Kako na otroka in mamo deluje Bownova terapija (pogovor s terapevtko)

Končala je srednjo in višjo zdravstveno šolo, se najprej ukvarjala z refleksoterapijo, nato pa odkrila Bownovo tehniko in njene blagodejne učinke. Zadnje čase vedno več dela z dojenčki, ki se na terapijo odzivajo hitreje in z jokom pokažejo, kdaj imajo dovolj, posledično pa bolje spijo, so mirnejši, uravnajo se prebavne in druge težave.

Kljub temu pa poudarja, da moramo za otrokovo dobrobit najprej poskrbeti za mamo, ki je matica in spočita najbolje začuti, kaj je dobro za njenega otroka.

»Pri Bownovi terapiji s posebnimi potezami nežno, vendar natančno izvajamo premike prvega podkožnega sloja fascije. Dražljaj se prenese na ostala tkiva in pošilja možganom informacijo, da z določenim delom telesa nekaj ni v redu. Možgani se na to odzovejo in sproži se samoregulacijski zdravilni učinek,« pojasni terapevtka Vladimira Val. »Prek fascije je namreč porazdeljenih veliko receptorjev, tako da sporočila na ta način veliko hitreje potujejo do možganov kot prek živčnih celic. Premor med terapijo je potreben za komunikacijo med možgani in delom, kjer smo naredili določene poteze,« pojasni, »nato pa možgani prenesejo telesu napotke, kako naj se odzove.«

Jok kot vodilo

Bownova terapija z dojenčki je posebna in zanjo potrebuješ nekaj kilometrine in občutka, pove. Različno, a zelo hitro se namreč odzivajo nanjo, saj njihova telesa še niso napolnjena z informacijami, razum še ne dela, zato so terapije krajše in hitrejše, doda. Ne potrebujejo namreč minuto ali dve dolgega premora med potezami, tako kot odrasli, ampak manj. Včasih je hkrati dovolj samo nekaj potez, da dosežemo odziv telesa. »Izkušnje so pokazale, da so pri isti količini impulzov nekateri otroci mirni, drugi jokajo, tretji pa se odzovejo s histeričnim kričanjem. Zato na začetku nisem preveč rada delala z njimi, čeprav so mi ljubki in ljubeči, ker so me pustili nemočno v svojem joku. Pozneje pa sem začela spoznavati različne oblike le-tega – jok, ko je otrok v tujem okolju in ne ve, kaj bi počel, ko hoče jokati, a se še ni odločil, ali bi ali ne, jok iz scrkljanosti, ki se zgodi kar naenkrat in je drugačen, in tistega, ki ga izzove terapija. Slednji je namreč poseben in sporoča, da je terapije konec. Včasih je tako ta lahko res zelo kratka, a ko se zgodi tak jok, vemo, da je nekaj v otrokovem telesu vznemirjeno, kar čuti, zmeden je in zajoka, s čimer sporoča, da ima dovolj. Čeprav bi včasih naredila še kak poteg, spoznavam, da je treba upoštevati, kdaj je zanj dovolj za tisti dan,« pojasni. »Druga stvar, na katero sem pozorna, je, da gledam njihove oči, tudi če ne jokajo. Te namreč postanejo motne, utrujene, ko otrok komaj čaka, da bi zaspal,« pove.

»Včasih, ko je vznemirjen, ga da mama na dojko. Tudi če ni lačen in ne pije, dojenček potrebuje občutek nežnosti, varnosti, ki ga prinaša mamina bližina. Spet drugič se nahranijo do konca, saj so lahko po terapiji prav tako žejni in dobijo suha usta kot odrasli.« Vmes se radi polulajo, spuščajo vetrove in se pokakajo, kar je dobrodošlo, saj jih največ pride zaradi prebavnih težav, krčev, zaprtja ali polivanja.

Počutje mame in otroka je povezano

Ko začuti, postavi na mizo tudi mamico. Ta se uleže, v mednožni razkorak ji položi dojenčka ter dela na obeh, saj je od maminega stanja odvisno otrokovo in obratno. »Tudi če delam samo na otroku, se to pozna na počutju mamice,« izpostavi. »Menda sta tako povezana do otrokovega tretjega leta starosti. Strogo razumsko pa je tudi logično, da že če se otrok samo rahlo odzove na terapijo, npr. malo lepše spi, podaljša uro spanja ali ima manj krčev, to neverjetno vpliva na mamo.« Krči, ki se pojavijo zvečer in trajajo dolgo v noč, pri čemer mama dojenčka ne more umiriti in je nemočna, namreč močno vplivajo nanjo, poudari. To ji odvzame moč, saj se ji zdi, da ne more potolažiti svojega otroka. Že ob majhni spremembi pa si oddahne in dobi upanje, da bo bolje in da gre v pravo smer, da je nekaj naredila prav. Že ta občutek pri mamicah je zlata vreden, poudari. Vedno pa jim da tudi stekleničko starodavnega naravnega zdravila, brinovega olja, ki ga lahko namažejo otroku po trebuščku, prsnem košu ali vtrejo v svoje roke in mu jih dajo vsake toliko povonjati, saj to pomaga tako pri krčih kot prebavnih težavah.

