Najhujši zapor je tisti, ki si ga ustvarimo sami (Piše Nika Vistoropski)

September je svetovni mesec alzheimerjeve bolezni. Mednarodna kampanja, namenjena ozaveščanju o alzheimerjevi bolezni in drugih demencah, zavzemanju za boljšo oskrbo in podporo ter spodbujanju raziskovalnih prizadevanj za razumevanje in obravnavo teh stanj, vsako leto opozarja na stiske ne le tistih, ki živijo s to diagnozo, temveč tudi njihovih svojcev. In prav zadnji so obsojeni na peklensko življenje v tišini, saj njihovi bližnji počasi izgubljajo skupni spomin preživete preteklosti in upanje o svetlejši prihodnosti.

Vidka Kuselj, avtorica pretresljive izpovedi Zdaj sem tvoja Moja, v čutnih in bolečih zapisih, tudi v verzih, prikazuje, kako je živeti z ljubljenim, ki vsak dan, zlagoma, izgublja zavedanje ne le o sebi, temveč tudi o ljudeh okoli sebe.

Ujeta v vrtincu nemoči, zmede in strahu ima pred očmi ljubljenega človeka, a ji ta vseeno vsak dan znova polzi skozi prste kot mivka v peščeni uri. »Pozabil je stvari, ki jih je počel vse življenje, dostikrat se ni znašel v znanem okolju, lastnega sina in njegove družine ni več prepoznal,« zaupa v intervjuju.

»Najhuje pa je bilo, da jih je odklanjal, tudi sicer ni prenesel v svoji bližini nikogar, razen mene. Le moja prisotnost, moji objemi so ga pomirili. Nihče več ni pozvonil pri najinih vratih, na sprehodih sem se izogibala ljudi, da ga ne bi vznemirili. Pravzaprav sva bila 24 ur sama s seboj. Alzheimerjeva bolezen je iz najinega življenja naredila ječo.«

Pretresljiv je tudi njen zapis o možu, ki je živel polno in ustvarjalno življenje, se veselil vnukov, koncertov, pel, telovadil, da bi živel sto let ... A nato postal v očeh tistih, ki njegovega sveta prej niso poznali, »le« siva razvalina, razdražena, nebogljena, ujeta v pozabo.

Sram, ki vstopi skozi zadnja vrata tiho in vsiljivo, je sram brez krivca. O njem moramo govoriti glasno, saj vsak, ki doživlja stisko, sprva meni, da je na svetu popolnoma sam. A ko spregovori, se pokaže, da je na svetu veliko domov, kjer ljudje doživljajo enako.

Najhujši zapor je tisti, ki si ga ustvarimo sami. Spregovorimo! Kot je spregovorila Vidka. Nikoli ni prezgodaj in nikoli ni prepozno.

Preberite še: Najbolj boli to, da je ob tebi telesno zdrav človek, a ga izgubljaš

Morda vas zanima tudi: Saša Pavček: Če bi na smrt zbolela, ne bi želela mučiti bližnjih in sebe