Poljub, Ula: Pred meseci me je na novo našla 'samota'

Imam nekaj vere v Vesolje in zvezdopis nad nami in sem nekoliko sumničava v to na prvi pogled tako prijazno 2018. Pa ne zaznavam le eteričnosti, ampak z vso svojo (strelčevsko) voljo /ja, ja – vdih izdih za vse horoskopoljubce/ in nagonom do življenja čvrsto hodim tudi po tukaj in zdaj.



Ampak bom. Pisala bom o teh »nerazložljivih« skupinskih, community premikih in drugih, lastnih. O prebujanjih, če hočete. Nimam kaj, to je namreč tisto, kar v svoji okolici opažam že nekaj tednov. Pa ne tednov, mesecev.



Vse je šlo na glavo, vsak flow je našel svojo novo strugo, težko rečem, da se stvari vračajo nazaj na mesto, bolj se mi zdi, da iščejo in najdejo nove lege.
 


Prekinili so se večletni partnerski odnosi, predvsem se s prstom kaže na mesec maj in avgust. Prekinila so se delovna razmerja, selijo in preurejajo se stanovanja, zamenjala so se prijateljstva, na nivoju komunikacije in medosebnega sobivanja so poti krenile ali še bolj vkup ali pa je v resnici že nekaj časa vrelo in – prekipelo.
 


Za Mamin rojstni dan sva sedeli na večerji in se pogovarjali o tem, kako sva. Kje sva, kako čutiva.
 
           

- »Sama sem. Pa ne osamljena.«
 


Dolgo, če ne vse svoje življenje, sem bila obdana s kopico ljudi, večim sem pripadala, več me jih je imelo radih, bolj izpolnjeno sem se počutila.



Kompenzacija, instant gratification, raje bodi pleaser kot nekdo, ki je lahko težaven, muhast, iskren, suveren.
 


Zadnja leta se levijo tudi ti sloji. Zadnje mesece še bolj. Tudi zate?
 


Ljudje okrog mene so se predrugačili, odnosi so se preobrazili, pred meseci me je na novo našla celo »samota«. Našel me je neki mir in prepričanje, da si želim živeti drugače. Očiščeno in bolj prijazno.
 
         

 - »Smešno mi je, da sem zdaj veliko bolj sama,« rečem Mami. »Kaj je smešno? Ni.« mi odvrne, »končno, hvala Bogu! Bila si na vseh koncih, za vse. Tako v službi kot na prostočasnih obratih.«
 


Velikokrat me je zmanjkalo. Zase in za tistih nekaj pravih, ki bi mi lahko nekako napolnili srce, dali kakšen presežek, idejo, znanje več, me potolažili, znali usmeriti s pravim nasvetom, me videli v dušo in mi v življenje prinesli mir.
 


Nič več si ne želim tega nemira, slabe volje, nič več pričakovanj in razočaranj. Nič več občutka, da tako kot sem, ni bilo dovolj dobro.



S pomanjkljivostjo sem namreč gledala nase, desetletja. Pa ne skozi odnose. Mah, morda tudi. Ampak zares še bolj v ogledalu.
 


Kot najstnica v borbi za belongigom in biti kul, za nekaj več ostrine, ki bi se izpisovala že na prvi vtis, ko si srečal mojo na novo pobarvano vijolično frizuro in buffalo superge, ali pa kasneje, v dvajsetih, s čupendo, ki sem jo zabrila na strani, in baggy oversized skjetarsko visečimi kavbojkami. Ker sem ja fearless in pogumna, močna, brezbrižna.
 


Pajade.
 


Pravzaprav sem v vseh teh obdobjih malo potiščala sama sebe. Z vso to zunanjo podobo sem svoj kdaj preobčutljivi notranji jaz oblekla v jopce, plašče in puhovke, da ne bi kaj zazeblo, da ne bo špiknilo, da ne bi prišlo preblizu. Da se ne bi videlo, da česa ne zmorem, ne znam, ne razumem, ne čutim.



