Mateja Zver, slovenska nogometašica: Presegli so mejo, ko so nas začeli zlorabljati še za tihotapljenje alkohola

Medtem ko prek Atlantika očarani gledamo k vrhunski športnici in aktivistki Megan Rapinoe in ženski nogomet kujemo v nebo, slovenske nogometašice doživljajo precej klavrno usodo.

Ko je 17. julija Nogometna zveza Slovenije (NZS) prejela pismo, pod katero se je podpisalo 31 članic slovenske ženske nogometne A-reprezentance, se je začela tresti gora. A dekleta so odgovor dobila le na spletni strani NZS in v njem jasen znak, naj česa drugega kot to, da se bo rodila le miš, niti pričakujejo ne. Jeseni čaka žensko reprezentanco veliko usodnih tekem.

Namesto mirnih priprav se morajo zdaj ukvarjati z negotovostjo, ali je zvezi sploh mar za vsebino njihovih izpovedi, v katerih enotno opisujejo katastrofalne odnose med moškim strokovnim vodstvom in igralkami. Zdaj je pismo prišlo tudi v širšo javnost.

O tem, kaj doživljajo, smo se pogovarjali s kapetanko ženske nogometne reprezentance Slovenije Matejo Zver.

Ko sem prebrala vaše odprto pismo, sem, priznam, ostala odprtih ust. A še bolj od zapisanega je šokanten odziv Nogometne zveze Slovenije, ki je še enkrat pokazala, da ji za vas ni mar, saj ne samo da vas nihče ni povabil k pogovoru, edini odgovor, ki ste ga dobili, je bil objavljen na spletni strani zveze med obvestili za javnost. Kako se počutite ob tem?

V odprtem pismu smo natančno opisale, kaj se nam dogaja v zadnjih letih. S selektorjem Borutom Jarcem smo na začetku napredovale, v zadnjem obdobju pa stagniramo. Nekaj časa smo vse to prenašale, saj nismo vedele, ali smo dekleta v doživljanjih enotna. Ko pa smo ugotovile, da se številne med nami v reprezentanci počutijo zelo slabo, smo starejše članice začele ukrepati. Vse igralke smo se sestale, pogovorile in sprejele odločitev, da tako ne gre več naprej in da je nekaj treba ukreniti. Najprej smo pismo poslale na Nogometno zvezo Slovenije, a smo dobile odgovor zgolj na spletni strani, kjer so zapisali, da NZS ne bo dovolila, da bi igralke ali kdorkoli drug odločal o izbiri in načinu dela strokovnega vodstva in kontinuiteti dela v reprezentanci, saj sprejemanje teh odločitev ni v naši pristojnosti. Drugega izhoda, kot je to, da pismo pošljemo v javnost, nismo videle.

To vendar ni zanemarljivo, če se pod javno pismo podpiše 31 igralk!

Stagniranje je za profesionalno ekipo seveda resen problem, a doživljanja, ki ste jih v pismu opisale, so še mnogo bolj šokantna. Izpostavile ste psihično maltretiranje, zlorabo alkohola, poniževanje. V resnici doživljate razvrednotenje.

Ker so bili leta 2018 s takrat novim selektorjem vidni rezultati, je sprva nekako še šlo. Ko pa se je začela stagnacija v delovnem procesu, ni bilo več mogoče ignorirati vsega, kar smo doživljale.

Nekajkrat smo se jaz kot kapetanka in podkapetanke želele pogovoriti s selektorjem in mu predstaviti, kaj se nam zdi narobe, a se ni čisto nič spremenilo na boljše. Zadevo smo morale vzeti v svoje roke in jo začeti reševati, kakor se je dalo.

»Igrate kot divje svinje«, »Pi*ka vam materna!«, nenehno ponižujoče obravnavanje glede telesne teže. To je le del trpinčenja, ki ste ga bile redno deležne.

V športu je veliko trenutkov, ko si nervozen, včasih se zgodi, da iz ust izletijo besede, ki bi jih bilo bolje ne izgovoriti, a to, kar se je dogajalo nam, presega vse meje dobrega okusa.

Kot najstarejša igralka gotovo prenesem več kot mlajše kolegice, a to vseeno ni prav. Predstavljajte si mlada dekleta, stara 16, 17, 18 let, ki morajo nenehno poslušati opazke o svoji teži, poniževanje.

Želimo si, da bi se zavedali, kako pomembni so odnosi v ekipi, in da bomo, če jih bomo uredili, tudi igrale veliko bolje in dosegale boljše rezultate.

To so mlade osebe, ki v nogometu šele rastejo. Kaj takega je v uglednih klubih v tujini nepredstavljivo. Če se nekdo tako vede do tebe, to seveda vpliva na psihično stanje, na kakovost treninga, tekme. Selektor bi se moral zavedati, pa se žal ne, da trenira žensko ekipo, in preden kar koli izreče, premisliti.

Ste zvezna igralka v avstrijski ženski nogomet­ni ekipi SKN St. Pölten. Kako se sodelovanje v tujih klubih razlikuje od izkušnje, ki jo imate v slovenski reprezentanci?

Selektorja sem večkrat vprašala, kako to, da nikoli ne vzpostavi stika z mojo trenerko v Avstriji. Zakaj ne pride na nobeno od mojih tekem, so začudeni tudi tukaj (pogovarjava se po videopovezavi, saj Mateja trenutno trenira v Avstriji, op. p.).

