MIČNA RAZMIŠLJA: Petelinji zajtrk - nategnil me je za dobro jutro

Draga moja,

A poznaš tisti občutek, ko se ti mudi v službo in se vsa dišeča in žareča usedeš v avto, da ta potem od sebe ne da ničesar? Ne vžge, ne reagira, spušča pa glasove, ki spominjajo na streljanje s kalašnikom? Tak zvok, ki ga moraš dejansko pogooglati, da ga lahko vsaj približno razložiš ostalim, ko oponašaš motor avtomobila? No, meni se je to zgodilo. Dvakrat. In ni hujšega kot da se to zgodi osebi, ki res nima pojma o avtomobilih in se boji dne, ko bo s pokvarjenim avtom in cmokom v grlu ostala na cesti. Prav tam, kjer na daleč nihče ne bo opazil njenega plapolanja s trepalnicami, ki sicer zelo pomaga na tehničnih pregledih, ko avtu ne dela hupa in so vsako leto identične težave z zavornimi lučmi. In tudi jaz bi rada imela delujočo hupo, res misliš, da mi je zabavno dnevno kazati sredince vsem butastim in nestrpnim voznikom, ki se ti prilepijo na rit in te želijo preskočiti? Ok, malce mi je pa res. Vozim počasi, mirno in po pravilih, če pa se za mano naredi kolona vozil, ker vozim po omejitvah, bi morala videti, kakšno gnečo znam narediti ob bočnem parkiranju. Včasih tudi nalašč.

Ja, skratka avtomobili. To je področje, ki me nikoli ni zanimalo in še danes težko ločim Golfa od Cliota, prav tako pa do pred kratkim nisem vedela, kam je potrebno priklopiti vžigalne kable in sem bila prepričana, da se vsaj en konec vtakne v vžigalnik. A to še ni vse, pojma nimam, kje se nahaja prva pomoč, če jo sploh imam in, kje naj bi bila skrivnostna rezervna guma, ki je del obvezne opreme. Prekleto, še vedno se vozim z zimskimi gumami in sodelavka me je ravno včeraj podučila, da imam bore malo motornega olja. Kaj ni dovolj, da ga vozim v prtljažniku? No, šalo na stran, ali pa tudi ne, resnično se ne maram pretirano ukvarjati z jeklenimi konjički, od tod tudi ta moja nevednost in ignoranca, ki jima boš priča.

Mesec nazaj sem tako, zaradi zgoraj omenjenega scenarija, avto odpeljala k lokalnemu mehaniku, ki je strokovno ocenil, da je moj akumulator »fuč« in ga bo potrebno zamenjati. Ko sem v mislih preračunavala, koliko dni bom morala za menjavo nujnega avtomobilskega dela hoditi v službo in se močno ter opazno smilila sami sebi, se je rahlo osivelemu, a še vedno šarmantnemu gospodu na obraz prikradel navihan nasmešek. V polsmehu mi je navrgel, da sem prišla ravno pravi čas. Butasto sem pogledala, zaplapolala s trepalnicami in hipoma izgubila 70 točk inteligenčnega količnika.

»Imam sicer malce rabljen akumulator, ampak je kot nov. Če boš kupila novega, te bo zadeva stala 150 EUR, tega ti dam za 80. Splača se. Cenejšega ne boš dobila,« je samozavestno dejal (lepo prosim, ne drži se za glavo).

In če sem v povsem običajnih situacijah hvaležna za vsako podarjeno čokolado ali Haribo bombon, sem bila seveda še toliko bolj hvaležna prijaznemu mehaniku, ki mi je altruistično prihranil 70 EUR. Veselo in s pesmijo na ustnicah ter malce rabljenim akumulatorjem sem se tako odpeljala proti službi, v mislih pa zaključila, da je svet še vedno v principu dober in se ti včasih lahko tudi na povsem beden dan nasmehne sreča. Ah, ta moja nevednost in roza plašnice na očeh.

Ostala bom na avtocesti in nihče mi ne bo pomagal

Nekaj tednov kasneje sem se odpravila na dopust v sosednjo Hrvaško in avto je delal kot ura. Tako kot je mehanik obljubil. Seveda vse lepo in prav, če ne bi bil ob povratku v domovino na avtocesti kriv za najbolj bizarne pripetljaje. Ravno, ko sem začela s svojo šestletnico že 56-ič prepevati pesem Moj klobuk ima tri luknje in se katapultirala z desnega na levi pas, da bi prehitela tovornjak pred sabo, mi je začel cukati avto. Prekleto! Stisnilo me je pri srcu, spustila sem gas in se umaknila nazaj na desni pas. Ljudje za mano so bili zopet živčni, nervozni, hupa mi seveda ni delala, sredincev pa jasno ne kažem, ko je otrok v avtu. Bila sem prestrašena, a sem pred hčerko vseeno želela ohraniti mirno kri in ostati povsem skulirana mama.

»Mami, kaj pa je? Kaj to cuka?«

 S cmokom v grlu in mislijo, da bova obtičali nekje na odstavnem pasu, jaz v joku, otrok lačen in prav nihče nama ne bo pomagal, ker bodo vsi mislili, da gre za nek bizarni poskus ropa ob avtocesti, sem vseeno starševsko spregovorila:

»Kaj, to? Ah niiiič, miška, to so to črte na avtocesti za voznike tovornjakov. Veš, oni se vozijo tudi ponoči in včasih se lahko zgodi, da zaradi utrujenosti zaspijo in zato so te črte, ki te začnejo rukati, če zaspiš.«

»Mami, ampak ti nimaš tovornjaka pa tudi spiš ne,« mi je pametno navrgel moj zlati otrok, ki se ni zavedal, da sva morda na pragu smrti, ali pa bova preostanek popoldneva preživeli zapuščeni in lačni na odstavnem pasu brez plačane avtovleke. Prisežem, da še letos plačam članarino.