Pa tako dobro mi v resnici vse to gre. Že zdavnaj bi si naredila veliko uslugo, če bi bila sama tista, ki v prvi vrsti verjame vase.
 


Verjame, da je ljubeča, »huda«, pametna, močna, zabavna in pogumna, in to brez podrejanja in predajanja drugim, plačevanja drinkov, sej je kul, boš ti naslednjič, brez dodatnih, ne skrbi, te pridem jaz iskat, brez, ja seveda, bom počakala, da se zmeniš, odločiš, brez, prisluhnila ti bom še za dve uri, čeprav od tega nimam nič, kot nekaj extra utrujenosti in prazen um.
 


Ceniti svoj prostor in energijo. Yes, rule No.1. Treba in velja tudi kaj reči v bran svojega notranjega miru in časa. Magari in najlažje s smislom za humor. A velja.



Verjeti vase pa zame šele zdaj nekako dobiva pravi smisel in nekako ubrano odzvanja v mojem življenju – čeprav je vse skupaj nekaj, kar lahko prebereš v prvi knjigi za samopomoč in uspešnejšo samorealizacijo. In čeprav se imam, vsaj na površini, rada že od nekdaj.
 


Vseeno pa se mi zdi, da je neomajna vera v to, kdo si, kako funkcioniraš, kakšen človek si, kako znaš imeti rad in kaj lahko daš, ponudiš in vračaš ... neegotripaško, ampak prav.
 


Prav tako sem danes prvič prepričana, da mi svoje »prave ženske narave« ne bi bilo treba prirezovati in usklajevati z najnovejšimi načini druženja, večernimi izhodi, eksperimentiranji s pričeskami in subkulturnimi stili. Ali s to neskončno željo po tem, da ne razočaram in sem vedno kul. Meh.
 


Ničesar ne obžalujem, vse to, kar se mi je v življenju do danes uspelo zgoditi, je tisto, kar me je izoblikovalo v to, kar sem, prav ta trenutek, ko si lahko rečem, da ja, se zbujam z nasmehom v nov dan, si želim imeti rada, ljubiti, biti prijateljica in ustvarjati. Hoditi »v službo«, snovati projekte, se povezovati z ljudmi, saj se mi zdi, da intuitivno končno počasi slišim, kaj mi pripoveduje in kam me usmerja moj notranji glas.
 


Nič hudega, če je kakšen smisel doživljanja in bivanja dozorel kasneje.
 


Nikdar ni prepozno za prav to neko prebujenje ali predrugačenje v smislu delovanja v skladu s tem, kdo si in kaj čutiš. V izogib tesnobam, občutku zapravljanja časa, utrujenostim in površinskostim.
 


Nikdar ni narobe z ljubeznijo ravnati s svojim prostorom in časom. Reči: Ne, nimam volje, ne da se mi. Kaj prekiniti, kaj odložiti.
 


Zdi se mi pomembno, komu in na kakšen način namenjam svoj čas, koga spuščam v svoj najožji krog intime, kdo me uspe imeti rad ali prizadeti, vsako novo ali staro znanstvo namreč spreminja to, kako posameznik doživlja sebe in svoje življenje – in z ljubeznijo velja ravnati s tem, komu to dopuščamo.
 


Fino se mi zdi in ni mi žal niti, če zdaj kaj zamudim, če koga preskočim, če sobotni dan prebluzim sama doma ob kuhanju paniranih šniclov, krompirjeve solate, domačega bolonjeza, dveh žeht perila in enega podaljšanega sprehoda po Tivoliju. Ok je. Bit, kakor ti paše, in ne, kakor bi si želeli drugi.
 


Morda namreč prav vsa ta »nenadna samota« namenja in omogoča čas, da se lahko fokusira misel in izčisti pogled. V prenatrpanem kreativnem neredu, kakor kdaj ljubkovalno kličem tako svoj urnik kot svoje stanovanje, namreč težko vidiš.


Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi