Jezna sem. Jezna in žalostna. Ker se več ne poznamo. (piše: Maja Fister)

Vsakič znova, ko pridem domov na nedeljsko kosilo, mi mami ob praženem krompirju (ja, tudi njen je najboljši na svetu) vztrajno ponuja hren. Že kakšnih 20 let poslušam: "Veš, kako je dober, pa sinuse odpre!". Moj užaljen "NE maram hrena," in "Kako mi ga lahko spet vsiljuješ, sploh me ne poznaš!" uspe preslišati. Vsakič znova. Na sumu jo imam, da namerno. Ker jo pač skrbi za moje sinuse.

Kako pa se ti predstaviš tistim, ki te še ne poznajo?

Ok, mogoče ne začneš s hrenom. Verjetno pa imaš na koncu jezika že pripravljenih nekaj pridevnikov, ki te opisujejo in nekaj hobijev oziroma stvari, ki so ti najbolj pri srcu. Morda je to služba, ki jo opravljaš, fakulteta, ki jo obiskuješ, število otrok, ki jih imaš. Ali pa se na smrt bojiš pajkov, ne piješ kave in sovražiš karfjolo in marcipan. Evo.

Pa kdaj pomisliš, kako bi te opisali drugi?

A veš, da se podoba o samem sebi, ki jo imaš v glavi, ne ujema vedno s tisto, ki jo imajo o tebi drugi? Je možno, da bi te nekdo opisal kot zabavno osebo, ki sogovornika vedno spravi v smeh? In da bi nekdo drug rekel, da si najbolj zoprna oseba na svetu? Seveda je.

Zadnjič me je zadelo. Med scrolanjem po ne prav družabnem omrežju sem naletela na misel, ki nekako povzame naslednje. Tvoja predstava o tem, kdo si, v resnici obstaja samo zate. Vsi ostali ljudje, ki jih spoznaš, poznaš že vse življenje, ali pa gredo zgolj mimo tebe na ulici, si v svojih glavah na podlagi izkušenj s tabo ustvarijo svojo idejo o tem, kdo TI si.

Za svojo najboljšo prijateljico si eno, za bivšo svojega bivšega nasprotno temu. Za babico in šefa drugo in tretje. Za tipa, ki ti trobi na križišču, ker nisi pohodil(-a) plina že pri rumeni, spet četrto. To torej pomeni, da obstaja tisoče različic tebe, za vsakogar ena druga. Noro, ne?

In ko že mislim, da vem, kdo sem, me s svojo interpretacijo mene preseneti nekdo drug. Nekdo, ki včasih bolj razume, kdo sem, kot razumem jaz sama. In ne, mami, hrena še vedno ne maram.

Zadnjič me je Špela, Mičnina urednica, opozorila na nekaj tehničnih napak pri vnosu člankov. Moj odziv je bil – kot ponavadi – defenziven. V smislu, "Pa Špela, to res ni *vstavi poljuben izgovor, svojega sem že pozabila.*"

"Maja, ti res ne znaš odgovoriti z 'Ja, OK,'" mi odpiše.

Ima prav. Čeprav bi raje še naprej živela v prepričanju, da sem racionalna oseba, ki zna priznati svoje napake in pred replikami vdihniti, mi sem in tja kdo uspe postaviti zrcalo. Hvala hrenu.

Včasih je to, da te drugi vidijo drugače in ti to tudi povedo, v resnici dobra stvar. Morda vidijo nekaj, kar lahko izboljšaš. Morda pa se lahko izboljšajo oni. Ja, to leti na tisti prekleti hren. Čeprav bi mogoče res blagodejno deloval na moj vedno zamašen nos.

Zadnjič sem bila v tej vlogi slabe opazovalke in poslušalke sama. Darila. Res, res sovražim tista neosebna skupinska darila, kjer 10 ljudi na kup vrže denar, potem pa se samo eden od njih potrudi z idejo in izvedbo. To res ni bistvo daril. Ne gre za njegovo vrednost v evrih. Gre za to, da obdarovanec dobi občutek, da ga poslušaš in poznaš. Da si bil skozi vse leto pozoren, ko je razlagal, kaj mu je všeč in kdo je. In čeprav je definicija, kdo je, po zgornjem zaključku torej za vseh 10 ljudi malo drugačna, stvari, ki jih ima človek rad, za vse ostajajo enake.

In tako sem stala v Obiju, obdana s šavjem lončnic in si grizla ustnico. Namenjena sem bila k sestrični, ki jo poznam, odkar sem se rodila. V njeno novo stanovanje. In itak, da ne morem tja praznih rok. Vem, da ima nekaj z rožami. Ali jih obožuje. Ali pa sovraži. Kaj že?

Jezna sem. Jezna in žalostna. Da se več ne poznamo. Da se ne poslušamo. Da nimamo, oziroma si ne vzamemo časa za kakovostno druženje in pogovore. Da si ob obilici vseh informacij, scrolanja in lajkanja ne moremo zapomniti osnov. Tega, kdo so in kaj imajo radi ljudje, ki jih imamo radi mi.

V prihodnje si torej postavljam dva cilja.

1. Še enkrat poskusiti hren. Ker si (skoraj) vsak zasluži še eno priložnost.
2. Bolje poslušati ljudi. Razumeti, kdo so. Kaj imajo radi. Česa nikakor ne. Jih obdajati z vsem, kar jim diši. In jih braniti pred vsem, kar jim ne. Razen, če so eni tistih, ki kao ne marajo sadja, čokolade in majhnih kužkov. Take nameravam do konca življenja prepričevati v to, da živijo v zmoti.
   

Kolumno je napisala Maja Fister.
Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Thinkstock
PREBERITE ŠE: Kako preprosto je biti zloben prek ekrana ALI Zakaj kradeš mojo energijo? Ni zate!

PRIPOROČAMO TUDI: "Pride dan, ko nismo na prvem mestu. Ko se vsem godi ista krivica. Ko vse boli." (piše: Maja Fister)