Največ, kar lahko naredijo mame, je, da si organizirajo življenje tako, da drugi poskrbijo zanje.

S temi se namreč najpogosteje srečuje pri delu z otroki. Najmlajši dojenček, ki je prišel na terapijo, je bil star pet dni in mamica ga je pripeljala, ker so se začeli krči. Drugi pridejo, ker si želijo podpreti otrokov razvoj. Rezultati so pokazali, da se otrok res lepše razvija, bolje, mirneje in dlje spi ter je zdrav. Po terapiji lahko tudi bolje sesa, popravijo se prirast in strukturne nepravilnosti, postura, dobre izkušnje ima tudi pri dermatitisu. So pa dan po terapiji večinoma otroci bolj utrujeni in posledično mirnejši.

Večinoma dela terapijo čez oblačila, če začuti, pa tudi sleče pleničke. Posebej se posveča trebuščku, da se sprosti prepona in imajo trebušni organi dovolj prostora. »Zanimivo je, da po pravilu začnejo dojenčki jokati in postanejo nervozni, ko se jih dotaknem po zatilju,« pravi. »Tega ne marajo. Sama si razlagam, da ima celica svoj spomin, povezan s prvimi otrokovimi napori prebijanja skozi porodni kanal,« pojasni. »Vidim tudi, da se s terapijo sproži samozdravilni mehanizem v otroku, ki mu sledi. To je tisto, kar ga bodisi vznemiri, ker je nekaj tuje ali preveč intenzivno, bodisi čuti, da je dobro zanj. Ne misli na nič iz okolja, proces samo steče, v sebi pa začuti nemir ali ugodje in se prvinsko odziva nanj,« doda.

Mati je edina knjiga, ki ve

Kot tudi refleksoterapevtka svetuje, naj mamice dojenčku masirajo stopala, saj to ugodno vpliva na splošno počutje, telo je bolj v harmoniji, lepše se odziva na 'motnje', npr. prilagajanje na hrano. »Če so občutljiva prebavila, jih je treba okrepiti. Brinovo olje lahko v ta namen kombiniramo z janežem in koromačem,« pove. »Glavno, na kar mamice največkrat pozabijo, pa je, da so matice – za matico pa morajo skrbeti drugi. Predvsem mlajša generacija je precej tekmovalno nastrojena in si prigovarja, da zmore več in še, a vendar ne moreš vsega početi vsak dan enako učinkovito in v nekem trenutku si občutljivejši. Zato je največ, kar lahko naredijo mame, da si organizirajo življenje tako, da drugi poskrbijo zanje. To je zame osnovno vodilo,« izpostavlja. »Razlog več, da je treba najbolj pomagati mami, je, da je ona edina knjiga, ki ve, kaj potrebuje njen otrok. Ko bo ona dobro in bo njen notranji sistem uravnovešen, ji bo intuicija lahko to povedala, ne da njeno telo še dodatno skrbi za samouravnovešanje, ki je po porodu v vsakem primeru potrebno. Njen hormonski sistem je tedaj namreč še zelo aktiven in telo ima veliko dela s seboj, hkrati pa še skrbi za otroka. Bolj je torej mama oskrbljena, laže zazna govorico otroka,« pojasni. Zato tudi priporoča terapije za mame še v fazi čišče oz. v prvih šestih tednih po porodu, da se stabilizirajo, pocrkljajo in se vzpostavi laktacija. A že ko pridejo kot nosečnice, zaradi bolečin v križu, zastajanja vode, krpalnega sindroma itd., jim polaga na srce, naj bodo matice in pustijo, da moški poskrbijo zanje. Moški si namreč to želijo.

Preberite še: Marko Juhant o fotografiranju otrok: Dajemo jim občutek lažne pomembnosti

Priporočamo tudi: Takšni starši vzgajajo radovedne in znanja željne otroke

Morda vas zanima: Stres je vojno stanje in pa 5 znakov, da stojite pred dobro restavracijo