Ne kupujte potem vencev in sveč, sedaj imejte radi (piše: Mateja)

En od njih je bila velika fotografija, v katero je nepremično zrl. Na njej on, njegov brat in dve sestri. Najstarejši brat se je poslovil dolgo pred priložnostjo, ob kateri je nastala. Tudi tistega, ki se je z nje še smejal, ni več med nami. Na očetovi desni pa je obdana z rožami in svečami stala žara njegove sestre.

Zdelo se mi je, kot bi mu brala misli: "Pet nas je bilo. Pet, ki smo se rodili isti mami in očetu, skupaj okušali, kako trdo je življenje v ozkih grapah, na strmih senožetih in ob včasih preskopih njivah. Rasli v času, ko je bilo treba hitro odrasti, poprijeti za vsako delo in zaslužiti svoj kruh. Pet, ki nas je življenje popeljalo vsakega po svoji poti, a smo se z družinami z veseljem sestajali pod domačo streho. Ostala sva samo še dva. Vsakič je družinska fotografija bolj prazna. Z vsakim slovesom praznina globlja."

Bolj, kot sem si predstavljala, kakšne so njegove misli, bolj so iz mojih oči tekli potoki. Zato, ker sem vedela, da je hudo njemu in ker je bilo hudo meni.

Teta, ki je čakala na poslednjo pot, je v našem življenju igrala veliko vlogo. Nikoli ni bila poročena, svojih otrok ni imela, zato smo bili njeni nečaki njeni otroci. Velikokrat je bila strožja od mame in očeta. V hiši je imela stanovanje nad nami in je vlogo varuha, ki ji je bila zaupana, kadar sta bila starša v službi, jemala zelo resno. Naša obtolčena kolena in buške na čelu so jo bolele bolj, kot nas, njeno ostro oko ter prav takšno uho sta ujeli vse in nobena otroška lumparija ji ni ostala skrita, nobena mladostniška vragolija ji ni ubežala, takoj je opazila, če je z vrta izginilo preveč paradižnikov, če smo neprevidno pulili korenje, potrgali rože ali na skrivaj za vogalom prižgali cigareto. O ja, nemalokrat nas je spravila v zadrego, ko nas je z visokim glasom okarala pred prijatelji in velikokrat bi sebe ter posledice naših dejanj z veseljem skrili pred njo. Nemogoče.

Ona je bila tista, ki mi je kupila prve zlate uhane. In me peljala k sosedi, da mi je s krompirjem ter iglo prebodla ušesa.

Spomnim se, kako sva s prijateljico na stopnicah, ki so vodile do njenega stanovanja, trli orehe. In za seboj nisva pospravili lušin. Prijateljica je šla domov, jaz pa sem bila postavljena na zaslišanje: "Kdo je pustil tisto tam?" me je vprašala. "Jaz ne," je butnilo iz mene, preden bi sploh pomislila, da to ni vprašanje, temveč test poštenosti. Laži ni prenesla in ko sem še petič zanikala svoj zločin me je, da, zaklenila v klet. V današnjih časih bi temu rekli zloraba otroka. Takrat je bila to dobra šola. Nikoli več se ji nisem zlagala.

Ko sem ji to nekoč v šali omenila, je z žalostjo v očeh dejala: "Samo po slabem se me boš spominjala." A to je tako daleč od resnice.

Spominjala se je bom po neštetih lepih stvareh. Ona je bila tista, ki mi je kupila prve zlate uhane. In me peljala k sosedi, da mi je s krompirjem ter iglo prebodla ušesa. Z njo sva ničkolikokrat sedli na kopalni vlak in se odpeljali k stricu na morje. V jesenskem hladu sva na njivi obirali fižol in na poti domov pobirali orehe, ki so jih odvrgle mogočne veje. Pozimi je večkrat sedela na stolu pri oknu in pridno vrtela pletilke. "Kakšen pulover bi rada?" je vprašala. Čez teden dni je že bilo na vrsti pomerjanje. Še vedno imam spravljeno jopico, ki je izpod njenih pletilk prišla zadnja, čeprav je od tega že več kot deset let. In odejico, ki jo je iz bele preje skvačkala, ko sem prvič zanosila. Tako kot vsaki bodoči mamici. Ne samo v družini, temveč v vsej vasi.

