepustile. In ko so z vso svojo iskrenostjo pripovedovale, da s posluhom za lastne talente, predvsem pa “dušo, ki počiva”, lahko premagaš. Sebe. In vse naokrog.

Ne glede na vsa življenjska razočaranja, izgube, smrti, zaporedna leta, ki so se izgubila na raverskih plesiščih, zasoljena s priboljški, ki so meglili realno sliko in žalosti, razočaranjem in strahu jemali besede.

Strmela sem v ženske, ki niso mogle imeti otrok, pa imajo danes najlepše mešane družine, ki spajajo celine, strmela v poslovne uspehe, ki jih je pri 35 srečal pogum za zagon svojega podjetja ter grajenje temeljev za lastne sanje.

Polzele so mi solze ob predanosti in podobah skorajšnjega obupa, živa slika skoka z mostu, ki bi obrnil hrbet svetu. In me naprej spirale pripovedi o kasnejših srečanjih ljubezni in življenjskih spoznanj, živih podob, ob tem, ko skorajda postavljaš rekord 100 metrov pod morjem.

Pa me ne navdušujejo le velike zgodbe o uspehu, tu sem padla na velike ljudi. In človeškost. Na spoznanje, da ob vseh tistih, ob katerih sem na preži, obstajajo še večji, globlji, bogatejši in prijaznejši, ob katerih mi to ni treba biti.

Ob enem pa me celo spremljajo in bodrijo. Da poiščem še tisto zadnje, kar mi stoji na poti do popolnega zaupanja vase, me učijo zdrave samozavesti, postavljanja mej in govorjenja na glas.

Kdo bi si mislil, da me bo iz vsega vsakodnevnega “obvladam, moram, hočem biti tu in vedeti vse” prineslo do “prosim, razlagajte mi manj”. Naj moj pomnilnik sicer ostaja raje prazen, prazen besedičenja in snovanj, ki naj bi se zgodila že pred meseci ali leti. Tako mojih kot tujih.

Kdo bi si mislil, da si bom tudi jaz od življenjskega ognjemeta, mavric in samorogov zdaj želela le še duše, ki počiva.

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi