Ne govorite mi, da mi otrok ni podoben (iskren zapis mame)

Prav zanimivo je, kako ljudje v otroku vedno iščejo podobnost s staršema ter tudi z bližnjimi in daljnimi sorodniki. Pripombe v smislu: "Joj, izrezana mamica. Čisto takšen je, kot očka," in podobna opažanja so prisotna ob skoraj vsaki priložnosti in starši so neredko, še preden se dobro zavejo, seznanjeni z natančno gensko analizo njihovega otročička. Zakaj pa to ni vedno prijetno poslušati, je pojasnila mamica, ki praviloma sliši, da ji hči ni podobna. 

"S hčerko imava veliko skupnega: obe radi glasno prepevava, obe lahko ure preživiva v družbi najinim letom primernih knjig, nobenega dvoma ni, da je podedovala mojo ljubezen do ogrlic, zapestnic in uhanov ter do s čokolado oblitih rozin. Podobni sva si v toliko pogledih, da včasih mislim, da si deliva isto dušo.

Vendar ne po videzu. Kar mi je bilo jasno od trenutka, ko je prijokala na svet. Ko je babica uzrla njene svetle kodre je tedaj, ko mi jo je položila v naročje, šegavo dejala: "Oprosti mamica, a ta je očetova punčka." In še sedaj mi prijatelji, znanci in popolni neznanci vedno znova povedo, da mi ni prav nič podobna.

To, na koga spominja zvedave tete, ponosne strice in nadležne sosede, v ljubezni do njega ne igra prav nobene vloge.

Takšne in drugačne opazke sem vedno sprejemala vljudno, z nasmehom skozi zobe in s strinjanjem, da je Vivienne izrezan očka. Včasih sem se morala z narejenim nasmehom odzvati celo na vprašanje, če sem res prepričana, da je moja. (Samo v vednost, mislim, da bi morali to vprašanje, tako kot tistega ali si noseča, prepovedati).

Zadeva me je začela motiti letos, ko sem vsem povedala, da pričakujem drugega otroka. Nenadoma so dobronamerne pripombe dobile novo dimenzijo, ki mi ni prav nič všeč.

Nekdo si je celo drznil izustiti: "Upaj, da ti bo ta podoben (podobna)." Spraševali so me, če si želim, da bi bil otrok črnolas ter da bi podedoval moje oči. Te izjave so bile zame kot udarec v trebuh. Zakaj bi si želela, da bi bil moj otrok drugačen, kot je, oziroma kot bo?

In še: obožujem soprogov obraz. Če mu je Viv podobna, je to zame čudovito. Prav vseeno mi je, kakšne barve so njeni lasje in oči. In ni mi mar, da je njena polt svetlejša od moje. Zame je popolna. Tako kot bo popoln in zame najlepši drugi otrok. Ali mi bo podoben ali ne, je povsem nepomembno.

Večino časa grem sama sebi na živce, ker se s tem sploh obremenjujem. A se hkrati sprašujem, kakšen učinek bodo opazke imele na hčerko tedaj, ko jih bo razumela in počasi ponotranjila. Ko ji bo v vsajeno dejstvo, da ni podobna mami.

Vem, da nihče s tem, ko jih podaja, ne misli nič slabega, a hkrati se zavedam, da lahko pustijo tudi globlje rane. Pri otroku in pri mamici: ona je ga nosila v sebi, skrbela zanj noč in dan in vprašanje, če je prepričana da je njen, saj da bolj kot nanjo spominja na bratranca v tretjem kolenu, je v najboljšem primeru nadležno in v najslabšem ponižujoče.

Zato: ne govorite mamici, da ji otrok ni podoben. Takšen kot je, je njej najbolj všeč in ga ne bi zamenjala za nobeno ceno. To, na koga spominja zvedave tete, ponosne strice in nadležne sosede, v ljubezni do njega ne igra prav nobene vloge.

Pa še to: drugi morda tega ne opazijo, a sama v svoji hčerki pogosto vidim sebe. Zlasti tedaj, ko ima lase spete v konjski rep in ko se v zadregi hihita. Vedno pa jo imam neizmerno rada in ona dobro ve, da sem njena mamica."

Zgodba je bila objavljena na portalu Pure Wow.

Preberite še: Kako na otroka in mamo deluje Bownova terapija (pogovor s terapevtko)

Morda vas zanima tudi: Angelina Jolie o svojih otrocih: Dokaz, da sem ravnala prav