Ko je burek znanilec nastopa boljših časov (Piše Petra Ivetić Cerar)

Tedni življenja med pižamo in trenirko niso bili tisto, o čemer sem razmišljala ob lanskem zimskem solsticiju, ki naj bi prinašalo več svetlobe, daljše dneve in nove začetke. Je bilo leto vseeno lepo, poučno in ne bo pristalo na smetišču spominov?

Narava okoli nas se odvija v ciklih, ki se najbolj očitno odražajo v letnih časih, razvojnih stopnjah živali in rastlin, luninih menah in še in še. Prav vse teži k pravilnosti, uravnoteženosti ter k predvidljivim ponavljanjem, ki pričarajo občutek varnosti in pripadnosti.

Tudi človeška življenja praviloma potekajo po nekih vzorcih, se nagonsko in priučeno ravnajo po okolici, naravi, pravilih kozmosa. Koledarsko leto kot enota za merjenje časa je človeška pogruntavščina za lažje sporazumevanje, načrtovanje in usmerjanje naših življenj. Datumi lajšajo dogovarjanje z ljudmi okoli nas in nam pomagajo vsaj okvirno načrtovati prihodnost. Sama sem izrazito vizualni tip učenca, zato si mesece in tedne predstavljam kot tabele s prostorčki, v katere vpisujem službene sestanke, obveznosti, termine in kave s prijateljicami. Za vsak slučaj zares hudo pomembne stvari še na namizni koledar na pisalni mizi, čeprav mi mentalna slika, s katero urim spomin, zaenkrat še zadostuje. Do zapisanih dogodkov pogosto pride, nekaj jih odpade, nekaj se jih preprosto ne zgodi. Za nekatere vem, da bodo prijetni, nekaterih se rahlo bojim, spet tretji izpadejo lepši in prijetnejši, kot sem pričakovala. Kako jih doživim, je odvisno tudi od mojega razpoloženja, naravnanosti in pogleda nanje. Vse je stvar perspektive, pravijo.

Decembra tradicionalno delam bilanco leta, ki je za menoj. Letošnje je pač podobno, kot pri vseh, potekalo v nekaj sklopih, ki jih ne moremo imenovati »meseci«, mar ne? Januar, februar, prvi val, poletje, drugi val, december. Vse se je dobesedno čez noč obrnilo na glavo in čisto nič več kar naenkrat ni bilo samoumevno – ne izbira počitniških destinacij, niti lokacija pitja kave, običajno druženje in vsakdanji terapevtski babji čvek, ki ohranja mentalno zdravje, kaj šele slavnostne večerje in še kaj. Če bi mi kdo rekel, da bom večino leta nosila masko, ki se mi je prej na azijskih turistih zdela povsem odveč in naravnost smešna, bi ga poslala v umobolnico. Pa vendar – kljub vsem prekrižanim načrtom je leto prineslo nova spoznanja, nova zavedanja, nove dimenzije odnosov, priložnosti za hvaležnost in ustvarjalnost, če si se temu kot posameznik le zmogel odpreti. Še tako imeniten planer za 2020 je bil poleg avtocestne vinjete sicer najbolj zgrešena investicija leta, a je moj dnevnik spominov kljub vsemu popisan z dragocenostmi.

Še tako imeniten planer za 2020 je bil poleg avtocestne vinjete sicer najbolj zgrešena investicija leta.

Res je, le ob redko kateri postavki na seznamu želja in zaobljub za leto, ki se poslavlja, lahko naredim kljukico, pa vendar je nekaj tako pomembnih, ki si jih bom za vedno zapomnila. Na seznam spoznanj pa se je prikradlo tudi nekaj novih, nepričakovanih. Odkrivanje vseh najmanjših samotnih gričkov in pohodnih poti v domači občini je že ena od pomembnih novosti. Gibanje na svežem zraku je dobilo povsem novo dimenzijo, vodene vadbe med štirimi stenami pa so začasno postale stvar preteklosti. Torba za v telovadnico sameva, prav tako športni copati za miganje v dvorani.

Gojzarji in nov par pohodnih čevljev namesto petk za službeno zabavo ob koncu leta, boste rekli. Zagotovo sem v tem koledarskem letu podrla vse rekorde v nošenju pižame podnevi, da svaljkanja v vsestranski trenirki niti ne omenjam. Za sestanek na daljavo sem vsake toliko oblekla malo lepši pulover, se malo lepše počesala in si nadela par uhanov, da nisem pozabila, da sem ženska, pa je sicer naporen delavnik minil v prijetnem vzdušju domačnosti.

Lahko rečem, da sem v tem koledarskem letu, ko se je svet za nekaj časa ustavil, zagotovo ljudem namenila največ iskrenih pogledov v oči, igrivih nasmehov skozi masko in izrekla največ pozdravov, ki so dejansko imeli vsebino. Niso bili le vljudnostne fraze trgovki ali uradniku mimogrede, kot takrat, ko sem bila že z mislimi na naslednji destinaciji in pri naslednjem opravku. Ker se mi je manj mudilo, sem imela priložnost spoznati dejansko celo to, kdo živi v sosednjem stanovanju. Včasih se je zazdelo, da smo se vrnili v čase, ko si si pri sosedu »izposodil« sladkor, sol ali tiste nekaj moke, ki ti jo je zmanjkalo za recept, ki ga ravnokar preizkušaš. Če se malo pošalim, sem se naučila tudi to, da sveže pečeni domači burek, ki ga speče prijazna soseda, pomaga celo pri hitrejšem celjenju zlomljenih kosti (da, v tem letu mi je uspelo zlomiti nogo) – in da je ni težave, ki je ne bi pomagal rešiti.

Tako kot se je pravi balkanski burek izkazal kot znanilec nastopa boljših časov in avtentična tolažilna hrana, tako zelo pristna si želim biti sama v letu, ki prihaja. Iskrena do sebe in drugih – ostra in odločna, ko je to potrebno, a nežna in mila, ko tako nanese. To je edina novoletna zaobljuba, ki si jo v upanju izpolnitve in odsotnosti razočaranja zadajam sama sebi v zadnjih izdihljajih tega – milo rečeno – nekoliko nenavadnega leta. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Odkar nisva več najstnika, živim z zavedanjem, da imam prijatelja za vse življenje (Piše Katarina M. Bajt)

Morda vas zanima tudi: Preprosta dejanja za več serotonina in posledično boljšo voljo