Eva Boto: Žanovo mnenje je zame eno najdragocenejših

Šestnajst let je imela, ko je s pesmijo Verjamem nastopila na evrovizijskem odru. Bila je najmlajša slovenska predstavnica na Pesmi Evrovizije, danes Eva Boto o začetkih svoje kariere pravi, da je bilo tako, kot se je zgodilo, očitno prav. Nadarjena in uspešna pevka, devet mesecev že ljubljanska Korošica, po enajstih letih na glasbeni sceni ustvarja z neustavljivim tempom in strastjo.

Namreč, iskrena je, ko pove: »Glasba je moja identiteta, vse, kar je povezano z njo, me žene naprej.«

Z »venčkom spominov« ste se julija vrnili pred občinstvo Melodij morja in sonca. Mislim si, da med polet­nimi nastopi časa za oddih nimate na pretek.

Na MMS sem res neizmerno uživala, sploh ker sem nastopila kot gostja in ne tekmovalka. Ko sem opazovala nastopajoče, sem popolnoma razumela njihove občutke. Nervoza, pričakovanja, priprave, trema, želja po dobrem nastopu, rezultatu ...

Mi je prav odleglo, da nisem bila na njihovem mestu. (Nasmešek.) Tako je bil zame tisti teden oziroma vikend delovni oddih. No, tisti pravi oddih pa je prišel takoj za tem – odpravila sem se k teti na Pelješac. Tudi počitek je del dela in po koncertih, ki so bili za mano, je bil več kot zaslužen in potreben, da sem zdaj nazaj s polnimi baterijami in pripravljena na prihajajoče koncerte in projekte.

Bolj dopustniški so za vas hladnejši meseci, mar ne?! A za to, da se človek umiri, ni treba odpotovati daleč in je pravzaprav najpomembnejša destinacija – potovan­je vase.

Potovanje vase je vedno prva in najpomembnejša destinacija. Če v sebi ne najdeš miru, ga ne boš našel nikjer, to je dejstvo. Pri glasbenikih je po navadi januar tisti, ki kliče po počitku in nabiranju energije po pestrem zaključku leta. Jaz se rada umaknem v toplejše kraje, preprosto zato, ker ne maram preveč mraza in snega, zimske aktivnosti pa tudi niso na mojem seznamu želja.

Je pa res, da za odklop ne potrebujem veliko. Kdaj mi ustreza umik v naravo, drugič branje, šport, ne smem pozabiti, da veliko vlogo pri odklopu igra moj pes Lucky, s katerim najraje preživim svoj prosti čas. Da ne govorim o svoji dragi Koroški, kjer se z veseljem napovem doma za nedeljsko kosilo.

Ljubljanska Korošica ali koroška Ljubljančanka? To se sprašujem že od selitve. Po mojem – ljubljanska Korošica. Ne glede na to, kam se preselim, vedno bom ponosna Korošica, tega ne skrivam.

Kaj ste bolj? Ljubljanska Korošica ali koroška Ljubljančanka?

To se sprašujem že od selit­ve. Po mojem – ljubljanska Korošica. Ne glede na to, kam se preselim, vedno bom ponosna Korošica, tega ne skrivam.

Odločitev o selitvi v prestolnico je bila pragmatična?

Ta odločitev je padla čisto nepričakovano oziroma zelo spontano – z danes na jutri, bi rekli. Videti je bilo takole: sedla sem za mizo, vzela zvezek in iz koledarja na telefonu izpisala vse obveznosti v preteklem letu. Vsa snemanja, vse nastope, koncerte, radijska gostovanja – skratka vse. Čisto iz »firbca«, ker me je zanimalo, koliko kilometrov sem povprečno prevozila po mesecih.

Po vseh izračunih sem bila seveda radovedna, kako bi bilo, če bi se na vse te obveznosti vozila iz Ljubljane, med drugim na koncerte skupaj z ekipo in ne sama ... No, isti večer sem začela iskati stanovanje v Ljubljani in naslednji dan našla tisto, kar sem potrebovala.

Prav spomnim se, kako sem jokala zadnji dan v Mariboru, kjer sem preživela približno osem let in se res navadila na okolje. Vse, kar lahko rečem po devetih mesecih bivanja v Ljubljani – to je bila najboljša odločitev v zadnjem letu.

Letos ste z interaktivnim nastopom proslavili enajst let kariere ...

Seveda. Tudi 11. obletnico je treba praznovati, ne samo okroglih, in praznovala sem jo na najlepši mogoč način – s sklopom koncertov po Sloveniji.

Verjamem, da ste se od tedaj, ko ste bili leta 2012 najmlajša slovenska predstavnica na Evroviziji, spremenili. Kaj posebnega ste spoznali o sebi?

Joj, če se od takrat ne bi spremenila, tako ali drugače, bi bila zdaj konkretno zaskrbljena. Meni se zdi, da sem bila še pred pol leta drug človek, kaj šele pred enajstimi leti. Na Evrovizijo sem šla kot otrok, ni mi bilo niti jasno, kaj tam počnem, vedela sem samo, da so to bile moje otroške sanje in da so se mi uresničile.

Z leti sem oblikovala svojo osebnost, pridobivala izkušnje, znanje in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Učimo se, rastemo vse življenje. No, razen v višino – ta se po enajstih letih ni spremenila. Ostala sem pri 180 centimetrih. (Smeh.)

In kako divje je bilo to desetletje in še nekaj?

