Poletno branje: Pod gladino (5. del)

Avtorica, ki je z romanom Dekle na vlaku prepričala 20 milijonov bralcev po svetu, je v težko pričakovanem novem psihološkem trilerju ustvarila podobo zadušljivega mesta z mračno preteklostjo in znova dokazala, da je odlična poznavalka človeških značajev.

Paula Hawkins: Pod gladino
Prevedla Danica Križman

Vse prejšne odlomke knjige najdete tukaj.

Jules

Skobacala sem se na noge z zmagoslavnim nasmehom, ker sem vedela – vsi se motijo, v resnici nisi umrla. In res si stala med vrati in revsknila, naj SE POBEREM iz tvoje sobe. Stara si šestnajst, sedemnajst let, držiš me za zapestje in mi zabadaš v kožo nalakirane nohte. Julia, VEN, sem rekla. Krava debela.

Smeh mi je zamrl, ker seveda nisi bila ti, pač pa tvoja hči, ki je skoraj do pike enaka kot ti v najstniških letih. Stala je med vrati z roko, uprto v bok. »Kaj se greš?« je znova vprašala.

»Oprosti,« sem rekla. »Jules sem. Ne poznava se, vendar sem tvoja teta.«

»Nisem vprašala, kdo si,« je rekla in me gledala, kakor da sem omejena. »Vprašala sem, kaj počneš. Kaj iščeš?« S pogledom je ošinila vrata v kopalnico. Preden sem lahko odgovorila, je navrgla: »Policija je spodaj.« Visokostno je odstopicala po hodniku na tistih dolgih nogah in tleskala z japonkami po ploščicah.

Pohitela sem za njo.

»Lena,« sem rekla in jo prijela za komolec. Odsunila me je, kot da sem jo oparila, in me srepo pogledala. »Oprosti.« Spustila je pogled in si s prsti masirala mesto, kjer sem se je dotaknila. Na nohtih je imela ostanke modrega laka, da so bile konice prstov videti kot pri mrliču. Pokimala je, ne da bi me pogledala v oči. »Policisti hočejo govoriti s tabo,« je rekla. Ni bila takšna, kot sem pričakovala. Menda sem si predstavljala otroka, ki je ves iz sebe in obupano išče tolažbo. Ampak seveda ni bila dete, stara je bila petnajst let in skoraj odrasla. Kar pa zadeva tolažbo – nič ni kazalo, da bi jo potrebovala, vsaj od mene ne. Navsezadnje je bila tvoja hči. Preiskovalca sta čakala v kuhinji, stala sta pri mizi in strmela proti mostu. Visok možak s črno-belimi ščetinami na licih, ob njem pa ženska, za glavo manjša od njega. Moški je stopil k meni z iztegnjeno roko in mi bledo sive oči uperil naravnost v obraz. »Višji inšpektor Sean Townsend,« je rekel. Ko sem mu segla v roko, sem začutila, da se mu rahlo trese. Njegova dlan je bila hladna in papirnata, kakor koža veliko starejšega človeka. »Moje sožalje ob izgubi.« Nenavadne besede. Izrekali so jih že včeraj, ko so mi prišli povedat. Skoraj bi jih zrecitirala še Leni, ampak tokrat so me zmotile. Izguba. Na jeziku sem že imela, da se Nel ni izgubila. Nemogoče. Ne poznate je in ne veste, česa je zmožna. Inšpektor Townsend mi je gledal v obraz in čakal, da bom kaj rekla. Sklanjal se je nadme, suh in oster, kakor da me lahko ureže, če se mu preveč približam. Potem sem dojela, da me opazuje tudi ženska, z obrazom, ki je bilo poosebljeno sočutje. »Kriminalistka Erin Morgan,« je rekla. »Moje sožalje.« Imela je olivno polt, temne oči in vranje črne lase, ki so vlekli na modro. Počesala si jih je nazaj z obraza, vendar so ji na sencih in za ušesi uhajali v skuštrane kodrčke.

»Vaša zveza s policijo bo kriminalistka Morganova,« je rekel inšpektor Townsend. »Obveščala vas bo o poteku preiskave.«

»Mar bo preiskava?« sem bedasto vprašala. Ženska je pokimala, se nasmehnila in mi pomignila, naj sedem za mizo. Ubogala sem. Sedla sta mi naproti. Inšpektor je pobesil pogled in se z desnico sunkovito podrgnil po levem zapestju; enkrat, dvakrat, trikrat. Morganova je spregovorila prva. Njen mirni, tolažeči glas se ni ujemal z besedami. »Truplo vaše sestre je v reki opazil moški, ki je včeraj navsezgodaj sprehajal psa,« je rekla. Imela je londonski naglas, glas pa rahel kot dim. »Začetna preiskava kaže, da je bila v vodi šele nekaj ur.« Poškilila je k inšpektorju in potem spet k meni. »Bila je povsem oblečena in njene poškodbe ustrezajo padcu s pečine nad tolmunom.« »Mislite, da je padla?« sem vprašala. Od preiskovalcev sem pogledala k Leni, ki je pricapljala za mano in se je zdaj naslanjala na pult na drugi strani kuhinje. Bila je bosa, v črnih pajkicah, siva majica ji je visela prek koščenih ključnic in drobnih, brstečih prsi. Ni se zmenila za nas, kakor da je to nekaj normalnega, banalnega, kar se tu dogaja vsak dan. V desnici je držala mobilnik in tipkala s palcem, z levo roko pa se je tesno objemala čez život. Njena laket ni bila debelejša od mojega zapestja. Imela je široka, kujava usta, temne obrvi, pa motno plave lase, ki so ji padali čez obraz. Najbrž je začutila, da jo opazujem, ker me je pogledala in kljubovalno izbuljila oči. Takoj sem se ozrla proč. »Ti menda ne misliš, da je padla, a ne?« je prezirljivo rekla. »Upam, da si vsaj toliko pametna.«

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga