Poljub, Ula: Nič ni prav in sami po sebi pljuvamo. Ko in če se le da.

In za hip se mi je zdelo morda celo ironično, da na prizorišču, kjer naj bi čez nekaj trenutkov iskreno slavili to, kar smo, razpravljamo o tem, kako bi drugi morali biti.

Vem, da je evrovizijska mavrica že izpela svoj zadnji refren in nam v slovo in do prihodnjič pomahala z državnimi, gejevskimi in aktivističnimi zastavicami naenkrat, a bolj kot da bi skušala analizirati in poiskati kaj, česar o Zali in Gašperju še ni bilo izrečenega, predvsem tako zelo razumem njuno »držo«, ki to ni. Razumem njuno bit.

Zdi se mi popolnoma jasno, zakaj sta tako, kot sta. Mislim, da ne gre ne za avtizem, ne za naveličanost, ne za neki premišljeni posthipsterski novi generacijski imidž.

Onadva samo sta. Preprosto sta. Mi pa si pridržujemo pravico, da bi ju ali predrugačili ali pa popredalčkali, da bi ju sploh lahko razumeli.

Prestrašila sta nas. In verjetno sta se, na tisti oranžni preprogi in v ostali spletni noriji, nerazumevanju in zapovedih, kaj in kako bi moralo biti, da bi bilo povšeči, zbala tudi sama.

Kaj sta se pa prijavila na Emo, če jima ni do vse evforije? Na zmago nista ciljala. Želela pa sta svojo glasbo predstaviti širšemu občinstvu.

Če jima je bila Evrovizija odveč, bi lahko svoje mesto prepustila komu drugemu. Zakaj? Zakaj bi svojo zmago, ki pač ni okrancljana z vso bleščično evforijo, moral prepustiti nekomu, ki bo na odru zmogel lasersko streljanje in klasično paradni šov program?

Jah, no. Na »naš račun« sta potovala v Tel Aviv. Hm. Kaj vse si ljudje še privoščijo/privoščimo na »naš račun«? Politiko, podjetništvo, medije, ekonomijo in ekološke katastrofe. Če jih na hitro in brez nekega pametnega sortiranja namečem par.

In zakaj je tako narobe, če si iskren in priznaš? Da te novinarska vprašanja in vsa tuja pričakovanja spravljajo v anksioznost, da doživljaš ves ta svet kot malenkost »poblaznelega« in da bi rad sicer bil del njega, kot glasbeni ustvarjalec, umetnik, a ne performer ustaljenih in pričakovanih kalupov in kopit.

Ne tlačite me v korzet. In pusti me v second hand puloverju in v hlačah brez pasu.

Tako navijamo za vso to novo najdeno bodi kar si miselnost, jo lepimo na dogodke, produkte, oblačila, jo celo skušamo živeti, a se tudi tu zdi, da gre velikokrat le za poceni floskulo. Ker biti, kar si, je zdaj in. To je kul in trendi.

Biti manj in bolj potihem v vsej tej prenasičenosti.

Kot plakat za koncert Carrerasa v Cankarjevem domu, ki se mi še zdaj zdi ena lepših in izčiščenih napovedi dogodka. Siv, uglajen gospod na škrlatnem ozadju. Tako hrustljavo, čisto, nepretenciozno. Klasično se mi je zdelo.

Za trenutek sem se znašla celo ob pomisleku, oh kako je bilo nekoč fino. Objela me je nostalgija, kot da so časi brez kričečih rumeno-rdečih debelofontnih napisov, popustov, nagih zadnjic, razgaljenih oprsij in drugih šokantnih prebrisanih programskih misli in vizualnih podob – že stoletja daleč.

Kdaj se mi zdi neverjeten ves ta svet. Lepo bivam v njem, v svojem bolj intimnem prizorišču, a pogled od daleč, ki zajema več in širše – zna biti tudi zame strašljiv.

Strašljivi s(m)o predvsem ljudje.

Ki namesto da bi želeli prekrojiti svet tam, kjer bi ga najbolj veljalo, z izvijačem vijake zategujemo tam, kjer bi lahko dopustili nekaj prav te nezategnjene svobode.

Nič ni prav in sami po sebi pljuvamo. Ko in če se le da.

Na povabilo slovenskega predstavništva odpotujem s slovensko delegacijo novinarjev in ustvarjalcev spletnih vsebin v Bruselj, da bi bolje spoznali delovanje Evropske unije in ponesli glas dalje, naprej med svoja občinstva. Vrnemo se žutoštampno pocahnani in označeni z žonglerji. Ha!

Po evropskih volitvah, ki se jih potem tako ali tako ne udeleži »več kot 5«, pa potem doma v spletni predalnik in twitter kontejner na primer Manci Renko pišemo, da eto, ga je popušila. In nič ne bo s kaviarjem in evropskim kokainom. Ha!

Res, bravo.

Zaradi mnenj drugih se ne velja sekirati. A kaj ko je kdaj težko ostati brezbrižen, ko pa svet vse tako zelo briga. In kako brezveze je, da smo v resnici brezbrižni do sveta prav tam, ko bi nas najbolj moralo. Brigati.

Medtem ko na Vzhodu divjajo krvave vojne, ko izčrpavamo planet in drug drugega, nam nemudoma uspe zbrati milijarde za obnovo Notre-Dame. Ha!

Ker takrat celo Salma Hayek baje po telefonu kliče moža in mu sugerira, koliko denarja naj donira. In naj donira več kot tisti drugi, še doda. Da se bo vedelo, kdo je tu številka ena.

Verjetno zna biti namreč enkrat nekje na obnovljenem monumentu plaketa pozlačenih črk, ki bodo pisale večno slavo tistim, ki so v pol ure našli 700 milijonov in tako čez noč poskrbeli za celotno restavracijo tega zgodovinskega monumenta. Ha!

In, ja. Na matere in otroke iz Sirije in ohranjene pragozdove se verjetno bolj težko podpišeš.

Zato razumem Zalo in Gašperja. Ker je tako, kot sta onadva na ven, meni osebno velikokrat na noter. V premolku in opazovanju. In velikokrat se zalotim, da bi tudi sama najraje kdaj šla delat v knjižnico. Da bi drugim lahko govorila, naj bodo tiho.

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi