Mična razmišlja: Vsaka ženska potrebuje Rusa!

Draga moja,

Včeraj sem zaključila letni dopust in moram priznati, da me je danes zvok budilke še posebej živciral in sem le stežka skočila v ponedeljek, ki je bil še bolj boleč kot sicer. Že nekaj časa si nisem privoščila čisto pravega odklopa, zato sta mi dva tedna svobode in miselnega zena vlila novih energij ter dala pomemben zagon za naprej. Moje dopustovanje je bilo razdeljeno na dva dela, prvi, žurerski v Bosni in drugi, družinsko sproščujoč. Intenziteta sproščenosti je bila seveda premosorazmerna z vnetjem ušes moje navihanke ter njenem konstantnem padanju iz preozke postelje, pospremljenem s takšnim jokom, ob katerem se ti življenje skrajša za vsaj 87 minut. Današnji zapis bo posvečen predvsem dogajanju v Sarajevu, ki me je zagotovo sladko zaznamovalo.

Kot rečeno, sem nekaj dni preživela v bosanski prestolnici, ki sem si jo ogledala prvič. Moram priznati, da me je toplo in s čevapčiči prepojeno mesto navdušilo skoraj tako intenzivno, kot me je navdušil moj predragi New York, ki mu pojem slavospeve, odkar sem se daljnega 2014 izgubljala na ulicah mesta, ki nikoli ne spi.

Lahko bi pisala o božansko mastnih in kalorično pregrešnih sarajevskih čevapih, ali pa se dotaknila njihovih raznoraznih pit, ki pobožajo brbončice in srce, pa ne bom tako klišejsko naravnana in v zvezde kovala vse tisto, kar je zapisano v vseh ostalih post-Sarajevo kolumnah, blogih in potopisih. Okoli tega bom rekla samo to: če še nisi poskusila njihove tikvenjače, je to res prva stvar, ki jo moraš narediti ob prihodu. Pozabi na razpakiranje prtljage in miren sprehod po mestu. Odloži kovček in steci do prve buregdžinice. Naroči miks vseh pit in burekov, ki jih imajo, in si nonšalantno odpni gumb na hlačah. Še bolje, pojdi v trenirki ali pa v razvlečenem krilu. Poletja bo tako ali tako kmalu konec in na vrsto pridejo puloverji, v katerih lahko zakrijemo grehe in preveliko število zaužitih čevapov, kajmaka in tikvenjač.

S tabo želim deliti posebno izkušnjo. Zelo osebno. Zaljubila sem se. V Sarajevu. Če bi mi kdo pred dvema tednoma rekel, da bom spoznala nekoga v Bosni in se vanj noro zatreskala, bi ga povprašala po njegovem zdravju. A kaj, ko bi imel prav, zgodilo se je ravno to. Nekega poznega dopoldneva sem stopila v prijeten lokal po imenu Hacienda. Masovka ljudi je seveda ždela zunaj na soncu, a če ima človek mačka še od prejšnjega večera in mu tudi sončna očala ne pomagajo, je seveda najbolj primerno zaviti v prostor, ki ni močno osvetljen in imaš dovolj intime, da ti ne bulji vsak mimoidoči v podočnjake in ostale sledi neprespane noči. Zato sem se umaknila v separe, ki je bil dovolj umaknjen od ponorelega sveta, a vseeno dovolj blizu šanka. Naročila sem kavo, ki sicer ni bila ena boljših, a z mojim takratnim želodcem in nekaj vrtoglavic kasneje, je tudi tista stekla po grlu in pobožala moj z viskijem kontaminiran prebavni trakt. Ena stvar je sledila drugi in kar naenkrat je sedel pred mano On. Rus. Svetel in bledoličen. Sladek in mehak. Vreden greha in vsake sekunde. Samo moj.

O ja, jaz bi še enkrat!

Ne vem, kaj se je zgodilo takrat, morda so bile zvezde, moj rahlo omotičen pogled slabe presoje, a med nama je kliknila takšna kemija, ki jo opevajo le najlepše pesmi. Priznam, najprej sem dvomila, ne maram namreč osladnih scen, a sva se vseeno hipoma zavrtela v dialog opojnosti, sladkobe in vseprisotnega vonja po kavi, ki je navdajal prostor in dvigoval raven energije. Česa takšnega še nisem doživela, počutila sem se kot najstnica zadaj za šolo, ki se skriva pred hišnikom in namestnico ravnateljice. Verjetno me je zato tudi tako močno prevzel najin prvi dotik, da sem zaprla oči in od opojnosti trenutka le pritajeno zapredla. V naslednjem trenutku sem natakarju samo še glasno zavpila: »Još jednog, molim te!« In najboljši natakar vseh časov je prinesel še enega belega Rusa, strokovno povedano in v alkoholnem žargonu - postregel mi je z mojim, od zdaj naprej najljubšim koktajlom, White Russianom. (slov. prevod – Beli Rus).

Nisem velika fanica koktajlov, prisegam na vina in žganje brez primešanih mehurčkov v obliki Coca Cole in podobnega. Prisežem, da ravno slednje povzroča mačka naslednjega dne. A nekaj na Belem Rusu je tako dih jemajočega, da prevzame še tako petičnega, zahtevnega in izbirčnega pivca.

Takole je mene. Se mi je ves čas smejalo. Še danes se mi, ko pomislim nanj, v trebuhu pa čutim bizarno, a prijetno frfotanje metuljčkov, ko si poskusim priklicati v spomin njegov okus in božanje brbončic.

Sladkobo in energijo daje Rusu kavni liker Kahlúa, ostrino in kasnejšo rahlo, a nadvse prijetno omotičnost (ali kot ji sama strokovno pravim »božanje možgana«) mu daje vodka, za dodatno kalorično vrednost pa poskrbi smetana. Če dobiš zraven še zdrobljen led, si pa absolutna zmagovalka! In vse to za pičlih 2,5 evrov v Sarajevu. Skoraj toliko kot bela kava v Portorožu.

Ker vem, da imaš rada tudi recepte, bom danes s tabo delila še navodila za pripravo sladkega Belega Rusa, da se vanj zaljubiš tudi sama. Sicer priporočam, da si ga za prvič privoščiš nekje zunaj v družbi prijateljic, potem pa zadevo poustvariš v intimi svojega doma in si daš duška. Nikar pa ne stori podobne napake kot sama in ga ne naroči v Istri. Za 7,5 evra dobiš skropucalo od koktajla in grenak priokus, ki ga niti palačinka z Nutello in banano ne more omiliti.

Potrebuješ:

- 50 ml vodke (brez okusa)
- 30 ml Kahlúa kavnega likerja
- 30 ml smetane (najboljša je tista za kuhanja, lahko pa uporabiš tudi navadno alpsko – sladkor ni potreben)
- Zdrobljen led
- Kozarec
- Žlička
- Slamica

Pa začniva:

Vzameš kozarec in ga napolniš z (zdrobljenim) ledom.

Dodaš vodko in priliješ Kahlúo. Preko žličke poliješ smetano, da ustvariš tisti seksi optičen prehod iz temnega v svetlo. Frizerji bi temu rekli ombre, jaz pa temu pravim mišmašanje. 

Premešaš s slamico in narediš požirek. Prisežem, ne samo, da je to ljubezen na prvi požirek, ampak sreča v kozarcu! Kdaj gremo torej v Sarajevo na Ruse? 

Na zdravje, draga moja.

Svoja razmišljanja deli Barbara Kotlušek

Pišeš ji lahko na micna@delo.si