Nika Kovač: Sistem nas vzgaja v ponižne in izčrpane delavce

Čeprav je Nika Kovač v otroštvu trdila, da raje umre, kot da bi pisala knjige, bo konec leta v knjigarne prispela že tretja knjiga, pri kateri je sodelovala kot avtorica. Pred dvema letoma je  v knjigi Pogumne punce predstavila 30 žensk, ki so s svojimi pogumnimi dejanji spreminjale svet, prav tako je tudi ena od dvajsetih avtoric knjige Nepozabne – o ženskah, ki so premikale meje našega sveta. In ena izmed pogumnih, nepozabnih žensk je nedvomno tudi Nika, saj si prizadeva, da zgodbe neuslišanih, prezrtih in ponižanih v Sloveniji dobijo svoj glas.

Letos bo izšla vaša knjiga Moja odločitev. Kako je nastala ideja zanjo?

Tematiki splava sem se posvetila že v svojem magisteriju. Pri mojem delu me vodi želja, da prisluhnem ljudem, zapišem njihove izkušnje in skoznje dobim uvid v to kako deluje in kje ne deluje naša družba. Pred leti sem bila na Irskem na neki konferenci, ravno v času, ko so se pripravljali na referendum, na katerem bi končno izborili pravico do splava. Tam sem prisluhnila zgodbam žensk, ki so pripovedovale o številnih nepotrebnih smrtih, poteh v tujino, o tem da je tega dovolj in kako bodo to spremenile. Takrat me je začelo zanimati, če je v Sloveniji, kjer imamo svobodo odločanja o rojstvu otrok zapisano v ustavi, splav tudi v praksi resnično dostopen.

Kaj ste ugotovili?

Ugotovila sem, da je splav nekaj, o čemer ne govorimo. Na moj poziv na Facebooku se je odzvalo petdeset žensk, ki so o svoji izkušnji želele spregovoriti. Zanimivo je bilo, da so mi pisale punce, ki so se poznale in so bile celo prijateljice, vendar so druga drugi prikrivale, da so naredile splav. Nekatere so mi napisale, da o tem prvič govorijo. Vse to dokazuje, da je splav v zelo veliki meri tabu tema, drži se ga stigma.

Zavedati se je treba, da je odločitev za umetno prekinitev nosečnosti izključno odločitev ženske, da je to njena odločitev in da vanjo ne smemo posegati. Zato ni nepresenetljivo, da je izkušnja postopka zelo odvisna tudi od tega, kako se do ženske obnaša njena bližnja okolica in medicinsko osebje. Zgodbe žensk so bile zelo različne, nekatere so bile obravnavane spoštljivo in so imele dostop do vseh informacij, pri nekaterih pa so bližnji in medicinsko osebje posegali v njihovo svobodo odločanja.

Slišali ste več zgodb žensk, ki so naredile splav. So svojo odločitev pozneje obžalovale ali so čutile olajšanje?

Vse so odločitev sprejele same in nobena je ni obžalovala. Negativna čustva, ki jih nekatere imajo pa niso povezana z odločitvijo, ampak z odnosom okolice tako pred kot med postopkom. Vsaka izmed njih govori o različnih občutkih. Sama večkrat  poudarjam, da je zgodovina nosečnosti tudi zgodovina splava. Ženske so skozi celotno zgodovino hotele imeti nadzor nad lastnim telesom, se svobodno odločati o rojstvu otrok in to svobodo jim moramo kot družba omogočiti. Svobodne izbire namreč ni, če ženska nima socialne in ekonomske varnosti, ni je, če nima dostopnih vseh informacij, in ni je, če okolje ženski ne priznava popolne svobode pri razpolaganju z lastnim telesom. Pri splavu ne gre za navodilo in ne za smernico. Osebam se daje le možnost, da vsaka svobodno sprejme odločitev, kako bo živela svoje življenje.

Pravite, da je splav v Sloveniji zelo stigmatiziran. So ženske v vaši knjigi predstavljene z imenom in priimkom ali ste prikrili njihovo identiteto, da bi jih zaščitili?

Njihove identitete nisem razkrila že pri magisteriju. Mislim, da je ključno, da zgodbe slišimo in prepoznamo tista mesta v družbi, v katerih prihaja do nepravilnosti in se nanje odzovemo. Da dosežemo to, identiteta ni potrebna, lahko je celo v napoto in zakrije bistveno.   