»Uuu, super idejo imam, kaj če odigraš eno igrico?!« sem speljala pozornost na nekaj drugega, saj si resnično nisem želela umreti medtem, ko bi iskala razlage o imaginarnih zvočnih črtah na avtocesti.

Ko sem se vrnila na desni pas, je cukanje prenehalo, avto pa je peljal normalno dalje kot da se nič ni zgodilo. Hm, mogoče pa so bile res črte? Zgodba se je seveda ponovila čez nekaj minut ob naslednjem prehitevanju, le da sem takrat odkrila vzorec. Vsakič, ko sem vklopila levi in samo levi smernik, je avto začel cukati in izgubljati na moči. Sicer nisem ekspert za avtomobile, vendar mi ta povezava niti slučajno ni bila jasna, niti za kaj takšnega v preteklosti še nisem slišala. Opravila sem nekaj klicev in prav vsi so bili začudeni nad tovrstnim cukanjem ob vklopljenem smerniku, a so vseeno poznavalsko zaključili s strašljivimi poimenovanji avtomobilskih delov, ki jih znam zdaj vsaj našteti, ne vem pa kje se nahajajo:

»Alternator je.«
»Ja, ja, to je zagotovo akumulator.«
»Svečke zamenjaj.«
»Mogoče je elektronika.«
»Daj ugasni klimo.«
In zmagovalni: »Kdaj si bila nazadnje na servisu?«

Vozila sem kot po jajcih in komaj čakala, da parkiram pred hišo. Po treh in pol urah vožnje, ki bi sicer morali biti zgolj dve, sem naju uspešno in predvsem v enem kosu pripeljala domov. Odleglo mi je, v mislih pa vseeno upala, da se bo težava rešila kar sama od sebe. Pa saj imam nov, »malce rabljen« akumulator, vendar!

Ne me j*bat! Nategnil me je za 80 EUR

A poznaš tisti občutek, ko se ti mudi v službo in se vsa dišeča in žareča usedeš v avto, da ta potem ne da niti glasu od sebe. Ne vžge, ne reagira, nič? Ja, prav si prebrala. Ista zgodba, isti scenarij. Z novim, no, malce rabljenim akumulatorjem za 80 EUR. Naslednji dan mi je sicer vžgal, a že po koncu delovnika, se je avtomobilska trma odločila, da se ponovno ugasne in začne streljati s kalašnikom. Cukanje ob vklopljenih smernikih je seveda še vedno prakticiral, le da se je tokrat cukanje premaknilo še na desno stran in sem imela tako razlog več, zakaj v prometu več ne nakazujem smeri vožnje. Morda bi morala smer kazati z roko skozi okno.

Tisti dan sem se nato odločila se, da grem po drugo mnenje. K električarju. Vsa zadeta od premalo spanja in zblojenim samo-kava-lahko-reši-ta-dan obrazom, ki se je Instagram bogovom zahvaljeval za vse filtre, ki jih premorejo aplikacije za editiranje selfiejev, sem se nonšalantno primajala in ga okarala, ker je zamudil na delo. Ja no, nisem ravno jutranji tip človeka.
 
S težavo je dvignil pokrov motorja (dvakrat sem se zaletela in od takrat je odpiranje precejšen izziv … tudi za serviserje), ga odklopil in priklopil na neke, meni povsem neznane aparature.

»Ohoho, tole je pa star akumulator. Nič čudnega, da vam ne dela.«

Jaz poznavalsko: »Ne, ne, malce je rabljen, zamenjan prejšnji mesec, delal naj bi kot ura.«

Serviser se je močno zmeden popraskal po glavi in izginil za pult, kjer je opravil še dodatne teste in razložil, da je moj »malce rabljen« akumulator močno obremenjen, zraven pa navrgel še nekaj strašljivih izrazov kot so 7 voltov in podobne tehnične oslarije, ob katerih sem preklela vsako prešpricano uro fizike v srednji šoli. Ali splošne razgledanosti.
»Gospodična (joj, kako prija ta termin, četudi si na servisu s pokvarjenim avtomobilom), tale akumulator je star 5 let. Zamenjati ga bo potrebno.«

Tla pod nogami so se mi zamajala, prvi serviser mi je lagal. Pet let? Malce rabljen akumulator? Sem se res pustila nategniti za 80 EUR? »Koliko je nov?« sem prestrašeno vprašala in v mislih ponovno računala, koliko časa bom morala hoditi v službo, da bom lahko plačala za to nujno popravilo.

»Za tako majhen avto ne potrebujete velikega … 65 eur.«

Bravo, Barbara. Brez besed sem plačala za novega in s scenarijem, kako bom starega vrgla prvemu serviserju v glavo in ga zraven prestrašila z vsemi meni znanimi kletvicami, jezno odšla.

In tako, draga moja, te nategnejo za dobro jutro. S tem, da ti ne paše pa še plačati moraš. Pa vendar, če ne drugega, sem zdaj vsaj odkrila cene novih akumulatorjev, poznam nekaj strašljivih terminov in pa vem, da me za dobro jutro ne bo nategnil noben mehanik več. Kar naj ima svoj nasadni ključ, s katerim vsepovprek opleta, pod moj pokrov ta pacek ne bo več gledal, naj se raje loti svoje žene. 

Naj bodo tvoji petelinji zajtrki bolj prijetni.

Svoja razmišljanja deli Barbara Kotlušek

Pišeš ji lahko na micna@delo.si