Lara Bunta Črnigoj: Slovenka, ki v Los Angelesu gradi igralsko kariero

Mična je tokrat klepetala z Laro Bunta Črnigoj, Slovenko, ki je maja diplomirala na prestižni akademiji za igro v Los Angelesu The American Academy of Dramatic Arts. Lara je trenutno na počitnicah v Sloveniji, prav ta konec tedna pa je upihnila 22. svečko.

Kako je videti študij čez lužo, kako je s slovenskim naglasom v svetu igre in kakšne so možnosti za igralsko kariero v Hollywoodu, preverite v spodnjem intervjuju.

Kako se je začela vaša igralska pot še pred skokom čez lužo?

Preden sem šla študirat v Los Angeles, sem se z igralstvom ukvarjala kakšnih pet ali šest let prej že v Sloveniji. Tu sem obiskovala dramsko šolo Barice Blenkuš, po sistemu Stanislavskega pa sem se učila tudi pri Viktorju Ljubutinu, ki je po kakovosti lahko rečem tako dober, kot so v Ameriki. On me je tudi pripravljal na avdicijo za The American Academy of Dramatic Arts, na katero sem šla v London.

Po uspešni avdiciji v Londonu sta torej sledila selitev in študij v Los Angelesu. Kako je videti sam študij?

Januarja 2015 sem se preselila v Los Angeles, kjer sem maja po dveh letih študija tudi diplomirala. Šola je sicer v Los Angelesu in v New Yorku in jo lahko kombiniraš tako, da eno leto delaš v enem mestu in drugo v drugem. Jaz sem obe leti ostala v L.A.-ju. Šola sicer traja tri leta. Po prvem letniku pouka greš lahko domov in dobiš le neko priznanje ali pa te sprejmejo še v drugega. Želela sem si ostati in bila sem sprejeta, po drugem letniku diplomiraš, dajo pa ti tudi možnost, da še eno leto ostaneš in delaš kot igralec ter poskušaš dobiti vizo. Tretji letnik pa je pravzaprav sestavljen tako, da večinoma zgolj nastopaš v teatru. Večina ljudi naredi samo prvi in drugi letnik. 

Sama šola je precej težka, čeprav si marsikdo misli, da je igranje nekaj čisto preprostega. Imela sem sošolca, ki je pred tem študiral pravo in je na neki točki ugotovil, da je bil študij prava veliko lažji. Tu se učiš vsak dan. 

Kako je torej videti urnik na akademiji?

Vsaka ura traja dve uri in je brez odmora. En šolski dan je na primer videti tako, da se začne ob 9h, nato pa imaš po dve uri predmete kot so plesne vaje, petje in igranje. Drugi predmeti so še teater, kamera, zgodovina igranja, komedija, govorne vaje – te nam z naglasom pridejo še kako prav. Učili smo se tudi ličenja, na primer, kako si narediti umetno rano ali se postarati … Kakšen dan imaš na urniku tri predmete, kakšen dan dva, kdaj pa si na šoli tudi do 18h. Profesorji so super, poznajo vsakega posebej in vedo, s kom morajo delati na čem, so res dobro izobraženi in mojstri na svojem področju.

Kako pa je s šolninami?

Šola je precej draga, zato tudi tretji letnik večina izpusti. Letnik je okoli 30 tisočakov. Sama sem dobila 11 tisoč dolarjev štipendije, imam pa to srečo, da me družina podpira tudi finančno. Poznam ljudi, ki so prej delali po tri službe ali vzeli kredite.

Kakšne so možnosti za igralsko kariero?

Delo lahko po eni strani dobiš zelo hitro, po drugi strani pa ga lahko iščeš res dolgo. Super je to, da imamo na koncu drugega letnika 14 predstav, torej vsak razred svojo in prvič v zgodovini je bila naša predstava Social Darwinism najboljša. To pomeni, da moram čimprej nazaj, saj bomo imeli zdaj dva meseca predstave, kamor bom lahko povabila menedžerje in agente, kar lahko odpre veliko vrat.

Če se ne motim, je samo v Los Angelesu 100 tisoč ljudi, ki delajo kot natakarji ali kaj podobnega, a hkrati delajo na tem, da bi bili nekoč igralci. Konkurence je ogromno, a bolj kot si poseben, lažje je. Ni bistvo v tem, da si popoln in lep, moraš pa biti poseben.

