Poljub, Ula: Če bi bila v tem trenutku spet stara 18 let ...

Zbudim se v isto jutro, se zdi. In preštejem.

Črno-bele misli. Odstotek sonca. Čudne sanje. Koščke čokolade od včeraj, zaradi katerih mi je zdaj v želodcu malo težko. Odstavke v knjigi, če so ponoči napredovali kaj sami. Niso. Stopnjo neke volje in koliko to “nekaj” sploh je. Razmerje med pomembnimi in nepomembnimi opravki in nalogami. Danes. Rezine toasta in žlice medu. Še na voljo. Vse nenapisane lastne in prebrane tuje. Frustre. Težave. Morda res norosti.

Nekaj čez stoti dan lockdowna smo.

Žal mi je, da marca nisem začela pisati dnevnika. Da bi po vsem tem lahko konkretneje izračunala svoje kapacitete in utrujenosti. Razlike. Novosti.

Da bi beležila lastne spodbude in teme in se jih ne zgolj spominjala. Da bi vedela točen datum in uro večera, ko sem na desnem boku, proč od vhodnih vrat, na kavču, z glavo, nosom, očmi in realnostjo naokrog, potopljena med blazine, (ne)plačane položnice, nedokončane knjige in plišaste igrače, za hip, dva, tri razmišljala, kako bi bilo, če bi nam vsem “na tri” nekdo ugasnil luč, prerezal kable.

Če bi se lahko vdali. Če bi lahko šli rezonirat na en drug nivo. Če bi vsi po vseh teh svojih kavčih pustili ta svoja človeška življenja in telesa. In skušali zaceliti ranjenega duha. Ne vem kam. Ne kako. Nekam. Drugam.

Ena. Dva. Tri.

Nič. Nič se ne zgodi.

Žal mi je, da marca nisem začela pisati dnevnika. Da bi imela datumsko, dnevniško zabeležene obenem tudi vse politične in strokovne presežne izjave. Čeprav morda vse to ne bi bilo najbolj pametno.

V rokah bi verjetno držala Hitri vodič k primitivizmu in dekonstrukciji morale. Pa vseh ljubezni, človeškosti. Kratka in efektivna - Navodila za (samo)uničenje, torej. 

Ne boli, da smo, kjer smo. Virus je. Pandemija je. Jeba je. Dejstvo.

A tako kot nekako v osnovi vseh ljubezenskih, prijateljskih ali družinskih prepirov, je bolj kot vsebina, NAČIN vedno tisti, ki razratrakira, vzame zrak in pljuča, v grlo zaveže cmok, besede zmendra in stlači tja nekam v želodec in po licih spusti solze.

Ne boli kaj, temveč kako.

Način, dame in gospodje. Nivo. Nekaj takta. Kulture. Finese. Retoričnih sposobnosti, če že. Politike in politikantstva. Dajte vsaj fejkat. Za imidž.

Wishful thinking, Ula. In absurd.

Ker dobro jutro vedno začini kakšna lepa gesta. Kot na primer imenovanje novega generalnega direktorja RTV, Andreja Graha Whatmougha, ki ga premier družbenoomrežno označi dobesedno za “novo metlo” javnega zavoda, ker nesnago je vendarle nekako treba počistiti. Magari na silo. In je tistim, ki preveč sprašujejo, treba rezervirati in zagotoviti psihiatrično pomoč. Ali pa jim ponuditi vsaj rezervacijo v instituciji v Avstriji. A ne, Luka? A ne, Miha?

In tako se zdi, da se zdaj mi, morda celo bolj vešči “načina”, borimo proti vsesplošnim čistkam tistih, ki jim motimo cilj in njihovo vsebino.

Z blokcem in kulijem na kolenih zapisujem imena tistih, ki bi še lahko slišali in razumeli. In jih nagovarjam z vnaprej napisanimi stavki, da bi ja jaz in oni našli zdaj ta pravi ton, mesto in sporočilnost.

Ker se najverjetneje zaključuje tudi ena najbolj srčnih zgodb, ki se nam je zgodila v Šiški. Ker je bil odmik v lastno ustvarjalno skupnost in ekipo še edino, kar nam je dajalo tako profesionalni kot osebnostni smisel. Ker verjetno v Šiški ne bo več našega zapika, kamor smo hodili delat, pisat, vračat nazaj, glasbi, umetnosti, kulturi, kjer smo z ekipo edinega hand made slovenskega zvočnega sistema vzpostavili predvsem sistem naših potencialov in srca.

Hvala, Boris.

In, ker, telefon samo še ponavlja ... -  “Gospodična, kot pravim – ni interesa.”

In medtem ko preštevam zdaj še tiste štiri preostale možnosti, kje čez noč skorajda poiskati prostor, v katerega lahko spet naselimo svoje talente, zvoni telefon.

