Petra Greiner: Ni me sram priznati, da nisem materinski tip

Ustanoviteljica Zavoda 13, fizioterapevtka in vaditeljica pilatesa Petra Greiner pravi, da je umetnost sprejeti samega sebe. Njej je pri tem v veliki meri pomagala psihoterapija, zato ne čuti več potrebe po tem, da drugim pojasnjuje svoje odločitve, obenem pa je v sebi našla notranji mir, po katerem je v mladosti hrepenela.

Pred kratkim ste praznovali 43. rojstni dan. Kako ste ga proslavili?

Krasno. S prijatelji sem bila v Goriških Brdih, uživala sem v naravi in pila dobro vino. Ne potrebujem veliko, da bi bila srečna. Ni mi treba odpotovati na drug konec sveta, da bi doživela nekaj nepozabnega, zame je pomembneje, da sem obdana s pristnimi prijatelji.

Katere lastnosti najbolj cenite pri njih?

Da se ob njih počutim varno in sprejeto. Da imajo, tako kot jaz, radi preproste užitke v življenju. Da se lahko nanje zanesem. Predvsem pa, da sprejemajo mojo neklasično in neukročeno naravo. (smeh)

Nekatere ženske se po štiridesetem letu počutijo bolje v svoji koži kot pri dvajsetih, ker so bolj samozavestne. Je to značilno tudi za vas?

Da, vedno bolje se počutim, zato ne bi zavrtela časa nazaj -  všeč mi je, da sem bolj samozavestna in umirjena. Prej sem čutila potrebo, da ljudem razlagam, zakaj se ne strinjam z njimi, sedaj pa se s tem ne obremenjujem več in to mi ugaja. Utrujalo me je tudi to, da sem se toliko časa ukvarjala s sprejemanjem same sebe. Za sabo imam nekaj manj kot deset let obiskovanja psihologinje, od tega tri leta res intenzivnega dela preko psihoterapije. Seveda sem po zaslugi tega veliko stvari spremenila, vendar je največja umetnost sprejeti samega sebe.

Še vedno obiskujete psihoterapijo?

Ne, zaključila sem jo pred epidemijo koronavirusa, saj je psihoterapevtka ocenila, da je pravi čas za to. Šest mesecev sem se pripravljala na zaključek psihoterapevtskega procesa. V tem obdobju sem se spraševala, kako bom zmogla živeti brez psihoterapije, saj je bila zame neke vrste bergla. Obenem pa se mi je zdelo, da nimam ničesar več za povedati, zato sem domnevala, da bodo zadnje ure sproščene, a sem se motila. Očitno je moja podzavest želela predelati še nekaj stvari pred zaključkom.

Pred nekaj meseci, ko ste bili gostja v oddaji Zvezdane Mlakar, ste se spraševali, kdo ste brez vaše hčerke Sofije. Ste že odkrili odgovor na to vprašanje?

Da, in pri tem mi je pomagal pilates. Že 17 let namreč vodim pilates na eni izmed osnovnih šol v Mariboru za ženske, ki so mi v času epidemije koronavirusa predlagale, da bi nadaljevale z vadbo preko spleta. Sprva sem se temu upirala, a pozneje sem odkrila, da je to odlična ideja. Preden sem vodila vadbo preko spleta sem imela največ 15 udeleženk, potem pa jih je bilo 85 iz cele Slovenije in število iz meseca v mesec raste. Pilates mi je zelo koristil, saj sem tako imela neko dejavnost dvakrat na teden. Med vadbo sem pozabila na žalost, zato sem se bolje počutila.

Če odpreš svoje srce, odpreš vrata ljubezni.

Zakaj vas je pilates navdušil?

Po izobrazbi sem fizioterapevtka in na začetku svoje poklicne poti sem iskala nekaj, s čimer bi ženskam, ki so obiskovale fizioterapijo, pomagala preprečiti bolečine, s katerimi so se spopadale. Ko sem se odločila, da bom vodila pilates, je bilo zame najbolj pomembno, da se ženske med mojo vadbo dobro počutijo. Nekatere so se namreč obremenjevale s tem, da morajo priti lepo oblečene na vadbo, da morajo imeti lepo postavo, predznanje in dobro telesno kondicijo, ker se nočejo osmešiti. Zame pa je bilo ključno, da delajo toliko, kolikor zmorejo in da so sproščene. Veliko mi pomenijo njihovi odzivi. Nekatere mi povejo, da se sedaj bolje počutijo, da jih hrbtenica ne boli več, da imajo lepo, vzravnano držo in se jim postava oblikuje tako, kot so si vedno želele.