Slovenci zaradi močnega naglasa, ki se ga včasih čuti kot ruščino, pogosto dobivajo prav takšne vloge. Kako je s tem pri vas?

Zaradi naglasa je iskanje službe zame po eni strani še težje. Drugo je za Mehičane in Špance, ker jih iščejo veliko. Namesto nas bi potem raje vzeli kakšno Rusinjo. In tudi sama bi bila rada kaj več kot le dekle z ruskim naglasom.

Kako igralci iščejo delo? Hodijo na avdicije, kastinge, imajo svoje agente …?

Ko se bom vrnila, bom na spletu preverila različne agencije in si izbrala tiste, ki mi najbolj ustrezajo. Na predstave bom povabila čimveč agentov, če kdo pride, super. Potem pa pošiljaš e-maile, hodiš na kastinge, za pridobivanje vize pa veliko štejejo tudi študentski filmi, ki so pogosto tudi na festivalih. S sošolci bomo poskušali kaj narediti v tej smeri.

Vas bolj vleče na filmska platna ali odrske deske?

Vse, kar je možno! A vseeno mi je najbolj pri srcu teater, ker ima celotno zgodbo, najbolj se vživiš in ljudje te gledajo in čutijo točno v tem trenutku. To mi je všeč. Pri filmu pa najprej snemaš sceno iz ene strani, nato enako še iz druge, potem oba igralca skupaj, potem še sam ... Nato pa skočiš na čisto drugo sceno. Kar je po eni strani tudi super, a bolj uživam v teatru. Igranje v teatru je sicer tudi bolj utrujajoče, saj moraš biti psihično vedno pripravljen. Ko smo v teatru v šoli delali tudi po 14 ur, se mi je vseeno zdelo, kot sta minili komaj dve in še dlje bi lahko ostala. Po tem veš, da imaš nekaj res rad.

Film bi lahko študirali tudi kje bližje domu. Zakaj ravno Los Angeles? 

Film izhaja od tam, največji filmi nastajajo v Hollywoodu. Že od majhnega sem nastopala pred domačimi in prijatelji, ko sem gledala filme pa me je prevzel že jezik, zato sem želela v Ameriko. Poleg tega obožujem kraje, kjer je toplo. In tudi morje imajo!

Ste imeli kdaj možnost stopiti tudi na rdečo preprogo kakšnega hollywoodskega dogodka?

Ne še. To je povezano s promotorji, prek katerih prideš na takšne dogodke, a načeloma z nekaj poznanstvi lahko tja pride tudi "navaden smrtnik". Zanimivo je, da že samo to, da se na rdeči preprogi fotografiraš, šteje pri pridobivanju vize. 

Kako je z lepotnimi operacijami v Hollywoodu?

Najbolj naravno pri filmu šteje največ. Zagotovo pa tudi vidiš ogroooomno umetnih ustnic, prsi in zadnjic. Tak tip ljudi se ne išče toliko za filme, ampak za kakšne lepotne oglase. Pri filmu je fino, da si prilagodljiv in te lahko uporabijo za več različnih tipov likov. 

Sama vem, da me takšne stvari ne mikajo. Za nas, ki nismo iz L.A.-ja, je fino, ker gremo na vsake toliko domov, da se spomnimo, kdo smo in na stvari gledamo z malo distance. Tam moraš vedno paziti, s kom se družiš in se brzdat, da ostaneš zvest samemu sebi. 

Kako je videti življenje v Los Angelesu, kako je z iskanjem stanovanja in z varnostjo?

V prvem letniku so nam v sklopu šole našli stanovanje, kjer sem imela cimre in plačevala veliko več kot danes. Stanovanje je bilo lepo, a so bile cimre zelo naporne. Nekatere niso pospravljale, ena je kradla hrano … Na srečo je danes drugače.

Trenutno imam tri cimre, dve Švedinji in eno Italijanko, ki so bile z mano tudi v šoli. Imamo res lepo stanovanje v središču Los Angelesa, z bazenom in fitnesom ter pogledom na downtown in na Hollywood sign. Cene za stanovanja so neverjetno visoke, a me smo – ne vem, kako – dobile precej ugodno ceno. Smo štiri in na osebo plačujemo skoraj 800 dolarjev na mesec. Medtem ko večina plačuje prek 1000 na osebo. Seveda lahko najdeš tudi kaj cenejšega, a moraš paziti, da ne greš v kakšno čudno ulico. Bombni preplahi, preleti s helikopterji ali kakšen ubežnik s pištolo niso redkost. Včasih je kot v filmu.

