Mičnin knjižni klub: Tu je bila Britt-Marie, 2. del

Vabimo vas na drugi knjižni klub Mična bere. Tokrat beremo trpkohumorno zgodbo o drugih priložnostih v življenju in nepričakovanih prijateljstvih, ki nas naučijo, kdo smo in kaj zmoremo.

Roman Tu je bila Britt-Marie je nova uspešnica švedskega mojstra smeha in solz, Fredrika Backmana.

O knjigi se bomo pogovarjali 17. maja ob 18.uri v kavarni Mao na Fužinskem gradu. Skupaj z Mično knjigo prebira tudi simpatična voditeljica Nuša Lesar, ki bo na dogodku z nami delila spoznanja in občutke, ki jo bodo preplavili ob branju. Lepo vabljeni tudi vi!

Sodelujte v nagradni igri, ki vam prinaša to knjižno uspešnico. 

PREBERITE še // Mičnin knjižni klub: Tu je bila Britt-Marie, 1. del

Berite z nami

Cel teden (včerajšnji del preberite tukaj) bomo objavljali odlomke prvega poglavja knjige, na tej povezavi pa vas čaka nagradna igra, v kateri podeljujemo pet knjig Tu je bila Britt-Marie.

Fredrik Backman: Tu je bila Britt-Marie

Britt-Marie odkima in z roko pobriše po mizi, kot bi bila polna nevidnih drobtin. Po njej se križemkražem valjajo kupi papirja. Dekle seveda nima časa pospravljati, ker jo preveč zaposluje kariera, to Britt-Marie že razume.

»Okej, potem pa samo vpišite naslov stalnega prebivališča!« se nasmehne dekle proti papirju.

Britt-Marie se zastrmi v svoje koleno in si s krila obriše nevidne drobtinice. Rada bi domov, kjer jo čaka predal s priborom. Nazaj v običajno življenje. Rada bi Kenta, ker dokumente zmeraj izpolnjuje on.

Ko torej dekle po vsem videzu že spet hoče odpreti usta, jo Britt-Marie prekine: »Smem prositi za kakšen podstavek, kamor bi lahko odložila skodelico?«

To izgovori z značilnim tonom, ki ga uporablja, kadar mora zbrati vso svojo srčno dobroto, da govori o »skodelici«, čeprav gre v resnici za plastičen kozarec. »A?« iztisne dekle nasproti nje, kot da skodelice lahko odlagamo kamorkoli.

Britt-Marie se nasmehne družabno, kolikor le zmore. »Pozabili ste mi dati podstavek. Nočem vam umazati mize, razumete.« Vse kaže, da dekle nasproti nje ne razume, kako dragoceni so podstavki. Ali porcelan. Ali konec koncev, tako sklepa Britt-Marie po njeni frizuri, zrcala.

»Eh, saj je vseeno, kar tjale jo postavite,« odmahne dekle in pokaže na prosto zaplato pisalne mize. Kot da bi bilo življenje tako preprosto. Kot da je čisto vseeno, če uporabljamo podstavke ali če pravilno razvrščamo pribor. Dekle potrka z nalivnikom po papirju ob okvirčku za »naslov stalnega prebivališča«. Britt-Marie skrajno potrpežljivo izdihne. Da bi zavzdihnila? Kje neki.

»Ampak kavnih skodelic vendar ne odlagamo naravnost na mizo? Potem se miza umaže, razumete.« Dekle se zagleda v površino mize, ki daje vtis, da so z nje majhni otroci poskušali jesti krompir. Z vilami za seno. V temi. »Eh, ni važno, tako in tako je vsa razpraskana in zdelana, « se nasmehne.
Sama pri sebi Britt-Marie zavrešči. »Seveda pa si niste preudarili, da je takšna zato, ker ne uporabljate podstavkov,« ugotovi.

Kajpada izreče to skrajno rahločutno. Sploh ne kakor kakšna pasivna agresivka – tako sta jo nekoč imenovala Kentova otroka, ko sta mislila, da ju ne sliši. Britt-Marie resnično ni pasivno agresivna. Rahločutna je. Potem ko je slišala Kentova otroka reči, da je pasivno agresivna, je bila nekaj tednov še prav posebej rahločutna. Vse kaže, da je dekle z zavoda za zaposlovanje pod rahlim stresom. Pomenca se po obrveh. »No … torej … saj vam je ime Britt, kajne?«

»Britt-Marie. Britt me kliče edino sestra,« jo popravi Britt-Marie. »Če bi lahko samo … izpolnili obrazec. Prosim,« zaprosi dekle. Britt-Marie poškili na papir, ki od nje zahteva potrditev, kje prebiva in kdo je. Če hočeš biti človek, potrebuješ dandanes na tone papirja, o tem je Britt-Marie neomajno prepričana. Smešno goro papirologije, zato da sploh smeš biti član družbe.
Naposled nejevoljno vpiše svoje ime, osebno številko in številko mobilnega telefona. Okvirček za naslov stalnega prebivališča pusti prazen. »Kakšno izobrazbo imate, Britt-Marie?« jo začne zasliševati dekle.

Nadaljujemo jutri.