12.1.2023 ob 8:15 | Foto: Getty | Avtor: D. L.
Nimam naivnih pričakovanj o romantični ljubezni.
Ne želim si, da bi me moški mojih sanj uročil kot kakšno princeso.
Sem ena tistih redkih, morda nekoliko bolj pragmatičnih žensk, ki jim je dejansko všeč, da obstaja več definicij ljubezni – in hvaležna sem, da živim v obdobju, ko monogamija ni nujno norma.
Toda verjamem v veliko ljubezen, ker sem jo doživela.
To je bila tista vrsta ljubezni »ne morem verjeti, da to obstaja na tem planetu.«
Tista vrsta ljubezni, ki izbruhne v neobvladljivem plamenu, nato pa se spremeni v žerjavico in več let tiho, udobno gori. Tista vrsta ljubezni, o kateri pišejo romane in simfonije.
To se imenuje »ljubezen vašega življenja«.
In verjemite, da deluje takole:
Če imaš srečo, srečaš ljubezen svojega življenja. Lahko si z njo, se učiš od nje, se ji predaš v celoti in dovoliš, da te njen vpliv spremeni v neznanskih razsežnostih.
To je izkušnja, ki ni primerljiva z ničemer.
Ne moremo se poročiti z njo, se postarati ob njej, jo držati za roke na smrtni postelji po življenju, preživetem v dobrem in slabem.
Ljubezni našega življenja ne moremo vedno obdržati, saj v resničnem svetu ljubezen ne premaga vsega.
Ne rešuje nepopravljivih razlik, ne zmaguje nad boleznijo, ne premosti verskih razprtij ali nas reši pred nami samimi, ko se uničujemo.
Ljubezni našega življenja ne moremo ohraniti, ker včasih ljubezen ni dovolj. Včasih si želiš majhen podeželski dom s tremi otroki, on pa si želi razburljivo kariero v mestu.
Včasih čutite, da morate prepotovati svet, on pa se boji zapustiti svoje dvorišče.
Včasih imate večje sanje kot ljubezen vašega življenja.
Toda tukaj je še ena stvar, ki vam je ne bodo povedali o ljubezni svojega življenja: to, da se niste poročili z njo, ne zmanjša njihovega pomena.
Nekateri ljudje te imajo lahko čez eno leto bolj radi, kot te imajo drugi čez petdeset let.
Nekateri ljudje vas lahko naučijo več v enem dnevu, kot bi vas lahko drugi naučili v celotnem življenju.
Nekateri ljudje pridejo v naša življenja samo za določeno časovno obdobje, vendar imajo pomemben vpliv, ki ga nihče drug ne more povsem nadomestiti.
In kdo smo mi, da bi takšne ljudi imenovali karkoli drugega kot ljubezen našega življenja?
Kdo smo mi, da zmanjšujemo njihov pomen, pozabimo na skupne spomine, spreminjamo načine, kako so nas spreminjali na bolje, preprosto zato, ker so se naše poti razšle?
Kdo smo mi, da se odločimo, da jih moramo nujno nadomestiti – najti večjo, boljšo, močnejšo, bolj strastno ljubezen, ki se je lahko oprimemo za vse življenje?
Mogoče bi morali biti samo hvaležni, da smo te ljudi sploh srečali.
Da jih moramo imeti radi. Da se moramo učiti od njih. Da so naša življenja bogatejša, ker smo jih poznali.
Če srečate in izpustite ljubezen svojega življenja, ni največja tragedija v vašem življenju. Če dovolite, je to lahko vaš največji blagoslov.
Navsezadnje je nekateri ljudje sploh nikoli ne srečajo.
Prirejeno po HuffPost.com
Preberite še: Odpustila sem ti, ampak ne morem pozabiti (kako ta stavek vpliva na vaše življenje)
Morda vas zanima tudi: Kaj nam pomaga obraz brez gub, če ne znamo najti smisla življenja (Piše: Mateja Florjančič)
oddajte komentar