Ko te vprašajo: Je lepo biti mama? #kolumna

Ko sem pred skoraj devetimi leti prvič postala mama, sem tretji dan svoje nove vloge dobila vprašanje:

Je lepo biti mama?

Hmm, nisem znala odgovoriti! Nisem še dojela, da sem to postala. Pravzaprav sploh nisem točno vedela, kaj naj bi pomenilo vprašanje, saj se takrat materinstvo še ni začelo. Mislim – zares začelo. Prav kmalu sem začela dojemati, kaj to pomeni biti mama. Pustimo ob strani dolgovezenje o tem, koliko več si kot mama vključena v skrb in nego dojenčka v primerjavi z očetom. Ne bom pisala o enakopravnosti na tem področju, ker je to po moje preprosto področje, kjer je ne more biti. Tudi najboljši in najbolj prizadeven oče se pač ne more primerjati z mamo niti odvzeti dela, ki ga otrok potrebuje od nje, ne od njega. Tako pač to je, in čeprav tudi sicer nisem ravno težka feministka – pa ne, da bi imela kaj proti feminizmu, da se razume! –, mi je z otrokom postalo jasno, da določene razlike med spoloma dejansko so tukaj zato, da jih upoštevamo in spoštujemo, ne pa zato, da jih poskušamo zabrisati in izenačiti. Dojenček najbolj rabi mamo. Hoče najbolj biti z njo. Kar naprej, non stop. Ko potrebuje tolažbo, hoče mamo, ko je malce večji, se to ne spremeni prav zelo. Stiske, frustracije, veselje, sreča, jok, žalost, lakota … za vse to je prva mami. To je lekcija, ki jo osvojiš kmalu, ko postaneš mama. Da ti občutek pomembnosti, hkrati pa tvoje življenje spremeni in usodno zaznamuje. Ko postaneš mama, nikoli več stvari niso takšne, kot so bil prej, ko to še nisi bila. Saj živiš dalje, še naprej lahko počneš praktično skoraj vse, kar si počela prej (le časovno moraš uskladiti in prilagoditi stvari), ampak kljub temu se nekaj v tebi spremeni, da začneš gledati drugače na ljudi in na življenje.

Ko postaneš mama, si naenkrat pod drobnogledom. Pred tem te nihče ne ocenjuje tako, kot te ocenjujejo, ko imaš otroka. Si preveč svobodomiselna? Preveč urejena (beri: zafnana)? Preveč rada žuriraš? Se malce preveč zanimaš za modo in ukvarjaš z videzom? Vse to, ko si mama, ni najbolj v redu. Ko nisi bila mama, si bila zaradi teh istih stvari seveda kul!

PREBERITE še // Kaj vse se spremeni, ko postaneš mama

Ko postaneš mama, si naenkrat tujci dovolijo v zvezi s tabo in tvojim otrokom stvari, ki si jih sicer ne bi. Vse se začne z dotikanjem tvojega nosečniškega trebuha. Dotikajo se te neznanci (no, če sem natančna: neznanke) in si z dotikom nosečniškega trebuha kupujejo domnevno srečo, ko rodiš, pa si ljudje na čuden način dovolijo vtikanje nosu v voziček, kjer spi tvoj dojenček, in če imaš smolo, se ga še dotikajo. Govorim o tujcih ali napol tujcih. To je pač ena od stvari, ki pridejo v kompletu z materinstvom.

Obiski, ki pridejo gledat tvojega dojenčka (sorodniki, jasno), po tvojem materinskem mnenju (ki je, mimogrede, edino kompetentno, pa naj bo takšno ali drugačno) ne upoštevajo vseh tvojih želja in minimalnih osnov. Npr. ne umijejo si rok, ki so prej prijele sto kljuk, preden primejo tvojega otroka (če nisi mama, se ti to zdi neumno, ko si mama, pa najbrž nujno ali vsaj edino sprejemljivo). Prehrupni so, ti pa veš, da hrup tvojega dojenčka znervira, zato se še cel dan odziv nemirno. Ti si njegova mama, ti veš, ampak z razlagami ne prideš nikamor ali pa si vsaj vsi mislijo, da si 'na hormonih', in zato pretirano občutljiva.

Ko postaneš mama in svojega otroka voziš z vozičkom na sprehode, se na trenutke počutiš kot javna hiša. Zakaj? Se ti kdaj, ko se sama sprehajaš po mestu, zgodi, da bi te kdo ogovoril, ker si preveč ali premalo oblečena? Ti kdo reče: Gospa, se vam ne zdi, da imate pretanek plašč, prehladili se boste? Najbrž se ti zdi smešno, ker ti razen mame (tudi če si stara čez 30) tega ne reče nihče. No, če imaš majhnega otroka, se vedno najde kakšna gospa, ki misli, da (svojemu) materinstvu nisi kos. Pri prvem otroku sem na pripombe popolnih neznank na cesti, ali ne piha preveč, da bi bil otrok brez kape, še dajala nekakšne odgovore, pri drugem je bil nasmeh dovolj.

Čeprav z materinsko kilometrino dobivaš samozavest in trdo kožo (ja, včasih je potrebna!), pa se ti še vedno zgodijo stvari, ki jih zlepa ne pozabiš. Ko recimo v javnosti poskušaš vzgajati otroka, ki hoče izsiliti nekaj, za kar se kot mama odločiš, da ne bo dosegel, se skoraj vedno najde dobra duša, ki meni, da narobe vzgajaš svojega otroka (ali da si celo prismojena – ja, tudi to se dogaja …). To so trenutki preizkušenj zate. Še eno občutljivo področje je družina. Dobronamerni nasveti (beri: po domače vtikanje) starih staršev ali bližnjega sorodstva, ki ima na vzgajanje seveda drugačne poglede kot ti. Z vsem tem se spoprimeš kot mama.

Zato materinstvo ni samo skrb za otroka. Za njegove oprane obleke in zdrave obroke (ki, mimogrede, sploh niso zdravi, saj kmalu spoznaš, da ga ne vzgaja samo družina, ampak tudi vrtec, šola in vrstniki, ki nenehno rušijo tvoj trud …), je tudi spopadanje s sabo, s svojimi strahovi in nerazrešenimi travmami. Ko dobiš otroka, večina potlačenega in nerazrešenega pride potuhnjeno na dan in se ti ponudi, da se spopadeš. Vedno v najmanj primernem trenutku in obdobju, jasno. Če hočeš in če si najdeš čas, se spopadeš, ampak v nobenem primeru ni lahko! Nikoli več namreč nisi več samo ti, sama – ko postaneš mama, si dvojina, množina. In tako tudi tvoj pogled na svet, na reševanje česarkoli že, ne nazadnje pa tudi pogled na srečo ni nikoli več enak, kot je bil prej, ko si bila ednina.

To je tisto, kar te v resnici determinira kot mamo bolj od tega, da je v tvoji bližini vedno nekdo, ki vpije: MAAAAAMIIIIIIIIIIIIII, ko bi se zgodil konec sveta, v resnici pa ti hoče samo pokazati kamenček ali mravljico …

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt