Milijone žensk po svetu še vedno ne ve, kako živeti (piše: Manca Čampa Pavlin)

Spomnim se trenutka, ko sem bila stara šest ali sedem let. Spuščali smo se po zasneženi strmini, ki je vodila naravnost v potok. Bila sem najmlajša. In seveda edina punca. Če greš prva, so mi rekli fantje, dobiš čigumije.

Brez da bi kaj posebnega razmišljala, sem se spustila navzdol. Občutek je bil fantastičen.

Prvič, ker sem se spustila tako hitro, da bi mama zagotovo zacvikala, če bi me videla. Zmagoslavje je bilo še toliko večje, ker sem se počutila povsem neustrašno, čeprav sem bila najmlajša. Počutila sem se, kot da sem del krdela. 

Takšnih spominov iz otroštva ni malo. Povezani so z neustrašnostjo in željo, po preizkušanju življenja, s čimer sem si krepila samozavest. Težko bi rekla, da je kdo posebej odgovoren za to.

Že od majhnega sem bila povsem samosvoja. Tudi takrat, ko sem sredi Hvara ob desetih zvečer misleč, da je drsališče, skočila v bazen ali ko sem si pri desetih sama plačala plesne vaje in nikogar od domačih nisem obvestila, da jih po pouku obiskujem.

V nobenem od teh spominov nisem bila jezna ali nesramna, samo preizkušala sem meje v želji po raziskovanju. Ker sem skoraj vedno zmagala v kartah me je bratranec klical čarovnica, tudi sicer, sem bila v šolskih letih deležna različnih komentarjev, pa spet težko rečem, da so me prizadeli, bili so pač tam. In jaz se nisem kaj posebej zmenila za njih.

Ta moja divja narava je enkrat morala biti utišana, starše so na to opozarjali v šoli, kar me je prizadelo. Kljub temu, da sem pogosto mislila drugače od večine, sem se naučila biti tiho. Pa ne vedno. Najbolj so me bolele krivice, nikoli nisem prenesla, če se je kdo znašal nad kom, čutila sem bolečino, kot bi se zgodila meni.

Potem sem spoznala šport, ki je spet prebudil mojo divjost. Poleg glasbe, ki mi je vlila čut za romantiko in vsaj nekaj miline, je bil stvar v kateri sem se brusila in krepila v individualnosti. Dajal mi je občutek moči in vedno se mi je zdelo, da se moje življenje zlaga kot slika.

Vedno mi je nekako uspelo. Vedno sem imela občutek, da obvladam svoje življenje, kar nikakor ni pomenilo, da nisem imela ovir, prej nasprotno, pogosto se mi je zdelo, da so zame postavljene še posebej visoko.

Priznam, visoko sem si jih postavljala predvsem sama. In zmagala zato, ker sem se v sebi počutila močno. Moje izhodišče je bil vedno boj, le da sem se z leti naučila boriti se na mehak način.

Nekje sem zasledila da imamo do osemindvajsetega leta čas, da se izoblikujemo in začnemo stvari početi sebi v prid, sicer čisto vsako stvar, ki jo delamo v nasprotju, občutimo kot bolečo lekcijo.

Kot polena, ki nam jih nekdo vztrajno meče pod noge, kot udarce, ob katerih spoznamo, da se vrtimo v začaranem krogu, le da vzorcev nikakor ne zmoremo spremeniti. Tako sem se sama počutila zadnja štiri leta.

Kljub vsem čudovitim stvarem, ki so se mi zgodile, sem imela ves čas občutek, da svojo podobo spremljam iz daljave, da ne počnem tistega, kar me izpopolnjuje, da se kreativno ne razvijam in da je preveč stvari v mojem življenju, ki mi energijo jemljejo ter zelo malo tistih, ki mi jo polnijo. Takšno spoznanje je hkrati žalostno in osvobajajoče.

Začela sem se opazovati in raziskovati kaj mi je všeč in kaj ne. Ko enkrat ujameš ritem, so stvari zelo preproste. Počutiš se lažjega, postaneš bolj ponižen in hvaležen.

V trenutku, ko se mi je zdelo, da ne najdem stika s podlago in da bi morda res morala živeti v kakšnih drugih časih, saj me ta preveč duši, mi je pod roke prišla knjiga Clarisse Pinkola Estes, Ženske, ki tečejo z volkovi. Ko sem jo začela prebirati, so se v moji zavesti obnovili vsi občutki moči iz otroštva, ki so me spomnili, na to kdo sem in hkrati pokosili vse občutke nemoči, ki sem jih gojila v zadnjem obdobju.

Postalo mi je jasno, da smo ženske po naravi divje, le da se moramo spet naučiti, kako to divjost izkoristimo sebi v prid.

Odločila sem se, da v svojem življenju naredim tisto, kar znam najbolje – prisluhnim svoji intuiciji. Poslovila sem se od starih vzorcev in začela na novo.

Ko sem pred kratkim sredi mestnega središča opazovala vse čudovite ženske, ki so hodile mimo mene, vsaka vpeta v svojo zgodbo, me je zadelo spoznanje, da lahko le ženske tako močno sodelujemo med seboj in si podarimo zgodbe, s pomočjo katerih bomo spet našle svojo prvinskost.

Želim si, da mlade odraščajoče ženske vedo, da so v svojem bistvu takšne kot nekoč in da imajo povsem enaka izhodišča, da v življenju postanejo kdorkoli.

Želim zbuditi zavedanje, da je notranja moč tista, ki bo zjutraj poskrbela, da boš dan včasih samo preživela, spet drugič premikala gore. In da so odločitve tiste, ki jih moramo sprejeti, vsak dan posebej. Da se bomo borile v prvi vrsti zato, da spet postanemo divje.

Kolumno je napisala Manca Čampa Pavlin, avtorica bloga divjazenska.si in instagram profila @divjazenska

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Petra Cvelbar