Poljub, Ula: To mi je prineslo razgaljeno fotografiranje za Playboy

Na jedilno mizo v kuhinji zlagam oblačila, iz omare vlečem potovalko, v glavi iz predalov in s polic vse tiste kose, ki se najmanj zažulijo v telo. Ohlapna trenirka, ta kratke ali nepatentirane nogavičke, tri brezšivne obleke za vreči čez, en svilen kopalni plašč, za se zaviti. Ker bo toplo. Ker gremo »na morje«.

Pa sem? Sem zares pripravljena?

Mini stisk v želodcu.

Ponoči sanjam, da v živo ponovno povezujem enega domačih največjih glasbenih izborov, nimam pa ne obleke ne teksta. Rdeče številke sekund do začetka se odštevajo, nekje sem našla neki zlato zelen prosojen enodelni kombinezon. Ne vem koliko natisnjenih papirjev teksta imam v rokah, kompletno so se pomešali med seboj. Še nekaj vdihov in kmalu bom torej na očeh vseh popolnoma nepripravljena.

Podzavest in notranja preizpraševanja.

Zjutraj vstanem zelo zgodaj, pobrijem si vse okončine in najintimnejše predele, namazilim se z mlekom za telo, pofenam lase, zadrgnem potovalko in se odpeljem, v prvo in najverjetneje edino tovrstno pustolovščino.

To je zdaj to. Pa ima vse to sploh smisel, Ula?

Aleš Bravničar, Playboy Special, jaz in moje golo telo.

Gre za premagati sebe? Ali se pokloniti lastnemu telesu?

Jaz načeloma težav z goloto nimam, tja do topless in ritka kadriranja. Soočiti se s kompletno lastno pa je čisto druga zgodba. Obenem se še spraševati o tem, kako se bodo z njo srečali drugi, in tem, kako vse se v vseh teh različnih kontekstih, jutranjih zmrzavicah in plažnih prepihih, ponevihtnem nebu, prvomajskih plohah in mimoidočih Italijanih v puhovkah obnaša in odziva tvoje telo.

Pazili smo, da smo našli kotičke, kjer nismo privabljali radovednih pogledov, predvsem pa smo pazili, da z goloto nismo pretresali mirnih dni italijanskih obalnih mestec, kjer bi vsak izmed njih lahko bila nedelja. Pazili smo, da so lahko družine v miru po plaži brskale za školjkami in da so čezmejne babice in dedki brez negodovanja ali pretresov lahko sprehajali kužke in pili kapučino.

Na neki način se mi zdi, da sem privolila tudi zato, ker je zdaj za vse to edini pravi trenutek. In najverjetneje tudi zadnja priložnost. Aleš se od ustvarjanja vsakomesečnih Playboyevih zgodb namreč poslavlja. 10 let in več kot 40 seksi pictorialov bo zabeležil v čisto posebni Playboy Special različici, ki bo na dnevniški način pregledala in zaobjela to dekado. Dela, deklet, raznovrstne golote, estetike, prizorišč in podob. Karakterjev in zakulisnih zgodb. Presežkov, dvomov, kislic, radosti in izzivov.

In potem kot zadnja ever – jaz, Uli. Tudi na naslovnici. Čast in izziv. Dvom in suvereno kimanje. Ja, sprejmem.

Tudi zame je namreč zdaj končno prišel čas, da en delček sebe, tako v prispodobi – zaprem in zaključim. In s tem časom so se zgodili še ti štirje dnevi, ki ne bi mogli lepše spisati tega »slovesa« – svoboda in samosprejetje.

Srednje mehko obdobje je za mano. Srednje prijaznih 365 dni. Vsaj kar se menjavanja notranjih in emotivnih stanj tiče. Vse mogoče stvari so se končale. Celo večna prijateljstva in forever ljubezni.

Spremenila sem se. Nisem le sonce in nasmeh. Težka sem. Občutljiva. Žalostna in ranljiva.

Kam so zdaj izpuhteli vsa ta moja brezbrižna narava, nasmeh na prvo žogo in vsa ta iskrivost? In kje se je zataknila ta večno neusahljiva energija?

Zato je bil morda nekako figurativno še zadnji korak do lastne svobode prav ta, da spustim vso kontrolo.

Da odmislim feedbacke.

Da skoraj 4 dni gledam in vidim svoje telo iz vseh možnih kotov. In se srečujem sama s svojo telesno obliko na kar nekaj ne tako popolnoma uspešnih fotografijah, ki jim Aleš ljubkovalno reče skice, zapiski. Kaj so ti zavihki tukaj pri trebuhu in kaj je ta vdolbina na levi ritnici? Izhodišča in temelji za finalno podobo in češnjo na smetani. Baje.

