Novodobni kuharji bi se nad mojo kuharijo zgražali (piše: Mateja Florjančič)

"Kaj naj jutri skuham za kosilo?" vprašanje, ki nam ga je nekoč tolikokrat zastavila mama. In praviloma dobila odgovor: "Kar hočeš. Saj jemo vse!" Takrat se nam je to vprašanje zdelo res povsem odvečno.

Ne more biti problem nekaj skuhati, če nihče v družini ni posebej izbirčen ali še huje, alergičen na katero od osnovnih živil. 

A zadeva z njenega vidika ni bila tako preprosta. Zlasti, kadar je bila v jutranji izmeni ali še huje, kadar sta bila v jutranji izmeni z očetom oba. Kajti to je pomenilo, da je morala že večer poprej razmisliti, kaj bo naslednji dan na mizi in jed, ki si jo je zamislila, na pol pripraviti, tako da je tisti, ki je prišel prvi domov, samo še dokončal zadevo. Če je zvečer skuhala golaž, je bilo treba le še v vodo vreči testenine. Za primer.

Kadar je bila v službi popoldne, je bilo malo lažje. Recimo. A tudi tedaj je morala imeti v mislih, da nismo vsi domov kapljali ob istem času in da nekatere zadeve pogrete ter postane pač niso dobre.

Da ne govorim o poletju, ko je najprej skočila malo na njivo ali na travnik, prišla domov, skuhala kosilo, se oprhala in šla še osem ur za stroj.

Ne glede na vse to in na dejstvo, da je bila prva bolje založena trgovina od nas oddaljena 20 kilomerov, nikoli nismo bili lačni in nikoli ji ni prišlo na misel, da bi otroci kosila jedli v šoli. O raznih woltih in drugih novodobnih načinih oskrbe družinskih miz tedaj še ni bilo sledu. Pa tudi, če bi jih že izumili, v naši Grapi si z njimi ne bi mogli kaj dosti pomagati. Da obstaja halo pica sem ugotovila šele, ko me je študij zanesel v prestolnico. 

Ko danes gledam nazaj, ne vem, kje je jemala energijo. In ideje. Meni je večino tega, kar je iz dneva v dan čakalo njo, prihranjenega. Prvič zato, ker nimam kmetije, drugič, ker lahko delam od doma in tretjič, ker sem skozi leta, še sama ne vem več, kdaj in kako, vpeljala sistem, ki bi mu lahko rekli fiksni jedilniki. Ti so pri nas doma, milo rečeno, zelo predvidljivi z rahlimi variacijami. Testenine je mogoče pripraviti na tisoč in en način, prav tako obstaja neskončno vrst omak, ki se podajo k rižu ali njokom.

Kuharija je torej na moč preprosta. Ne zato, ker ne bi imela idej. Konec koncev ob poplavi kulinaričnih nasvetov na internetu ter ob presežku kuharskih oddaj, ki jo ima sedaj domala vsak, ki to hoče in zna vrteti kuhalnico, zamisli ni premalo, drži pa, da delo od doma ne pomeni, da sem lahko celo dopoldne za štedilnikom.

Periodično ponavljanje jedilnikov je posledica tega, da je čez teden treba skuhati nekaj na hitro iz sestavin, ki so v hladilniku ali poleti na vrtu. Če se s tem ne komplicira, se lahko daleč vnapej založim s sestavinami za tedenska kosila, tako mi ni treba vsak dan letati po trgovinah in iskati živila ter začimbe, katerih imen sploh ne znam izgovoriti.

Saj veste, kako gre: kupiš za eno jed, ostanek pa nato obleži v omari. Ali v hladilniku ter je tam tako dolgo, da začne spreminjati vonj in barvo.

V sodobnem svetu tako osovražena rutina meni osebno močno olajša zadeve in s tem nihče doma nima težav, se pa je hčerin fant nekoč malo pohecal, da že on ve, kaj jemo na kateri dan.

Vendar sistem deluje. "Veš mami, kaj v Ljubljani res pogrešam …?  Tvoje čorbe," mi je, ko so se po epidemiji znova odprli študentski domovi, nekega vikenda potožila hči. Da, uganili ste, enkrat na teden je obvezno nekaj na žlico, prilagojeno sezonskim sestavinam. In da za tedensko specialiteto ne bi bila prikrajšana, sem začela prakticirati super uporabno metodo shranjevanja, ki mi jo je zaupala dobra prijateljica.

Sama že od nekaj prisega nanjo: vročo joto, mineštro, pasulj, ričet nalije v vroče steklene kozarce za vlaganje, jih tesno zapre in pusti, da se počasi pohladijo.

Zelo praktična stvar, vam rečem. Vsak teden hčerki napolnim kozarec, v nedeljo ga odnese seboj in sredi tedna okusi dom. Do sedaj se je taktika vedno posrečila. Le ričet nagaja. Ne vemo, zakaj se vedno pokvari.

Sobote so praviloma z vidika pogostitve najbolj fleksibilne. Takrat je časa več in takrat smo res vsi doma, odprta sem za ideje in predloge ali se odločim malo pocrkljati sebe in podmladek.

 "Kaj bo jutri za kosilo," me je v petek, ko je prišla domov, vprašala hčerka. Jedilnik sem si že zamislila ter si priskrbela sestavine. "Ocvrt sir," sem ji odgovorila. Približno enkrat na mesec si dovolimo odstopati od čisto vseh priporočil zdrave prehrane in gremo do konca … s tako imenovanimi prepovedanimi jedmi.

"Joj mami, a veš, da sem ga cel teden sanjala, pa mi ni uspelo priti do njega!"

Kaj si človek lahko želi lepšega, kot nekoga tako lepo razveseliti. Čeprav bi se novodobni kuharji nad mojo kuharijo zgražali. A zakaj bi komplicirali, če so stvari lahko enostavne in se ni treba vsak dan znova obremenjevati še s tem, kaj bomo kuhali danes in ne, kaj bo na mizi jutri, da ne bomo lačni.

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: »Pike dobim, ko se začejo prispevki o tem, kako se vračajo motoristi« (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Poljub, Ula: So to problemi (mojega) sveta?