Spominjala se jo bom po njenem posebnem čaju, ki je tako dišal, da si ga vohal preden si stopil v kuhinjo. In po medicinski kavi, kot je rekla. Ker v njej ni bila samo kava, ampak cela vrsta zelišč za vse mogoče tegobe. Nihče drug ni skuhal take. Nihče drug ni skuhal takšnih kvašenih štrukljev, sladke repe in spekel hlebčkov za veliko noč. Dokler je še lahko, je vedno pekla prijateljčke. Ne zase, temveč za tiste, ki smo jo obiskali. Ko je to zanjo postalo prenaporno, nam je v vrečko za domov položila zavoj kave, škatlo kupljenih piškotov, (kadar je imel kdo rojstni dan,) obvezno čokolado pa kakšno mandarinco in jabolko. Nekaj zame in nekaj za otroke, ki jih je s takšnim veseljem pogostila v svoji majhni kuhinji. Sebi ni privoščila nič, nam ni ničesar odrekla.

Nešteto je še spominov, ki me bodo vezali nanjo. Od moje rane mladosti, do njene pozne starosti.

Zadnja leta je pešala. Vsakič, ko sem prišla domov, je bila bolj drobna, njen obraz bolj upadel in njeni v kito spleteni lasje redkejši. A objem ob snidenju in slovesu je bil vselej tesen, iskren, zadnjih nekajkrat tudi žalosten. Vsakič sem šla od nje z mislijo, kaj če je to poslednjič?

Ko sem v dnevno sobo, kjer smo jo večkrat zmotili med popoldanskim počitkom stopila nazadnje, me ni ogovorila, le smehljala se mi je s fotografije

Zadnjič sva se videli v bolnici. Tudi takrat je bil njej stisk roke močan. Zagotovo je bila vesela, da se je še vrnila domov, kjer sta v njenih zadnjih dneh zanjo nesebično skrbela moja mama in oče.

Ko sem v dnevno sobo, kjer smo jo večkrat zmotili med popoldanskim počitkom stopila nazadnje, me ni ogovorila, le smehljala se mi je s fotografije, ki je stala ob žari. In me spomnila, da se vsako življenje enkrat izpoje. Tako, kot se je pred slabima dvema letoma iztekla nit stare mame, pred komaj štirimi meseci veliko prekmalu maminega brata in že pred leti vseh drugih članov družine, ki bodo za vedno ostali zapisani globoko v mojem srcu.

Takšno slovo pride vedno prezgodaj. Kajti veliko je še neizrečenega, ogromno neizkazanih pozornosti in obžalovanj, da nisi prišel večkrat, da nisi ostal dlje. Da nisi večkrat povedal, da jih imaš rad, da jih ceniš, da jih spoštuješ in da si vesel, ker so dali tvojemu življenju pečat.

Ko ostane samo še pepel, je prepozno obžalovati in objokovati. Prepozno je krasiti grobove in nanje polagati bogate ikebane. Tisti, ki jo jim namenjene, jih ne vidijo. Prav je, da ostanejo v spominu in prav je, da v zgodbah živijo naprej. Vsak dan, ne samo tedaj, ko je na koledarju njim v spomin namenjen praznik.

A najbolj šteje tisto, kar se zgodi, ko še lahko stisnemo roko in podarimo objem. Zato, ne kupujte potem vencev in sveč. Sedaj imejte radi.

Preberite še: Kako gre človek po takšni ljubezni dalje sam? (piše: Katarina M. Bajt)

Morda vas zanima tudi: Bil je moj učitelj slovenščine. Tisti, ki ga ne pozabiš (piše: Goga)