Prišel je čas, da sprejmem svojih 57 kg, ki jih prav tako nosim prvič v življenju. Da pri 35 objamem še en nov celulitni obroček, da rečem hvala, Dobra vila, za vse burgerje, in si mislim ja, briga me, še kakšnega bom. Kaj. Fini so mi.

Da se prepustim Alešu, ki za goloto pravi, da je awkward, štorasta, nebogljena, sramežljiva in vase zaprta ... le prvih 30 sekund. In ima prav.

Da neham pritiskati nase z željo, da bi bila vsaka fotka na koncu skrajno artistično umetniško delo in poklon ne vem recimo Helmutu Newtonu in njegovi samostojni suvereni črno-beli ženski.

Da sprejmem, da kakor daleč bi že hotela pobegniti od sebe, kolikor popolno si nameravam zastaviti lastni mood board in estetska pričakovanja – se bom slej ko prej s seboj spet srečala. Ne gre za neimenovano črno-belo žensko.

Ti si. Ula. In sama sebi se težko izmakneš.

Vse to, kar smo pofotografirali – sem zares jaz, razmišljam zdaj nazaj doma. Z rahlim muskelfiberjem v stegnih, rahlo nategnjeno mišico od Cosmo »trebuh noter, koleno naravnost, rit in prsi ven« poze. Da, sem tudi to. Romantično krhka, izgubljena v jutranji meglici hladne italijanske vile.

Da sem. Brezskrbna in happy go lucky. Da si z vso pravico lahko mislim, veš kaj: »It's my life,« čeprav sem bila nazadnje popolnoma neobremenjena in tako preprosto napaljena na življenje tam pri 17.

Da si počasi vrnem ta feeling, ki ga v popolnosti že dolgo nisem imela – ta občutek te preproste goloritne sreče. Že kar nekaj časa nisem le v »samo gremo, naprej in proti vsemu« pogonu – z leti se mi zdi, da bolj ko življenje spoznaš, bolj s strahospoštovanjem pričakuješ, kaj ti vse zna še naložiti.

Pri 17 sem samo komaj čakala, kaj prinaša naslednji dan. Imela sem jajca, bila sem brezskrbno pogumna, suverena in iskriva. Kar kdaj pogrešam, in včasih s silo razpihujem oblake, ki se mi znajo nagnezditi nad glavo.

In prav to svobodo mi je prineslo razgaljeno fotografiranje. Da objamem svoje telo in da objamem svoj notranji svet.

Da si, ko mi manjka ostrine, malo povečam lasni volumen, podebelim črtalo na očeh in okrog vratu zapnem težko srebrno verižico. Da se prepustim tudi naravi, ki se v paleti sončnega zahoda razliva nad San Marinom in izrisuje pravljični svet neke bolj oddaljene azijske države.

Da plezam v hrib, na trdnjavo in kamniti stolp še pred sončnim vhodom, kjer nebo zažari šele dobro uro po tem, ko se golega hrbta naslanjam na stoletja zgodovine.

Postanem tudi opazovalec življenja, ki na mestu le stoji in čaka, spoštljivo do vse te pompoznosti življenja, ki me je do sedaj večkrat znalo presenetiti, spotakniti, me stresti na tla in me razorožiti v vseh pričakovanjih in bolečini. Ogrnjena sem v prozoren dežni plašč, ki figurativno predstavlja moj življenjski mini ščit, ki sicer dovoljuje, da me preberejo tisti, ki si tega želijo in to zmorejo, sicer pa brani in odbija, čuva moje jedro, mojo seksualnost, materinskost, mojo plodnost, moje telo.

Priznam, ja. Grozen je ta strah, biti z luliko naprej in to, kar si. Slečen pred svetom. Pred objektivom. Pred drobnogledom, kjer je najostrejši tvoj lastni.

Čisto zares pa se mi je zgodil poklon. Poklon sebi. Poljub Uli od Ule – v zahvalo za vse korake, ki so jih prehodile nožice, v zahvalo za vse strasti, ki jih nosim v prsih, v poklon vsej iskrivosti, ki se mi je uspela zapisati v nasmeh, v objem 17-letni pogumnici, ki bi golorita brezskrbno iskala svojo nadaljnjo izpolnitev.

Predvsem pa poklon vsem ženskam – divjim, sestavljenim, zbranim, zdravim, uspešnim, čvrstim, samozavestnim in pomirjenim.

In poklon tisti, ki bi rada bila.


Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Tina Modlic

Ula

Ula

Ula

Ula