Zaradi dedka sem še danes v marsikateri skupini ljudi dežurna tečnoba.

Menite, da lahko z zapisanimi zgodbami prispevate k višji strpnosti in odpravljanju predsodkov?

Absolutno. Sama sem prepričana, da je vsak izmed nas že kdaj občutil dvoje: bolečino in upanje.  Verjamem, da smo ljudje zelo sočutna bitja in kadar slišimo življenjsko zgodbo neke osebe, lažje razumemo dejanja in odločitve ljudi ter okoliščine, v katerih so bile sprejete. Za to idejo pa je ključno, da dajemo glas tistim, ki se jim dogajajo krivice, tistim, ki so običajno brez glasu. Ko se s problemi drugih seznanimo, lažje razumemo, kaj v naši družbi ne funkcionira in to popravimo. Aktivnosti Inštituta 8. marec dokazujejo, da se ljudje hitreje odzovejo in pomagajo, kadar slišijo zgodbo, ki se jih dotakne in bolje razumejo njihov položaj.

Kdo vas je navdihnil, da se zavzemate za pravice tistih, ki se jim dogajajo krivice?

Mami in stara starša v Mariboru - Mojca, Vera in Niko so me vedno učili o tovarištvu in solidarnosti. Babi mi je vedno govorila, da je vse stvari potrebno deliti. Za kosilo vedno skuha toliko, da lahko za mizo sprejmemo še koga. V moj Maribor s ponosom vabim svoje prijatelje tudi zaradi dedka Nikota, ki me je s svojim zgledom vedno učil, da od svojih vrednot ne smem odstopati in se ne smem pokoriti navideznim avtoritetam. Zaradi njega sem še danes v marsikateri skupini ljudi dežurna tečnoba. Mami je moj oster kritik in ogledalo. Vedno me je učila, kako pomembno je vključevanje. Ni mi dovolila praznovati rojstnega dneva, če nanj nisem povabila vseh sošolk in sošolcev. Še danes čutim podporo svoje družine pri tem, da se borim za tisto, v kar verjamem. Vendar tega ne bi mogla početi, če ne bi imela podpore sodelavk in sodelavcev Inštituta 8. marec. Nekatere stvari lahko uspejo samo v skupini močno povezanih ljudi.

Kdaj in kako je nastala ideja za ustanovitev Inštituta 8. marec?

Inštitut 8. marec je nastal z željo sistematičnega dela na področju naslavljanja družbenih neenakosti in spola. Želela sem si, da Inštitut deluje drugače kot preostale nevladne organizacije: hitro, neobremenjeno s socialnimi mehurčki, samokritično in neodvisno. Jedro trenutnega programskega odbora se je zasnovalo v času začetka kampanje #jaztudi, pri vsaki naslednji akciji pa se nam pridružujejo novi sodelavci in zavezniki. 

Ekipa Inštituta 8. marec je sestavljena iz prostovoljcev, aktivistov, študentov, prekarcev, ki svoje delo opravljajo prostovoljno, kar je najbrž včasih težko, saj morajo poskrbeti tudi za preživetje. Kaj jih motivira, da se borijo proti neenakosti v družbi in opozarjajo na krivice?

V Inštitutu 8. marec smo v prvi vrsti izjemno dobri prijatelji. Ščitimo se, drug drugemu smo opora in se nenehno trudimo, da se v kolektivu vsi počutimo dobro. V današnji družbi prevladuje potreba po vedno več in pri vsakemu od nas ustvarja občutek, da nikoli nismo dovolj dobri, zato želimo v inštitutu ustvarjati varno okolje. Če kdo dela ne zmore opravljati, to razumemo in ne nabijamo slabe vesti. Ne verjamemo v dolge sestanke, smo zelo operativni in nenehno sledimo vsebini. Želimo spreminjati svet in pri tem ne popuščamo. 

Nekatere stvari lahko uspejo samo v skupini močno povezanih ljudi.

Omenili ste, da lahko vsak član inštituta prizna, kadar je preobremenjen in če nečesa ne zmore opraviti, torej to velja tudi za vas. Ali prepoznate, kdaj ste na meji svojih zmogljivosti in v takšni situaciji zavrnete določene obveznosti?

