O tem, zakaj sem v svojih tridesetih postala goreča privrženka in zagovornica poroke (Piše: Petra Cerar)

V svojem otroštvu in najstništvu nikdar nisem bila tipično dekletce, ki bi sanjalo o princu na belem konju. Nisem se vrtela pred ogledalom in nisem nosila čipkastih roza oblekic – temu primerno tudi na vrhuncu zasanjanega najstništva nisem imela pripravljenega scenarija za svojo poroko. Poročne obleke sem oblačila le barbikam, sama pa nikdar nisem bila del sanj o princesah – najbrž zato, ker nisem marala biti v središču pozornosti.

V času mojih staršev so se poročali sredi dvajsetih ali pa še prej, po tridesetem je dekletu pregovorno že tako ali tako »odpeljal vlak«. Ko sem bila sredi dvajsetih jaz, z diplomo, službo in vsem, kar sodi zraven, je bil duh časa povsem drugačen. Prevzela sem ga tudi sama – češ, poroka je samo papir, zakaj bi ga potrebovala. Ob pompoznih svatbah, a mnogih hitrih ločitvah znancev in prijateljev, je dvom in strah pred obljubo večne zvestobe celo naraščal. Bolj ali manj sem se iz lastne varnosti postavila na strah šaljivcev, ki so trdili nekaj v smislu: »Poroka je združenje dveh, da bi skupaj reševala težave. Logično, teh težav ne bi imela, če se ne bi združila.«

Pa vendar me je vsaka poroka, na kateri sem bila, ganila do solz. Nekaj je na slovesnem prihodu neveste, nekaj je na obredu in nekaj magičnega je na aplavzu po izmenjavi prstanov … nekaj je na nevestini obleki, šopku, torti in poročni koračnici. Je ritual in zaveza, ki je ob prisotnosti pristnih in globokih čustev, zagotovo dan ljubezni za par, njune sorodnike in prijatelje. Tisti dan še okrasje zgovorno priča o dogodku – vrtnice so že od nekaj simbol ljubezni in romantike, bršljan simbolizira veselje, zdravje in moč; spominčice pa mladost  - in še bi lahko naštevali. Impresivna je tudi simbolika poročnih prstanov, ki se nosijo na prstancu leve roke, saj so nekoč verjeli, da skozi omenjeni prst teče tako imenovana žila ljubezni, povezana s srcem.

Se je res toliko manj »zavezujoče« le preseliti z ljubljeno osebo na vrhuncu zaljubljenosti, biti skupaj, najeti skupni kredit, imeti družino?

In zakaj se ljudje ne poročajo tako množično, ko pa je vse tako lepo, praznično, blesteče, sijoče in krasno? Nekatere odvračajo stroški, priprava dogodka in vse sitnosti, povezane s tem. Drugi ne marajo pompa, spet tretji v tem ne vidijo posebnega socialnega in duhovnega pomena. Seveda ima za svojo odločitev vsak svoj povsem legitimen razlog, do katerega ima na srečo vso pravico in svobodo. In hkrati se poraja vprašanje, ali poroka zares kaj drastično spremeni. Ekonomsko nič kaj dosti, razen če je nekdo od zaljubljencev milijonar, drugi pa ne, če se lahko malo pošalim. Se je res toliko manj »zavezujoče« le preseliti z ljubljeno osebo na vrhuncu zaljubljenosti, biti skupaj, najeti skupni kredit, imeti družino? Pa vendarle je to toliko lažje storiti, kot stopiti pred matičarja.

Ko si rosno mlad, neizkušen, naiven, zaljubljen, navdušen nad življenjem in prihajaš iz čustveno zdravega okolja, se ti zdi, da ti nič ne more prekrižati načrtov, te postaviti na razpotje, odvrniti od ljubljene osebe, kaj šele, da bi bil kdaj lahko zapuščen in razočaran. Prav zato z mojega osebnega vidika danes poroko vidim kot točko preloma, pred katero se ustaviš, razmisliš in se vprašaš, do kam si za partnerja pripravljen iti. Čas prinese preizkušnje raznih vrst, pravo vprašanje pa je, ali si s to osebo želiš iti skozi prepreke, ali pa ti lastno ugodje pomeni več, se preprosto umakneš ali poiščeš kaj lažjega, vsaj za nekaj časa brezskrbnega. Ne gre za to, da bi pravljično verjela v brezpogojnost ljubezni, za katero pravijo, da jo tako ali tako lahko čuti le starš do svojega otroka, ampak za mero vzajemnega dajanja in sprejemanja. Nekaj v smislu – če eden pade, ga drugi pobere – in obratno. Gre za zavedanje, da sprejmeš partnerjev cel paket – mladost, privlačnost, lepoto, a nekoč (ne nujno šele v zrelih letih) tudi težave, bolezni, stiske.  

Smisel poroke v mojih očeh ni vse deliti na pol, ampak dati na kup vse, kar imaš. Predvsem, kar te je skupaj kot zrelega človeka.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Moja sorodna duša ni moški (Piše: Mateja)

Morda vas zanima tudi: Kaj se zgodi na morju, da moramo priti tja popolne (Piše: Katarina M. Bajt)