Po mestu je tudi ogromno prometnih nesreč. Vsi vozijo hitro, kar je po eni strani dobro, ker se promet vedno premika in ni zastojev, a moraš zelo paziti, da te kdo ne povozi.

Kakšno pa je nočno življenje in druženje z zvezdniki? 

V Sloveniji sem šla rada ven samo plesat. V L.A.-ju tega ni. Niti druženja preden greš ven ni. Punce se urejajo po več ur in to je to. Najprej za to, da sploh prideš v klub, potrebuješ promotorja. Teh je sicer ogromno in če si dekle, ki jim je vizualno primerno, s tem nimaš težav. Veliko težje v klub pridejo fantje. Vse je biznis. Ljudje tam sploh ne plešejo, ampak se kažejo. Ob dveh se klub zapre, smešno pa je, da se gre potem v restavracijo. Te so ob 2h zjutraj polne. 

Potem so v tem biznisu tudi različne stopnje promotorjev. Boljši kot so, bližje slavnim lahko sediš. Da sploh prideš v ta krog, moraš včasih promotorju poslati svojo fotografijo, da oceni, če si sploh dovolj lep, da prideš zraven. Drugi tip zabav je, da greš domov k promotorjem ali h kakšnim zvezdnikom. To je videti tako, da ti vzamejo mobilne telefone, da ne bi česa posnel, zabave pa so polne drog, seksa in vsega živega. In to je to. L.A. že tako ali tako ves smrdi po travi, ker je legalna in je povsod. A to je še najmanj, kar se tam dogaja. Ta plat življenja v mestu ni ravno zame.

Kaj iz Slovenije najbolj pogrešate?

Tamkajšnja hrana je res slaba. Nikjer ne najdem navadnih jogurtov, povsod je samo kefir. Verjetno jih imajo nekje, a ne vem še, kje. Ogromno je umetne hrane. Vse solate polivajo z jogurtom in majonezo, če rečem za kis in olje, me včasih kar čudno pogledajo. Pol stvari tam ne jem, ker so enostavne slabe. Zato si veliko kuham doma, a ni isto. Enkrat je cimra kupila paradižnik in ga pozabila na pultu. Ni je bilo en teden in paradižnik je ostal isti. Potem veš, kako umeten je bil. Sicer imajo markete z zdravo hrano, a je neverjetno draga. Samo za vodo v takšni trgovini daš 10 dolarjev. Pogrešam tudi pekarne. Tam normalnega svežega kruha sploh ni, zato živim od toasta. Še piščanec iz trgovine ima čez neko čudno plast. Zato trenutno v Sloveniji samo jem. Sploh se ne zavedamo, kaj imamo.

Poleg hrane pogrešam tudi neko svobodo. Tam se ne moreš čisto prosto sprehajati, ne da se vsaj malo skrbi za svojo varnost. Ogromno je čudnih ljudi, ki te ogovarjajo in zasledujejo, eden mi je enkrat sledil v blok, na srečo so mi pomagali drugi stanovalci. Takšne stvari so neprijetne, ker moraš biti vedno pozoren in paziti nase, sicer se hitro znajdeš v težavah. 

Hkrati pa je dobra stvar v Ameriki to, da ti ljudje takoj priskočijo na pomoč. Prijateljico je na ulici sredi belega dne nekdo napadel z nožem in ušel z njeno torbico, a so ljudje okoli nje hitro odreagirali in ga ujeli. Seveda ima pri tem veliko vlogo denar, ampak tudi ko prideš na primer k zdravniku, so do tebe vsi noro prijazni. Tega v Sloveniji ni.

Je kakšna stvar, ki jo v Sloveniji danes dojemate drugače kot prej?  

Moraš biti poseben tip človeka, da se v mestu, kot je L.A., najdeš. Meni družina pomeni vse, v Sloveniji imam tudi veliko družbe in mi je kar malo težko biti stran od njih. Tudi zdaj, ko sem v Sloveniji, se ne morem nehati navduševati nad vsem zelenjem, nad centrom Ljubljane, nad tem, da hodim na morju bosa. Kot da tu zdaj živim življenje, kot ga prej nisem. Kar mi je bilo prej tu normalno in samoumevno, so mi zdaj sanje.

Fotografije in besedilo: Maja Fister