»Srečen sem,« je s solznimi očmi rekel ob torti (Piše: Mateja Florjančič)

Rada imam pomlad. Klišejsko, vem. Vendar nič ni narobe, če se pridružujem vsem, ki jim ta sveži letni čas prinaša posebno zadovoljstvo. Nekaj čarobnega se dogaja, ko po travnikih ter na obronkih gozdov zacvetijo zvončki in trobentice.

Ko začnejo leske stresati rumene oblačke. Na plano priletijo metulji in zrak napolni tisti nedoločljiv, a še kako dobro znan vonj. Ne da se ga opisati, a vsi vemo, da diši po pomladi.

Kakorkoli že, vsako leto komaj čakam, da dnevi postanejo daljši, sonce toplejše, da nabreknejo popki in brsti na drevesih, da lahko v omare pospravimo težke bunde.

Pa ne samo zato, ker se zima končno umakne, pomlad mi je ljuba še zaradi nečesa drugega: v tem letnem času rojstne dneve praznuje lepo število meni zelo ljubih oseb. Otrok pomladi je moja starejša hči, na dan žena sem povila sina, moja sestra, njen soprog in moj brat praznujejo spomladi. Če ostanem samo pri najožji družini.

Namenoma sem izpustila marčevskega očeta, ki je letos obeležil častitljivo (ne bom zapisala katero) obletnico, ker še sama ne morem verjeti, da nosi že toliko križev. Okrogla je bila letos in zato priložnost, da se končno, po verižni poplavi slabih vesti in tragičnih novic spiše ena lepa zgodba.

Naš dedi, kot mu pravijo vnuki, sicer ni najbolj naklonjen bučnim praznovanjem in ne bi me čudilo, če bi na svoj dan uresničil grožnjo, ki jo včasih brunda v brado in se nekam skril ter počakal, da vse skupaj mine. "Rojstni dan ima vsako tele," včasih ponavlja besede že pokojnega strica in z njimi upravičuje svoje prepričanje, da so praznovanja brezvezne ceremonije.

A tokrat je presenetil, najbrž še sebe, ko se je odločil povabiti vse sorodnike, ki se v bolj ali manj popolni postavi praviloma dobivamo le še na pogrebih, kjer se vedno znova vsi pridušamo, da bo treba srečanje pripraviti tudi ob kakšni bolj veseli priložnosti ali kar tako, samo da se vidimo.

Skratka, napovedovala se je čisto prava družinska fešta in že tedne prej je bilo v zraku pričakovanje, podkrepljeno z načrti in idejami, kako začiniti zabavo in s čim obdariti slavljenca.

"Tako dobro ga pa že poznam, da vem, da bi to zanj bila bolj kazen kot nagrada," se je v telefon zasmejala sestrična, ko me je vprašala za nasvet, kaj naj mu kupijo nečaki. Moje prve besede pa so bile: "Samo ne kakšnega aranžmaja v toplicah."  

Toplic ni dobil. Res ni ravno pristaš tovrstnega počitnikovanja, je pa živ dokaz, da namakanje v termalnih bazenih, masaže in savne niso pogoj za dolgo, zdravo in kvalitetno življenje.

Zdravnik na medicini dela, ki ga je bil primoran obiskati, da bo še naprej lahko vrtel volan, se je čudil, češ, da takšnega primera pa še ni imel. Moški v njegovih letih brez množice diagnoz, zdravil in z vsemi svojimi zobmi.

Včasih se pritožuje, kadar mu zobozdravnica čisti zobni kamen. "Mislim, da uživa, ker me muči, ko mi koplje po ustih," pravi. "Ja super, bodi vesel, da te lahko tako muči," se mu smejim. "Ljudje v tvojih letih namreč praviloma zvečer namakajo protezo v korega tabletah."

Ja, moj oče je korenina, za vsako ceno ostaja zvest sebi in svojim načelom pa ni pomembno, koliko bombončkov mu nekdo nameni. Vedno je v akciji.

Poleti z mamo skrbita, da je njiva posajena in opleta, da so travniki pokošeni in da je vrt obdelan. Jeseni, da je sadje pobrano in predelano v najrazličnejše dobrote. Pozimi, ko narava počiva, pa se najraje zapre v delavnico, ki je bolj pospravljena od moje kuhinje in že kaj ustvarja. Ne, on grabelj ne kupuje, on jih naredi. Poleti pa z njimi grabi dišeče seno.

Moram priznati, da zadeve med nama niso bile vedno vredne imena odnos oče-hči, za kar sem bila v največji meri kriva sama. V svoj zagovor lahko povem le, da tedaj veliko stvari, ki jih sedaj, ko sem starš tudi sama, nisem razumela. Ali jih nisem znala, hotela, želela razumeti.

Vesela sem, da je to za nama in da sva znova našla tisto, kar je med otrokom in staršem (ne glede na to, koliko let štejeta) najpomembnejše in da sva - še ko sva oba čila in zdrava - zgradila nazaj tako grdo načete mostove med nama.

Pravi, da je pred njim le še nekaj petkov, vendar tega nihče ne verjame. Vsi smo prepričani, da bo odlična kombinacija genov, okolja in načina življenja doprinesla k temu, da bo še dolgo med nami in da nas bo skupaj zbobnal še ob kakšni priložnosti. Kajti to, da se zberemo vsi, razpihani od Štajerske do Obale, je zanj največja nagrada. "Srečen sem," je, ko so nastajali posnetki ob torti, rekel s solznimi očmi.

Vrnile so se divje gosi. Nebo nad nami so nekaj dni nazaj domala vsak dan preletavale velike jate in ob spremljavi zanje značilnih zvokov premagovale neskončne razdalje.

Čudovit je bil pogled na mogočne ptice, ki so vsake toliko spreminjale formacije in kdo ve po kakšnem ključu našle vodjo, ki jih je peljala naprej. Zmenile so se po svoje. Brez tankov in bomb.  

Po gozdovih je že zeleni čemaž, kmalu bo na mizi solata iz regrata, še malo, pa se bodo v hlev, kjer domuje očetova in mamina kravica, vrnile lastovice.

Ja, vem, v luči vsega, kar se trenutno dogaja, banalne zadeve. A ne morete mi zameriti, če sem se želela opomniti, da so še tudi lepe zgodbe.

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mične.

Preberite še: Martina Medved: Mlade smo oropali izkušenj, a čez nekaj let bomo od njih pričakovali samostojnost

Morda vas zanima tudi: Trendi v starševstvu in vzgoji v novem desetletju