Marko Juhant o nagrajevanju za šolski uspeh: Letos kolo, drugo leto avto ali barka?

Tu je konec šolskega leta. To je bilo sicer še bolj nenavadno in za mnoge zahtevno kot leto prej, zaradi česar se verjetno večina počitnic še bolj veseli. Konec leta in izpolnjeno spričevalo pa številnim otrokom tudi vzbuja upanje, da jih bo doma pričakalo darilo. Mu bodo starši izpolnili dolgo trajajočo željo, pripravili presenečenje ali se bo cela družina odpravila na kakšno dogodivščino? O nagrajevanju ob šolskem uspehu smo se pogovarjali z znanim slovenskim specialnim pedagogom in strokovnjakom za vzgojo otrok Markom Juhantom, ki ima o materialnih nagradah prav posebno mnenje.

»Če gre za zaključek nekega pomembnega obdobja, sem za. Kar pomeni, da se v družini z leti ustvari nek obred, da gredo straši z otroki na kosilo, da obiščejo kakšen zanimiv muzej, naredijo kolesarki izlet ali kaj podobnega. Da je ta obred določen čas za njihovo družino, ob druženju pokomentirajo leto in se o vsem, kar so doživeli, pogovarjajo. Torej, če je nagrada doživetje, sem za. Če pa gre za materialno dobrino, novo kolo, obljubljen telefon, rolko, pametno uro … Za takšne nagrade pa sem absolutno proti,« odgovarja Juhant.

Zakaj so takšna darila napačna? Seveda ni s samim predmetom nič narobe, otroka bomo razveselili, a sporočilo, ki ga posredno sporočamo, je lahko staršem v veliko škodo. Z materialnimi dobrinami starši otroku prenašamo marsikatero sporočilo, predvsem napačno. »Zdaj si končal 5. razred in dobil si kolo, a 6. razred bo pa še težji,« začne sogovornik. »Kaj mu bomo pa takrat poklonili, avto ali barko?! Verjetno bo za težji razred otrok pričakoval še več vredno darilo, kot je bilo kolo,« slikovito ponazori Juhant.

Enako je, če dobre ocene nagrajujemo z denarjem, otroci to počnejo le še za denar, ne zato, da bodo odnesli kaj znanja. In ne pozabimo, šolanje je zakonsko določeno, šolo moramo obiskovati in končati. Zato je denarno nagrajevanje povsem nesmiselno.

Potem je tu še en problem, v družini, kjer sta dva šolarja. »Eden zelo nadarjen, drugi pa se mora s šolo precej truditi. Kako bo mama pravično nagradila? Enega, ki se zelo trudi in se ob tem boril sam proti sebi, saj mu gre učenje težko od rok, in drugega, ki mu petice letijo same od sebe,« pove in doda, da bodo starši z nagradami težko pravični.

Prav tako je znotraj družine težko uravnotežiti darila, saj bi mlajši vsakič dobil enako kot starejši, pa čeprav zanj darilo sploh še ni primerno. A starši se tako zelo bojijo, da bi se kateremu od otrok zgodila krivica, da na koncu popustijo. In zato sem proti nagradam, ker so plačilo in plačilo nikoli ni fer.«

Ohranjamo vrednote, ki veljajo v naši družini

In če znotraj svoje družine vzpostavimo te vzgojno dobre vrednote in smo pri načelih, ki jih zagovarja Juhant, dosledni, pa nam potem lahko temelje zamaje okolica. Otrok se vrne od pouka in nam reče, da bodo vsi sošolci dobili darilo, da bo njegov prijatelj npr. dobil kolo. Kaj mu odgovorimo?

Starši naj ne tulijo vsi v isti rog

»Ko nam otrok začne 'sosedov Luka bo pa dobil kolo za odličen uspeh' je naš odgovor lahko takšen: 'ali Luka z nami dela domače naloge, ali pri nas večerja, ali pri nas spi, ali ga peljemo k zdravniku, ko zboli, ali gre z nami na počitnice? Ne! Zakaj pa ne?' Otrok nam odgovori, da zato, ker ni naš. 'Torej on ni naš in on ni merilo. Pri njih je drugače kot pri nas, pri njih delajo drugače kot pri nas.' 'Ja, ampak meni je bolj všeč, kako delajo oni,' nam bo odvrnil otrok, takrat pa ga vprašamo, ali bi se preselil k njim. Odgovor bo zagotovo, da ne. Otroku moramo dati jasno vedeti, da imajo družine drugačna merila in da vsak starš počne po tistem, kar se mu zdi najbolj prav. Z drugimi pač ne tekmujemo, pokažemo, da smo različni in pri tem vztrajamo.«

Za konec nam je Marko Juhant postregel še z enim odgovorom, ki bo staršem vztrajnih otrok (in ti so pri prosjačenju za darila res vztrajni) prišel zelo prav. »Velikokrat me starši vprašajo, kaj naj rečejo otroku, ki ne bo dobil svojega telefona, čeprav ga imajo vsi vrstniki. Staršem predlagam, naj otrok že doma vadi odgovor na vprašanje, zakaj nima pametnega telefona. 'Veš moji starši so malo čudni starši. Oni verjamejo, da pametni telefoni škodujejo. Ampak, saj delam na tem, da ga bom dobil.' Po takšnem odgovoru se tema spremeni na čudne starše in otroci pozabijo na telefon. Res pa je, da morajo ti starši požreti, da so malo čudni. Kar pa je dandanes v bistvu čisto res, saj si že čuden, če si dobronamenski, odločen in nasprotuješ pametnim telefonom. A to je dobra čudnost, saj pomeni, da ne tuliš v isti rog kot vsi,« zaključi Marko Juhant. 

Preberite še: Štirje odzivi Marka Juhanta na situacije, ki se nam pri vzgoji dogajajo vsak dan

Morda vas zanima tudi: Marko Juhant: Boljše igrače kot starša na tleh še niso izumili