Mičnin knjižni klub: Tu je bila Britt-Marie, 1. del

Vabimo vas na drugi knjižni klub Mična bere. Tokrat beremo trpkohumorno zgodbo o drugih priložnostih v življenju in nepričakovanih prijateljstvih, ki nas naučijo, kdo smo in kaj zmoremo.

Roman Tu je bila Britt-Marie je nova uspešnica švedskega mojstra smeha in solz, Fredrika Backmana.

O knjigi se bomo pogovarjali 17. maja ob 18.uri v kavarni Mao na Fužinskem gradu. Skupaj z Mično knjigo prebira tudi simpatična voditeljica Nuša Lesar, ki bo na dogodku z nami delila spoznanja in občutke, ki jo bodo preplavili ob branju. Lepo vabljeni tudi vi!

Berite z nami! 

Cel teden bomo objavljali odlomke prvega poglavja knjige, na dnu članka pa vas čaka nagradna igra, v kateri podeljujemo pet knjig Tu je bila Britt-Marie.

Sodelujte v nagradni igri, v kateri je lahko z nekaj sreče osvojite nova uspešnica Fredrika Backmana.

Fredrik Backman: Tu je bila Britt-Marie

Naselje Borg je izmišljeno.
Vse morebitne podobnosti
z resničnimi kraji so nenamerne.

Vilice. Noži. Žlice.

V tem zaporedju.

Britt-Marie resnično ni taka, da bi obsojala druge, kje neki, ampak civilizirani osebi zanesljivo ne bi prišlo na misel, da bi razporedila pribor v kuhinjskem predalu kako drugače, kajne? Britt-Marie nikogar ne obsoja, kje neki, ampak saj menda nismo živali?
Ponedeljek v januarju je. Britt-Marie sedi za pisalno mizico v pisarnici na zavodu za zaposlovanje. Že res, to nima zveze s priborom, toda pribor je simptom vsega, kar je šlo narobe. Pribor mora ležati tako kot ponavadi, ker mora biti tudi življenje takšno kot ponavadi. Ponavadi živimo spodobno: gospodinjimo v kuhinji, gospodarimo po balkonu in skrbimo za otroke. S tem je dejansko več dela, kot bi si mislili. Namreč z balkonom.
Zanesljivo pa ne posedamo po zavodu za zaposlovanje. Dekle, ki dela tukaj, ima lase ostrižene na kratko kakor fant. Saj ne, da je s tem kaj narobe, kje neki. Britt-Marie nima predsodkov. Takale frizura je gotovo moderna, kaj pa drugega. Dekle pokaže na list papirja in se nasmehne hlastno, kakor da se ji mudi.

»Kar vpišite ime, osebno številko in naslov stalnega prebivališča.«

Britt-Marie se mora torej registrirati. Kot da bi bila zločinka. Kot da bi prišla na zavod krast delovna mesta. »Z mlekom in sladkorjem?« vpraša dekle že naslednji trenutek in ji ponudi kavo v plastičnem kozarčku. Britt-Marie nikogar ne obsoja, kje neki, ampak kdo je že slišal za take manire? Plastičen kozarec! Smo mogoče v vojni? Jezik jo srbi, da bi to tudi vprašala, toda ker jo Kent zmeraj opominja, naj bo »bolj družabna«, se raje karseda diplomatsko nasmehne in čaka, da ji bo dekle ponudilo še podstavek.

Kent je Britt-Mariejin mož. Podjetnik. Nezaslišano, res nezaslišano uspešen. Posluje z Nemčijo in je silno družaben. Dekle ji pomoli dva zavojčka mleka tiste sorte, ki ga ni treba hraniti v hladilniku. Potem ji pomoli plastičen kozarec, poln plastičnih žličk. Britt-Marie se ne bi mogla bolj zgroziti, če bi ji pomolila kačo.

»Ne bi mleka in sladkorja?« se začudi dekle.

Nadaljujemo jutri.