In na drugi strani vem, da je nekdo, še mlajši od mene, vsaj za polovico, a prav tako z blokcem in kulijem in vnaprej napisanimi stavki s pravim tonom in sporočilnostjo. Za njega sem gospa in na Vi, kar me dokončno sezuje iz najstniških superg in me oplemeniti spet z mislijo, da vendarle lahko ... spremenimo kaj.

Če se slišimo, razumemo in podpremo. In oblikujemo argumente ter stališča.

Čeprav njihove stiske niso moje in si ne delimo ne prostora ne potreb ne več želja.

Vse, česar si želijo oni, je, da bi lahko šli nazaj v šolo. Ali pa, da bi lahko vzpostavili vsaj kakovosten dialog.

Gibanje Zahtevamo šolo v svoji pobudi zapiše: “Vrnitve si želimo iz številnih razlogov; šola na daljavo negativno vpliva na psihofizični razvoj posameznika, povečujejo se socialne razlike, priča smo porastu duševnih stisk, anksioznosti in depresije, naše znanje in socializacija pešata. Argumentov je ogromno, dokazi, ki pričajo o nujnosti ukrepanja, pa so zgovorni in govorijo sami zase.”

Ker šola na daljavo je nekaj, a ni dovolj. Ker prav tako (športni) treningi po Zoomu, žal niso isto, kot osebna interakcija in delo. Ker se odnosi do česarkoli dogajajo predvsem, ko smo. Skupaj.

Če bi bila v tem trenutku spet stara 18 let, bi si neskončno želela. Končati gimnazijsko etapo. Opraviti t.i. zrelostni izpit in “zajahati” odraslo življenje.

Pogrešala bi stik v živo, interakcije v razredu, mala spogledovanja, pošiljanje listkov med francoščino, mantarnje “ne mene, ne mene” pred ustnim spraševanjem matematike in geografije. Pogrešala bi nepredvidene situacije, ustvarjanje spominov, bližine in preizkušnje, strogih, a motivacije in spodbude polnih pogledov profesorjev “Dajte, no, Furlan”.

Tudi te, ta gimnazijske, so me namreč zagotovo oblikovale in zgnetle v to, kar sem. In kasneje na faksu.

Pa v osnovni šoli, ko sta se zgodili gripa ali angina in ti je zmanjkal en teden druženja s sošolkami in sošolci. Kar je kdaj privedlo tudi do tega, da si po nekem čudežnem naključju nenadoma in nepričakovano zgrmel dol po hierarhični lestvici prijateljstev in odnosov. In si medtem, ko si nič hudega sluteč doma prepisovala zapiske kemije, postala lahko za nekaj tednov tudi osovraženec številka ena.

Bolezen. Socialna smrt.

Pa je bilo treba zgurat in se pogovoriti in se naučiti. O sebi in o odnosih in o nestanovitnostih, igricah in prizadetih čustvih.

Da so mali osovraženci zdaj tisti, ki si želijo izboljšati kakovost lastnega izobraževanja, govori tudi malo dejstvo, da se mi v telefon in inbox, takoj po delitvi njihovega profila in iniciative “Zahtevamo šolo” na Instagramu, nalepi sporočilo: “Veš, kdo so po navadi tisti, ki hočejo nazaj v šolo? Takšni, ki hodijo po šoli na pikanje z iglami in snifanje marihuane”.

Kar me predvsem samo vrže na tla in nasmeje. “O boh pomagi, kam smo prišli”. In od kdaj se marihuano snifa?

Anyhow, kakorkoli.

Želim si, da bi počasi življenje postalo več kot sms, mail ali telefonski klic. Želim si, da bodo počasi sestanki, treningi in izobraževanja presedlali dol iz Zooma. Želim si, da politike ne bi več spremljala na Twitterju. Da bi se zmanjšal moj screen time, ki kdaj preseže 6 ur. Da ne bi vse moje delo lahko živelo le v digitalnih oblikah. Da bi videla nasmehe in bele zobe na ulici. Želim si, da bi - tako kot je rekla Mira Furlan – me pod hrvaškim borovcem poleti po hrbtu namazal z oljem. Me prijel za roko. In potem nič. Ker bi vedela, da tudi ljubezen brez besed, še je.

In želim si, da predvsem najmlajše generacije ne bi tekmovale v tem, kdo je zdaj tisti, ki je nosilec Whatsapp grupe, ima največ sledilcev in je skupini dal ime, ki je prejelo največ odobravanja in všečkov.

Želim si torej, da bi digitalni svet spet bil orodje, s katerim bi realnost in sebe šraufali na boljše. In ne edino še, kar nam ostane. 

Preberite še: Vrnitev k psihoterapiji je bila zame težka, a osvobajajoča (Piše Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Poljub, Ula: Za življenje vredno življenja