Hmmmmmm ... Občutek imam, kot da sem teh deset let hibernirala in se šele zdaj prebujam. (Nasmeh.) Sicer pa, šalo na stran ... Ogromno stvari se je zgodilo, tudi nekaj prelomnic, ena od njih je zagotovo moj prvi album, pri katerem sem tudi sama začela sodelovati kot avtorica. Istega leta, torej 2019, je bil zame še en velik korak – začela sem koncertirati s svojim bendom, kar je bila moja največja želja že od samega začetka.

Evrovizija, gimnazija, študij, Slovenska popevka, Melodije morja in sonca, Znan obraz ima svoj glas, različna glasbena sodelovanja in še bi lahko naštevala. Torej divje?! Lahko bi rekla, ja, ampak bo prihodnjih deset let potemtakem še bolj divjih.

Na Evrovizijo sem šla kot otrok, ni mi bilo niti jasno, kaj tam počnem, vedela sem samo, da so to bile moje otroške sanje in da so se mi uresničile. Z leti sem oblikovala svojo osebnost, pridobivala izkušnje, znanje in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Učimo se, rastemo vse življenje. No, razen v višino – ta se po enajstih letih ni spremenila. Ostala sem pri 180 centimetrih.

Kaj menite, se nam v življenju stvari zgodijo z namenom?

Lanska deseta obletnica mi bo zagotovo za zmeraj ostala v spominu in je nekaj posebnega. Verjamem, da se nam stvari dogajajo z nekim namenom. Jaz pravim, da so se v teh desetih letih stvari dogajale času primerno. Čeprav sem kariero začela kar na evrovizijskem odru, pri rosnih šestnajstih letih, sem zdaj prepričana, da je prav tako.

Včasih sem se spraševala, zakaj se določene stvari ne zgodijo ravno takrat, ko bi pričakovala, a zdaj razumem, da jih ne moreš prehitevati. Oziroma samega sebe ne moreš prehitevati. Denimo, že na koncerte, ki jih imam zdaj s svojim bendom, pred leti gotovo nisem bila pripravljena, čeprav sem po njih zelo hrepenela.

Sem zdaj preveč zakomplicirala odgovor?! (Nasmešek.) Skratka, verjamem, da nam življenje da toliko, kolikor lahko v dani situaciji prenesemo in zmoremo.

No, ampak odločitev, da bosta ustvarjanje in glasba vaše delo, je bila seveda vaša. In odločili ste se pravilno.

To sploh ni vprašanje, ali sem se odločila pravilno ali ne. Niti ne gledam na to kot na neko odločitev, ki sem jo morala sprejeti. Prav spomnim se trenutka po končani fakulteti, ko me je oče vprašal – in potem vsi sorodniki po vrsti –, ali oziroma kdaj si bom poiskala redno službo v šolstvu.

V moji glavi je bilo pa samo – kaj vam moja dejanja ne dajo logičnega odgovora? Da ne bo pomote, nič nimam proti, samo smešno in malo utrujajoče je bilo to poslušati – sploh zato, ker sama sebi tega vprašanja nikoli nisem postavila, saj ni bilo treba. Glasba je moja identiteta, vse, kar je povezano z njo, me žene naprej.

Ste tudi radijska voditeljica … V nove izzive kar zagrizete?

Kar zagrizem ne – če vidim v kakšni stvari nekaj, kar mi je zanimivo, pa zagotovo. Sploh tam, kjer vem, da bom morala iz svoje cone udobja.

Ljudje, ki se odločijo, da bi v življenju šli ali na novo pot ali ustaljeno malce spremenili, potrebujejo načrt. Vi s tem, se zdi, nimate težav. Kaj pomembnega bi o tem svetovali mladim?

Mislim, da predvsem potrebuješ močno željo in pogum. Na to gledam tako – če si nekaj res močno želiš, potem se za to trudiš, grizeš, vedno iščeš rešitve, načine, kako neko stvar doseči, raziskuješ poti, se učiš ... V vsem tem pa moraš biti vztrajen in pripravljen na vzpone in padce.

Je kdo od glasbenih kolegov, čigar nasvete še posebej cenite? In upoštevate?

Najprej zagotovo moja ekipa, moj bend. Omenila bi tudi Jana Plestenjaka, ki ga izredno spoštujem in sem mu hvalež­na za vse nasvete, ne morem pa niti mimo svojega dobrega prijatelja Žana Serčiča, s katerim se poznava že več kot dvanajst let in še danes mi je njegovo mnenje eno najdragocenejših.

Vas bomo še videli na katerem od festivalov?

Kot gostjo z veseljem. (Nasmeh.) Trenutno sicer niso v načrtu, vsaj v bližnji prihod­nosti ne.​

Kaj snujete za prihodnje mesece?

Z ekipo nas čaka še kar nekaj poletnih koncertov na čudovitih lokacijah po Sloveniji. Kmalu se vidimo v Kanalu ob Soči, Braslovčah, Vipavskem Križu in Ilirski Bistrici. Ne bo počival niti ustvarjalni del, pripravljamo namreč nove pesmi, tudi album, tako da bo druga polovica leta gotovo zelo pestra in delovna.

Pa naprej? V šolstvu se torej ne vidite.

Za zdaj te slike ne vidim v svoji glavi in je verjetno tudi ne bom. No, vsaj dokler bo glasba moja prioriteta, ne.

Preberite še: Nina Pušlar: Poskrbel je, da se je prebudil moj materinski čut

Morda vas zanima tudi: Iva L. Novak: S spomini na letalsko nesrečo na Korziki živim že od otroštva