V avstrijskem klubu smo članice iz več držav in njihovi selektorji trenerko pogosto kličejo, ker jih zanima, kako »njihova« dekleta trenirajo, ali so poškodovana, ali prihajajo na tekme.

Nedavno smo igrale v skupinskem delu lige prvakinj in prišli so vsi selektorji držav, katerih nogometašice so v ekipi, našega ni bilo. Tudi trenerka me je že večkrat vprašala, zakaj se naš selektor nikoli ne oglasi, zakaj nikoli ničesar ne vpraša, zakaj ne vzpostavi nobenega stika. Lahko sem odgovorila le, da je to verjetno njegov način dela.

Šokiralo me je tudi, da je sekretar Uroš Juračič, ko ste leta 2020 igrale odločilno tekmo proti Rusiji, prikrival okužbo z virusom sars-cov-2 in ste na koncu vse zbolele. Kljub obvezni desetdnevni karanteni vas je hotel poslati domov, da bi NZS prihranil denar, čeprav bi s tem ogrozile zdravje svojih družin. To pa seveda še ni vse. Alkohol. Moški del t. i. strokovnega vodstva je v Turčijo tihotapil pločevinke piva v torbah z vašimi dresi. Seveda brez vaše vednosti.

To nas je res prizadelo. Tudi sicer so bile pri kosilih in večerjah vseskozi na mizah steklenice vina, opijanje je stalnica. Ko pa smo videle, da nas zlorabljajo še za tihotapljenje alkohola, so res presegli mejo. Česa takega nikoli prej nisem doživela, pa sem zamenjala veliko trenerjev in selektorjev. Takšna ravnanja kažejo samo to, da nas ne jemljejo resno.

To potrjuje tudi dejstvo, da zaradi nekih subjektivnih razlogov vodstvo ne želi sprejemati novih fizioterapevtov. Tudi za vaše zdravje jim ni kaj veliko mar.

Žal res ne. Za celotno ekipo sta na voljo dve fizioterapevtki. Ko je akcija, pač ni mogoče, da sami opravita masaže in terapije. Zgodilo se je že, da je bila z nami le ena in smo se morale znajti same. Iza (obrambna igralka Izabela Križaj, op. p.) študira fizioterapijo, zato vedno priskoči na pomoč. Včasih tudi jaz. Ampak to seveda ni rešitev!

Tudi sicer so bile pri kosilih in večerjah vseskozi na mizah steklenice vina, opijanje je stalnica. Ko pa smo videle, da nas zlorabljajo še za tihotapljenje alkohola, so res presegli mejo. Česa takega nikoli prej nisem doživela, pa sem zamenjala veliko trenerjev in selektorjev. Takšna ravnanja kažejo samo to, da nas ne jemljejo resno.

To res težko razumem. Zakaj nimate več kot dveh fizioterapevtk? Kaj je izgovor?

Verjetno za nas nočejo »za­pravljati« denarja. Potem pa nam očitajo, da tako in tako igramo samo zaradi denarja. Če bi bilo to res, naša ekipa sploh ne bi obstajala.

Šokov pa s tem ob prebiranju pisma seveda še ni konec. Kako zelo nočejo zapravljati, se vidi tudi po tem, da se potrudijo pridobiti kar najcenejše lete, kar pomeni, da morate na letališčih preživeti ure in ure, a nato naslednji dan od vas vseeno pričakujejo vrhunsko odigrano tekmo.

Ko smo nedavno potovale v Kazahstan, je bila čista katastrofa. Eno je že sama časovna razlika. Po odigrani tekmi smo po neprespani noči spet potovale ponoči, pristale v Istanbulu in tam spale na letaliških tleh, ker smo imele naslednji let čez šest ur. Po pristanku v Parizu smo se nato z avtobusom vozile štiri ure in nato dva dni igrale s Francijo, seveda povsem uničene.

Niti treninga ni bilo mogoče izpeljati tako, kot bi bilo treba. Seveda pa smo nato spet poslušale žaljivke. Po tekmi s Francijo smo iz Pariza odpotovali v Benetke in nato z avtobusom na Brdo. Presenetljivo je, da smo se držale tako dobro, kot smo se, in odigrale na ravni, ki je bila pričakovana.

Kaj pričakujete, da se bo zgodilo zdaj?

Vseeno upam, da bo vodstvo NZS zdaj, ko je zgodba prišla v javnost, ukrepalo. To vendar ni zanemarljivo, če se pod javno pismo podpiše 31 igralk! Nemogoče je, da vse lažemo. Želimo si, da bi se zavedali, kako pomembni so odnosi v ekipi, in da bomo, če jih bomo uredili, tudi igrale veliko bolje in dosegale boljše rezultate.

(Za izjavo o odprtem pismu smo prosili tudi Aleksandra Čeferina, predsednika Evropske nogometne zveze, UEFA, a so nam iz njegovega urada sporočili, da je zaradi odsotnosti do zaključka redakcije ne more podati.)

Preberite še: Aleš Kuhar: Slovenci mislimo, da smo gurmani, a je to žal precej nerealno

Morda vas zanima tudi: Ksenija Benedetti: Ana je soseda, ki bi si jo vsak želel