Kako pa motivirate tiste ženske, ki bi že po prvi vadbi najraje obupale?

Motiviram jih tako, da jih opozorim na pozitivne posledice redne vadbe. Toda moja vadba pilatesa ni za vsakogar, zato vsako žensko, ki jo zanima, povabim, da se je poskusno in brezplačno udeleži, nato pa naj  sama presodi, če ji ustreza. Nekatere imajo namreč raje bolj intenzivno vadbo. Moj mož mi je nedavno rekel, da se ženske rade med telesno aktivnostjo potijo, zato naj ne izvajam vaj, ki so primerne le za upokojenke (smeh).

Svojo vadbo sem poimenovala pilates terapija, ker vključujem tudi elastične trakove, uteži za roke in terapevtsko žogo. Veliko vaj, ki jih vključim v vadbo, sem uporabljala kot fizioterapevtka. Vsaki udeleženki pa prepustim, da se sama odloči, s koliko ponovitev bo denimo sprva pričela, saj vsaka ve zase, koliko zmore.

Se trenutno preživljate s pilatesom?

Da, čeprav si nisem mislila, da bom znala poskrbeti zase bolje kot je zame poskrbela država po Sofijinem rojstvu, saj sem zadnjih deset let prejemala nadomestilo za izgubljeni dohodek, ki pripada staršem otrok s posebnimi potrebami. Toda odkar sem ustanovila svoj s.p., sem zelo zadovoljna. Januarja sem nekoliko dvignila ceno pilates terapije, saj sem pred tem za dve vadbi na teden zaračunala 20 EUR mesečno. Sedaj od tega živim in kot samostojna podjetnica moram plačevati prispevke, zato sem svoje storitve tudi sama začela bolj ceniti. 85 % mojih prihodkov predstavlja pilates, preostali del pa zaslužim z urejanjem družbenih omrežij za ljudi, s katerimi se dobro razumem in s pisanjem tekstov.

Svoji hčerki večkrat rečem, da nisem bankomat.

 Vam veliko pomeni finančna neodvisnost?

To je ključno. Ko nimaš veliko denarja, se naučiš biti hvaležen za tisto, kar imaš, zato sem resnično cenila tistih 570 EUR, ki sem jih prejemala s strani države. Dobro je, da sem se naučila biti skromna in da sem znala preživeti tudi v težjih okoliščinah. Z možem sva se odrekla marsičemu, da sva lahko odplačala kredit za stanovanje in mislim, da naju je to povezalo, čeprav so nekateri mislili, da si marsikaj privoščiva in da nama ni treba skrbeti zaradi denarja.

Vas je to prizadelo?

Niti ne, ker midva veva, kako živiva. Več let nisva šla na dopust in vozila sva zelo star avto. Nič nama ni bilo podarjeno, zato sva si morala vse sama ustvariti. To ne pomeni, da zavidam ljudem, ki so jim starši pomagali, ker se mi to zdi lepo, vendar je bilo pri nama drugače. Morala sva se boriti in odrekati, kar se mi zdi dobro, sicer ne bi znala vsega, kar imava, tako zelo ceniti.

Skušate skromnost privzgojiti tudi hčerki in sinu?

Da. Svoji hčerki večkrat rečem, da nisem bankomat. Pomembno mi je, da se moja otroka zavedata, da ne moreta dobiti vsega. Kadar gre sin z mano v trgovino, me vedno prosi, naj mu nekaj kupim, zato sem mu pred časom rekla, naj vzame zraven svojo denarnico s prihranki. Nedavno si je kupil neko plastično igračo, ki jo je v dveh dneh uničil in ker jo je kupil s svojimi prihranki, mu je bilo zelo žal, ko je odkril, da je tako zapravil šest evrov. Prav se mi zdi, da otroku ne kupiš vsega, čeprav si včasih želiš, da bi mu lahko podaril vse.

Na začetku pogovora ste omenili, da ne bi želeli zavrteti časa nazaj in biti mlajši. Po čem ste v mladosti najbolj hrepeneli?

Hrepenela sem po notranjem miru, ki ga čutim sedaj. Veliko mi pomeni, da imam topel dom, za kar sem hvaležna svojemu možu, ki v naši družini skrbi za naše ognjišče, medtem ko sem jaz predstavnica za stike z javnostmi (smeh). Potrebujem bazo, ki mi daje občutek varnosti in tudi rutino, ki se mi zdi ključna ne le pri žalovanju, ampak tudi v drugih stresnih situacijah. Zato mi ni bilo težko v času samoizolacije, saj sem se po Sofijini zaslugi navadila preživeti veliko časa doma. Sofija nas je naučila, da ne potrebuješ veliko za dobro življenje. Kljub temu pa sva si z možem znala privoščiti krajše oddihe. 