Ne, se pa izboljšujem. (smeh) Upam si priznati, da imam problem s postavljanjem te meje. Zavedam pa se, da je to posledica neoliberalne družbe, ki nas sili v vedno večjo produktivnost. Čeprav sem trenutno redno zaposlena, se pogosto ujamem v svojo prekarno miselnost: bojim se zavrniti projekte, med bolniško ne znam počivati in ne misliti na službo. Sistem nas vzgaja v ponižne in izčrpane delavce. Sama pravim, da je v teh časih lenoba skoraj revolucionarno dejanje. Težko je reči ne delu in šefu, stavkati, še posebej, če si prekarec.

Nedavno je izšla knjiga Nepozabne, pri kateri ste sodelovali kot ena izmed avtoric, pred tem ste napisali Pogumne punce. Ste že v otroštvu želeli pisati knjige?

Ne, takrat sem govorila, da raje umrem, kot da bi pisala knjige. (smeh) Moja babica je mladinska pisateljica Polonca Kovač in v šoli so me pogosto silili v branje njenih knjig ter svojih spisov, zato se nisem hotela ukvarjati s pisanjem. Nikoli nisem zares verjela, da bom kdaj napisala knjigo. Sem od vedno rada brala in še danes požiram knjige.

--> Preberite še: Nika in Miha Kovač: Nevarne so politike trenutne vlade

Ste ponosni, ko vidite svojo knjigo na knjižnih policah?

Noro ponosna! Se spomnite prizora iz Levjega kralja, v katerem Rafiki v zrak ponosno dvigne mladička Simbo? Podoben občutek je, ko v rokah prvič držiš svojo knjigo. Še boljše pa je slišati pozitivne odzive bralcev.

Vendar nobena knjiga ni samo moja. Pisanje knjige je kolektiven proces, ki vključuje urednike, lektorje in oblikovalce. Pogumne punce ne bi bile tako fine, če ne bi bilo urednice Urške Kaloper. Ko knjiga izide se na urednike in vse, ki so sodelovali večinoma pozabi, kar ni prav.

Pravite, da je sodelovanje ključnega pomena pri vašem delu. Kaj pa v zasebnem življenju? Vam prijateljstva veliko pomenijo?

Da, zelo. Sama verjamem v skupnost, vesela sem, da imam ljudi, ki jim lahko rečem dom. Moja Urška mi je iz potovanja v New York prinesla magnet na katerem piše: “Za vsako uspešno žensko stoji še ena krasna ženska, ki odgovarja na njena fanatična SMS sporočila sredi noči.” Sama sem hvaležna, da imam za sabo majhno pleme.

Ste imeli kdaj težave s tem, da niste mogli biti povsem iskreni in pristni, ker ste se bali, da ne bi bili sprejeti?

Seveda. Sama sem to najbolj intenzivno občutila na fakulteti. Znašla sem se v družbi, v kateri je bilo zelo pomembno kakšne knjige bereš, kakšne filme gledaš in kako se oblačiš. Sama sebi in drugim nekaj časa nisem upala priznati, da redno spremljam Evrosong, rada oblečem obleko roza barve, ob nekaterih filmih pa umiram od dolgčasa. Prazen intelektualizem in ukalupljenje me dolgočasi. Svet postane veliko bolj zabaven, ko si priznamo, da ima vsak od nas pregrešne užitke in šibke točke.

Kateri so vaši pregrešni užitki?

Jih je kar nekaj. Na Netflixu pogledam vse resničnostne serije in pozneje to opravičujem s tem, da ne morem iz kože antropologinje in s pomočjo oddaj analiziram sodobno družbo. (smeh) Kadar sem slabe volje, se odpravim v knjigarno ali v najljubšo trgovino z oblačili. Menim, da smo  v današnjem svetu velikokrat prestrogi do sebe. Sistem v nas ustvarja slabo vest, ki nas vodi v preobremenjenost in izčrpavanje, zato moramo biti sočutni do sebe. Oziroma kot bi rekla ena od mojih najboljših prijateljic Katarina Veselko: ”Imejmo radi tudi sami sebe, tu se vse začne.”