Po določenih letih zakona ti preostaneta le dve možnosti – da nehata spreminjati drug drugega in se sprejmeta ali pa se razideta.

Vama je to pomagalo ohraniti zakon?

Zagotovo, čeprav nisva načrtno odšla nekam le zato, da bi rešila najin zakon. Veliko mi je pomenilo, da sva si vzela čas le za naju. Ni me sram priznati, da nisem materinski tip, zato znam uživati v trenutkih, ko sva z možem sama in jih posledično zelo cenim.

Ste bili od nekdaj tako iskreni ali je k temu pripomogla psihoterapija?

Mislim, da je na to vplivala predvsem Sofija, medtem ko mi je psihoterapija pomagala pri prepoznavanju in izražanju svojih strahov. Zanimivo je, da sem najprej hodila k psihoterapevtki zaradi Sofije, potem se je vse vrtelo okoli mojega zakona, sčasoma pa sem začela govoriti le o sebi – kar je ključno, saj sem psihoterapijo obiskovala predvsem zaradi sebe.

Z možem sva nekaj mesecev obiskovala družinsko terapijo, vendar v nekem trenutku v tem nisva več videla smisla. Toda zapomnila sva si, da ti po določenih letih zakona preostaneta le dve možnosti – da nehata spreminjati drug drugega in se sprejmeta ali pa se razideta. Midva sva izbrala prvo možnost, kar pomeni, da sva sprejela drug drugega in se zavedava, da nekaterih stvari pri partnerju ne moreš spremeniti.

Menda ste se zelo bali ločitve. Zakaj?

Ločitev je še vedno tabu, podobno kot materinstvo, ki se idealizira. Partnerska zveza je pogosto predstavljena kot nekaj, kar nas mora osrečevati, a to lahko čutimo kot pritisk, zato sama ne predstavljam svojega zakona kot idealnega. Marsikdo namreč ob fotografijah 'popolnih' parov misli, da je z njihovo zvezo nekaj narobe, zato sama nočem dajati ljudem lažnega vtisa o mojem zakonu.

Če se vrnem na vaše vprašanje, sem ločitev doživljala kot neuspeh. Spraševala sem se, kako bom zmogla živeti sama s tremi otroki. Toda, ko sva se z možem nazadnje o tem pogovarjala, sem odkrila, da resnično ne čutim želje in potrebe, da bi se ločila. Če pa bi se ločila, bi bilo zame najtežje ohranjanje stikov zaradi otrok. Kajti zame je značilno, da prekinem stike, če se nek odnos zaključi. A v tem primeru to ne bi bilo možno zaradi otrok in to bi bil zame velik izziv. Kadar z nekom zaključim odnos, se ne oziram nazaj, če je bilo vse dorečeno.

Kako pa ravnate, kadar v odnosih ni bilo vse dorečeno?

Takšnih situacij ni bilo veliko, ker sem se z večino ljudi pozneje pogovorila. Zelo rada razčistim stvari v odnosih, a včasih to ni mogoče. V takšnih primerih napišem pismo, ki ga pošljem osebi, s katero sem imela težaven odnos, če pa to ni mogoče, pismo napišem zase. Ko ubesedim svoje občutke, sem mirna, saj si lahko rečem, da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči, da bi izboljšala odnos in da nič nisem naredila narobe. Psihoterapija mi je pomagala, da se znam pogovoriti sama s sabo, kar mi zelo koristi. Prav tako sem se naučila bolj razumsko doživljati neke situacije.

Sledite v življenju pogosteje razumu ali čustvom?

Sem bolj razumska oseba. Dolga leta sem ščitila svoje srce, da me ne bi kdo prizadel. Vendar se mi sedaj zdi dobro, da znam prisluhniti svojim čustvom, kar me je naučila Sofija. Ob njej in s pomočjo psihoterapije sem odkrila, da ne bom čutila ljubezni, če bom imela zaprto srce. Pred tem sem mislila, da bom s tem, ko odprem svoje srce dovzetna le za bolečino, a zdaj vem, da to ni res. Če odpreš svoje srce, odpreš vrata ljubezni.

Preberite še: Klara Širovnik: Nisem brezčutna, lahko bi mi očitali le slab smisel za humor

Morda vas zanima tudi: So se moji možgani skrčili ali pa jih je peroksid dokončno načel? (Piše Danaja Lorenčič)